Pripoved o slovenskih Odisejih

Vsaka pot po vojni domov je odisejada, zapletena zgodba o vračanju v domači svet, kjer si je treba na novo zgraditi življenje. Vojne v 20. stoletju so na to pot poslale številne naše prednike: kot vojake različnih vojsk, kot begunce, izgnance, ujetnike ... V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so njihovim usodam posvetili razstavo Pot domov. 26 zgodb na razstavi in prek 60 zgodb v zborniku bolj kot o vojnah pripoveduje o njihovih posledicah za ljudi.

Homerjev ep o desetletni Odisejevi blodnji od Troje do rodne Itake je arhetip, večno ponavljajoča se zgodba o skoraj neverjetnih doživetjih, s katerimi so se soočili preživeli v vojni, preden jim je uspelo priti domov. Mitsko dogajanje se lahko celo povsem ujema z resničnostjo v 20. stoletju. Ko je Odisej stopil na rodna tla, preoblečen v berača, ga domači niso spoznali. Podobno se je zgodilo Martinu Mucu iz Metlike, ki se je iz prve svetovne vojne vrnil leta 1927, po dolgem popotovanju po Sibiriji, vse do Kamčatke in Šanghaja, kjer se mu je le uspelo vkrcati na ladjo za Evropo.

Povrnitev vsega življenja

“Edino, kar mi je ostalo, je bila stara oguljena obleka in perilo,” je Muc opisal svoje življenje ob prihodu v pristanišče v francoskem Marseillu. A v Metliki ga je čakalo še manj kot to. Ugotovil je, da je njegova žena mrtva, pred tem pa je bila vnovič poročena. Tudi on je bil razglašen za mrtvega in moral se je boriti, da so ga spet priznali za živega. “Že pred davnimi leti so me proglasili za mrtvega in me črtali iz svojih spominov. Bled in nemiren sem povpraševal, ali izvedel sem toliko zame strašnih novic, da sem se še tiste trenutke neštetokrat pokesal, da sem se vrnil, in si dejal, da bi bilo zame stokrat bolje, ako bi bil poginil daleč v sibirskih samotah in bi se ne bil nikoli povrnil,” je takrat zapisal Muc.

“Ta zgodba nam odpira univerzalnost: človeško nasilje ljudi razseli, postavi jih v nemogoče situacije, iz katerih se skušajo ljudje po vojni povrniti. Ne skušajo se samo vrniti domov, skušajo si povrniti vse življenje, vrednote …” pravi soavtor razstave Pot domov mag. Marko Štepec, ki se v muzeju ukvarja s prvo svetovno vojno.

Pričevanja iz tega obdobja so zlasti pričevanja vojakov in beguncev s Primorske, ki so po odprtju Soške fronte bežali s svojih domov. Ena od takih je bila Marija Koršič Flajs, rojena leta 1907 v Pevmi pri Gorici. Prvo vojno je doživela kot otrok. Z družino je kot begunka odšla vse do češkega Kromeriža. “Njena zgodba je precej tragična, kajti umrejo ji mama, oče in dedek,” povzame Štepec. “A prek njene zgodbe se odpre tudi zgodba o precej kakovostnem šolstvu v begunskih taboriščih,” doda. Za deklico, ki je pozneje tudi sama postala učiteljica, se je vračanje domov začelo leta 1919, na vozovih, ki so jih posodili češki kmetje, in nato na tovornem vlaku, okrašenem z zelenjem ter s češkim in z jugoslovanskimi zastavami. V Pevmo se je vrnila leta 1920. Njen dom je bil porušen. Sprejelo jo je zavetje barake, ki jo je na dvorišču postavila sorodnica in v kateri je bivalo 14 ljudi.

Avtorja projekta Pot domov, poleg Štepca še mag. Monika Kokalj Kočevar, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, sta na razstavo in v zbornik vključila pričevanja celotne strukture slovenskega prebivalstva; pričevanja žensk, moških, otrok in vojakov vseh vojaških formacij, v katerih so v 20. stoletju sodelovali ljudje z današnjega slovenskega prostora. “V drugi svetovni vojni se vojna razširi na celotno ozemlje Slovenije, zaradi tega je vanjo vključenih veliko skupin prebivalstva: begunci, izgnanci, taboriščniki, vojaki, ki jih lahko razdelimo, kje vse so bili. Primorci so bili že pred vojno v italijanski vojski, nekateri Slovenci so bili v nemški ali madžarski vojski, eni so bili pri partizanih, drugi pri četnikih, domobrancih ... Veliko zgodb se nam odpre. V vojno je vključeno vse prebivalstvo in tudi znotraj ene družine so različne zgodbe. Tudi usode znotraj ene družine so bile različne, ker je člane družine zaneslo na različne konce,” pojasnjuje Kokalj Kočevarjeva.

