Prodani za delo na tujem

Konec druge svetovne vojne pred 70 leti je pomenil tudi konec pregnanstva za milijone ljudi, ki so preživeli muke v nacističnih taboriščih smrti. Tisti, ki so se vrnili na domove, o svojih doživetjih praviloma niso radi govorili. Pripovedi nekaterih primorskih prisilnih delavcev so zabeležili dijakinje in dijaki Škofijske gimnazije Vipava.

Poleg milijonov interniranih v nacističnih koncentracijskih taboriščih so z domov morali tudi ljudje, ki so jih v Nemčiji uporabili kot delovno silo. Računajo, da jih je bilo med vojno tam več kot pet milijonov. Veliko prisilnih delavcev je bilo tudi med 80.000 izgnanci iz Slovenije, od teh približno 8800 z območja današnje Primorske.

Dijakinje in dijaki Škofijske gimnazije Vipava so v sodelovanju z vrstniki Max-Beckmann Obershule iz Berlina na to temo izpeljali zanimiv projekt. V okviru programa Europeans for Peace ga je podprla nemška fundacija EVZ. V Vipavi ga je vodila profesorica Martina Podberšič Smrdel. V sodelovanju z novogoriško območno organizacijo Društva izgnancev Slovenije, občino Šempeter-Vrtojba in Muzejem novejše zgodovine so ob 70. obletnici vrnitve izgnancev na domove v avli občine v Šempetru odprli razstavo o prisilnem delu v nacistični Nemčiji. Na njej so zbrana pričevanja štirih ljudi, ki so preživeli trde izkušnje. Njihove in še nekatere usode primorskih ljudi, ki so jih odgnali z domov, so zabeležene tudi v posebni spletni izdaji gimnazijskega glasila Iskre.

Z razstave v Šempetru povzemamo zgodbe Antona Kofola, Kamila Arčona, Marije Ličen in Jožefa Keteja.

Bankovec za spomin na delo brez plačila

Ko se je danes 90-letni Anton Kofol iz Šempetra po kapitulaciji Italije z vlakom vračal domov iz Toskane, kjer je služil v battaglione speciale, ga je v Mestrah prestregla nemška vojska. Skupaj z drugimi so ga strpali na vlak proti Nemčiji, najprej v mesto Torun na Poljskem. Tri dni so brez hrane potovali v popolnoma zaprtih vagonih. V taborišču za vojne ujetnike so jih namestili k italijanskim ujetnikom. Šele dan po prihodu so dobili prvi obrok hrane, nekakšno juho z dvema koščkoma krompirja in z nekaj pese, na katero so v vrsti čakali od jutra do šestih zvečer. Kasneje so jih vprašali, kakšne poklice opravljajo. Slovenski fantje so kar po vrsti odgovarjali, da so mehaniki, upajoč, da bodo dobili delo pod streho.

Toda Antonova prva zaposlitev je bilo razkladanje sladkorne pese. Po mesecu dni so ga premestili v ladjedelnico Shihov Verft v Gdansku. Delali v dveh izmenah. Hrano so dobivali enkrat dnevno, šele po 18. uri. Učili so jih tudi nemškega jezika, predvsem izrazov, povezanih z njihovim delom. Anton Kofol je tako opravili nekakšen izpit za mehanika.

Prislini delavci so morali ob nedeljah iz mestnih predelov Gdanska odstranjevati mrtve, žrtve zračnih napadov zaveznikov. 27. aprila 1945 so taborišče osvobodili ruski vojaki. Taboriščnike so iz barak premestili v hiše, ki so stale na prvi frontni črti. Antona so skupaj z drugimi slovenskimi fanti namestili v neko župnišče. Anton pripoveduje, kako so tam so našli odprto blagajno, polno nemških mark. Vzel je bankovec, a le za spomin, nemški denar je bil že brez vrednosti. Slovenskim fantom je čez čas uspelo dobiti dovoljenje poljske milice za odhod domov. Potovali so deloma peš, deloma z vlaki. Anton sej je srečno vrnil domov, od koder pa je moral kmalu na služenje vojaškega roka v Makedonijo.

Domov s 37 kilogrami

Kamil Arčon iz Vrtojbe je svojo izkušnjo v Nemčiji opisal v knjigi To niso pravljice, to je moj življenjepis, ki je izšla lani.

17-letnega so aretirali 25. septembra 1943 na njegovem domu v Vrtojbi. Iz Gorice je bil deportiran v taborišče Stalag pri Koenigsbergu v Prusiji. Na cilj so prispeli po petih dneh potovanja v zaprtih vagonih, brez hrane in vode. Ko so prispeli, so jih najprej označili, dobili so tablice, Kamil s številko 17474 IT.

Od tam so ga poslali v Erfurt in kasneje v Nordhausen, kjer so Slovence nastanili v baraki skupaj s Poljaki. Delal je na polavtomatski stružnici v Maschinenfabrik Schmidt und Kranz.

Še posebej se spominja večera, ko so mu hrano ponudili poljske prisilne delavke in francoski ujetniki, ki so delali na bližnji kmetiji. O tem v svoji knjigi piše: “Ne spominjam se imen teh zlatih Poljakinj in francoskih vojnih ujetnikov, saj jih kasneje nisem več srečal. Vendar sem jim vse življenje hvaležen in jih imam za najboljše človekoljube, saj so mi pomagali tako, da so svoj delež hrane dali meni. Prepričan sem, da so tudi oni živeli v pomanjkanju.”