“Po tisti neskončni stepi je obupno hoditi sam”

Med primorskimi zgodbami je opisana tudi zgodba Antona Cizare, rojenega leta 1915 na Slapu pri Vipavi. Po vojni v Abesiniji (danes Etiopiji) se je prijavil za delavca v tej na novo osvojeni deželi, a ga je ladja namesto v Abesinijo peljala na bojišča španske državljanske vojne. “Šlo je za prevaro. Jaz nisem vedel niti, na katerem koncu je Španija. Naš kapetan je povedal, da je tam revolucija,” se začetka svoje devetletne epopeje spominjal Cizara. Bil je italijanski vojak, po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom, a so ga zajeli Nemci in internirali v Nemčijo. Po koncu vojne so ga zato doma čakala številna zaslišanja.

S sumničenji in premestitvijo na nižje delovno mesto je nova jugoslovanska oblast po sporu Jugoslavije z Informbirojem leta 1948 kaznovala tudi Virgilija Tavčarja, rojenega leta 1919 v Trstu. Vse zaradi tega, ker si je pot domov leta 1943 utiral z vzhodne fronte.

Italijanska vojska se je začela s surovega ruskega bojišča, kjer je padlo največ Primorcev, ki so morali služiti v italijanski vojski, umikati januarja 1943. Virgilij Tavčar se je umikal sam, v 23 dneh je prehodil 300 kilometrov. “Po tisti neskončni stepi je obupno hoditi sam. Obupno, ker ji ni videti konca. Orientiral sem se samo po soncu, hodil sem v smeri, kjer je zahajalo sonce , ki sem ga videl samo v megli. Dneva s čistim soncem ni bilo nikoli. In ves čas sem se moral gibati. Med hojo sem tudi spal. Nisem se smel ustaviti. Opazil sem kakšnega vojaka, ki je samo za trenutek sedel, da bi se spočil, pa ni več vstal. Ostal je tam. Trd. Ali pa se je samo za trenutek ustavil in se zvrnil kot steber. Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni,” je o vzhodni fronti pričeval Tavčar.

Menažka, žlica in škornji

Tavčarju je kljub neizprosnemu boji za preživetje z vzhodne fronte uspelo prinesti kovček s fotoaparatom, nekaj fotografij ter nemške in italijanske topografske karte z območij na vzhodni fronti. Njegove stvari so na ogled v Ljubljani, ob drugih predmetih, ki so jih iz vojne prinesli pričevalci.

Predmeti pripovedujejo svojo zgodbo o tem, kaj je v vojni resnično pomembno, pojasnjujeta Kokalj Kočevarjeva in Štepec. “Danes še vedno živimo v družbi blagostanja, potrošništva, marketi pokajo po šivih od vsega, tukaj pa vidimo, kateri so bili tisti predmeti, ki so ljudem omogočali preživetje. To so najbolj osnovni predmeti: menažka, žlica in škornji,” pove Štepec. Pravzaprav so to tisti predmeti, ki so že vso zgodovino isti. To so arheološki predmeti, ki nas spet vrnejo v odisejado večnega ponavljanja. “Elementi kulture so predvsem koledarčki in slovarčki, razne abecede, ki ljudem omogočijo preživetje. Vidim, da to obiskovalce razstave nekoliko gane. To so predmeti, ki jih ima vsakdo doma, pa jih ne vidi, v vojni pa postanejo vrednejši kot vse ostalo bogastvo.”

V vitrinah sta razstavljena tudi sukanec in odeja, takisto dva starodavna predmeta, ki sta Judinji Eriki Fürst (1931) omogočila preživetje. Takrat štirinajstletna Erika, njena mama in sestra, so se vračale domov iz taborišča Auschwitz. Ob odhodu iz taborišča so s seboj vzele odeje, ki so bile nekoč last nekoga od 1,5 milijona ljudi, pripeljanih v to največje koncentracijsko taborišče. Erika je v enem od skladišč v taborišču našla tudi sukanec, v vojni zelo dragoceno in koristno dobrino. Z odejami so se grele, sukanec pa so na železniških postajah menjevale za hrano. Zadnji del poti so pešačile in nabirale rože ob poti, da bi z njimi razveselile očeta, za katerega so verjele, da jih že čaka doma. Vendar ga ni bilo in tudi za njimi ni prišel.