V tovarni v Nordhausnu so izdelovali traktorje. Delavci so bili različnih narodnosti - poleg nekaj Slovencev še Francozi, Nizozemci, Rusi, Ukrajinci, Belorusi, Belgijci, Litvanci in Poljaki. Veliko je bilo žensk. Delavci iz takratne Sovjetske zveze so dobivali še slabšo hrano kot ostali. V tovarni je veljalo pravilo, da je za delo sposoben vsak z vročino pod 38 stopinj. Mizerno plačilo za delo brez živilskih kart je zadoščalo zgolj za nakup pisemskega papirja. Tako je Kamil lahko pisal domačim v domovini.

S skupino Slovencev so Kamila premestili na gradbišče zaklonišča v Nordhausnu. Kraj so zavezniki 3. aprila 1945 hudo bombardirali. Življenje je izgubilo na tisoče ljudi. Ob osvoboditvi Nordhausna 11. aprila 1945 je Kamil tehtal zgolj 37 kilogramov. 12. avgusta tega leta se je fizično izčrpan in bolan vrnil domov.

Pismo brez znamke

Februarja letos preminula Marija Ličen je svoja doživetja pripovedovala lani nečakinji in njeni hčerki. Rojena leta 1929, je bila najstarejša v družini z osmimi otroki. Očeta so leta 1943 ubili nacisti. V maju 1944 ju je z leto dni mlajšo sestro Tončko v Trstu prijel gestapo. Nekaj časa so ju zadrževali v tamkajšnjem zaporu Coroneo in zasliševali. Meseca maja so sestri skupaj z drugimi vključili v transport živinskih vagonov za Auschwitz. Sestri nista vedeli, kam ju peljejo. Prijazni karabinjer je še v Trstu Mariji omogočil, da je znanki Ivanki napisala pismo, namenjeno svojim domačim. Vrgla ga je skozi režo na vagonu, z malo upanja, da ga bo kdo našel. A se je to zgodilo, pismo (seveda brez znamke) je prispelo na pravi naslov.

Sestri sta v Auschwitzu prestali običajni postopek sprejema, kasneje pa so ju premestili v Birkenau. Spali sta v baraki blizu dovozne rampe, mimo katere so v kolonah gnali Žide proti krematorijem. Mariji so ostali v pretresljivem spominu kupi oblačil, čevljev, igrač in drugih predmetov pred krematoriji. Delo v taborišču je bilo težko in pogosto nesmiselno, obdelovali so polja, kopali jarke in podobno.

Pozno jeseni so Marijo in Tončko iz Auschwitza premestili v mesto Plauen, v delovno taboriščno enoto pri tovarni Osram. To je verjetno pomenilo preživetje, a jima bilo še vedno hudo. Marija je prestala težko vnetje ušesa in operacijo brez vsakršne narkoze. Stražarka, ki jo je peljala na operacijo, ji je na tramvaju priskrbela sedež, v dneh po operaciji pa ji je prinašala koščke kruha.

Tik pred kapitulacijo Nemčije so vse taboriščnike odpeljali iz mesta in jim grozili, da jih bodo postrelili. To se nazadnje ni zgodilo. Tudi pot domov je bila dolga in negotova. Nemčija je bila opustošena, na mlada dekleta so prežale številne nevarnosti. Šele avgusta 1945 sta Marija in Tončka prispeli domov, v pojem matere.

Jožef Kete si je vse zapisoval v dnevnik

Zgodba Jožefa Keteja iz Ajdovščine se je ohranila na podlagi njegovih zapiskov v beležko, v katero si je doma beležil naročila za zidarska in pleskarska dela. Bilo mu je 44 let, ko sta ga septembra 1943 na domu njegove sestre aretirala nemška vojaka.

Skupaj s še nekaterimi moškimi iz Ajdovščine in okolice so ga s tovornjakom odpeljali v Gorico. 30. septembra so prijete v živinskem vagonu odpeljali proti avstrijskemu Pongau. Od tam so Jožefa premestili v Spellen blizu Kölna in nato v Düsseldorf.

V svojem dnevniku je Jožef veliko razmišljal o družini, saj so doma ostali žena in trije otroci. Tako je med drugim zapisal: “December, zadnji dan leta 1943. Zjutraj ob sedmih in pol gremo na delo, se pogovarjamo, kako se človek vara, kadar misli naprej. Nikdar si nismo predstavljali, da bomo to leto zaključili tako daleč v Nemčiji. Ob 8. uri smo začeli z delom pa nas je prav hudo zeblo, smo imeli tudi snega toliko, da je pokrilo tla. Zvečer smo se potoževali drug drugemu, kako težko nam je pri srcu, ko niti malo ne moremo pisati, ne zvedeti o naših ljubih otročičih in ženkah. Vse nam je odvzeto, kot ena živina smo tukaj, v delo prodani v korist tujemu narodu in v trpljenje našim družinam, ki ne vemo sploh, če še živijo ali so doma, ali tudi oni zmrzujejo.”

Jožef Kete je dnevnik nehal pisati februarja 1944, ko je dobil stik z domačimi in začel pošiljati ter prejemati pošto. Ko mu je februarja leta 1945 umrla mati, so mu nemške oblasti dovolile, da je odšel domov, na predvidoma kratek obisk. A se je do konca vojne skrival in se v Nemčijo ni vrnil. Umrl je leta 1982.

DAVORIN KORON

---