Pri nekaterih se vojna nikoli ne konča

“Skupna želja beguncev, vojakov, izgnancev, ujetnikov in drugih vojnih razseljencev je bila, da se vrnejo domov, premagajo slabo stanje in izgubo mnogih let življenja,” potegne Štepec skupno rdečo nit vseh pričevanj. V muzeju so javnosti predstavili že zelo različne vidike vojn, zamisel o razstavi, posvečeni vračanju ljudi domov, pa jim je zdaj ponudila možnost, da odprejo se še eno dimenzijo. “Temo, ki je sicer zelo težka in povezana z vojno, smo predstavili na drugačen način. Z njo smo povezali vse naše vojne. V ospredje je prišlo vračanje, vprašanja, kaj ti pomeni dom, družina, odnos do svojcev v vsej svoji širini ...” našteva Kokalj Kočevarjeva.

“Ugotovili smo tudi to, da se v 20. stoletju in tudi že prej, ljudje vračajo domov v druge, drugačne države, v drugačno družbeno ureditev, marsikdaj postanejo tujci, doživljajo različne težave. Kljub temu da je tema pozitivna, saj gre za življenje, vrnitev, preživele, se tem ljudem dogaja marsikaj,” doda Štepec. “Ves čas je prisotna razlika med veliko ideološko predstavo, velikimi, premočrtnimi šolskimi zgodbami, in osebno izkušnjo, ki je vsaka specifična in samosvoja.”

Zaradi tega je konec vojne vedno oseben in nikoli vezan na pomembne zgodovinske datume. “Nekateri so se počutili, kot da se niso nikoli vrnili, ker so povezali geografski povratek s tem, kaj se je doma spremenilo. Doma pa so izgubili vse,” občutke pričevalcev strne Štepec. Kokalj Kočevarjeva pa doda: “Kdaj je konec vojne, je odvisno tudi od tega, koliko je posameznik o vojni še naprej razmišljal. Nekdo, ki se je veliko pogovarjal, je vojno morda prej zaključil kot nekdo, ki je zgodbo tiščal v sebi. Vojna pri nekaterih še vedno traja, ker je nepredelana, nedokončana in polna vprašanj.” Mnogi so med potjo ali po vrnitvi pisali dnevnike, saj so svojo zgodbo lahko zaupali le papirju. Svojci jim doma pogosto niso prisluhnili.

Zaradi tega so ustvarjalci razstave želeli obiskovalcem dati možnost, da prisluhnejo različnim vojnim izkušnjam ljudi, ki so nosili različne vojaške uniforme oziroma vojno doživeli v različnih vlogah in starostnih obdobjih.

Na razstavi je predstavljenih 26 vračanj in vrnitev domov, v zborniku pa je teh zgodb še veliko več, skupno prek 60. Poleg obeh svetovnih vojn so predstavljena še pričevanja o vračanju iz napoleonskih vojn v začetku 19. stoletja, dodane pa so še zgodbe vojaških obveznikov zunaj meja matične države v času med obema svetovnima vojnama ter pričevanja o osamosvojitveni vojni leta 1991.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije se projekta niso lotili sami. K sodelovanju so povabili še 19 slovenskih muzejev, drugih ustanov in posameznikov, ki so prispevali gradivo.

So osebne zgodbe o doživljanju doma in hrepenenju po vrnitvi domov v tem času še toliko bolj aktualne zaradi soočenja Evrope z valom beguncev? Marko Štepec prikimava: “Vse služi temu, da govorimo, da vojne niso nekaj abstraktnega. Na žalost se dogajajo ves čas. Na žalost ljudje ves čas izgubljajo domove, se vračajo ali ne vračajo domov. Vzgajati želimo spoštovanje do sočloveka in strpnost ter opozarjamo, da to ni le nekaj, kar se občasno dogaja na televiziji, ampak je to resničnost, ki je zelo blizu.”

JANA KREBELJ

---