Primorci so v Maribor prinesli drugačen temperament

Mobitel mu je, prekleto na glas, zazvonil vsaj štirikrat. Vsakič se je oglasil, vljudno poklepetal in se vrnil. Nazaj, neposredno, ne v stavek, temveč kar v odstavek. Pri 75. letih govori, govori in še govori. Lucidno, korajžno, navihano, iskreno. Ker veliko bere, če je treba, za govor v Kotljah po dvakrat prečita tudi zbrana dela Prežihovega Voranca. Tako je vitalen, čil in prešeren, da ni čudno, da je zaradi opravkov ne zgolj zamudil, ampak pozabil na intervju. “Pa sem vedel, pismo, da imam nekaj danes!” je sam nase in v mojo slušalko prikupno rohnel v ponedeljek. “Kdaj sva bila pa zmenjena? A ob desetih? Ja 'kaj me te' kličeš petnajst čez deset?” To je Tone Partljič, točno takšen, kot si ga predstavljate, kakršnega bi radi srečali in z njim kramljali.

> Če bi danes Sebastjan Gorjup, junak vašega romana Sebastjan in most (2014), prispel iz Primorske v Maribor, kaj bi mu rekli, če bi sedel nasproti vas?

“Rekel bi mu 'živel'! Najprej, ko je moj junak okrog leta 1906 prišel v Maribor, še ne bi mogel sedeti tu, ker mostu in kavarne še ni bilo. Ko je Sebastjan prišel pred prvo svetovno vojno semkaj, so bili tudi kraji, od koder je prišel, skupaj s Trstom pod Avstro-ogrsko, kakor Maribor, ki je zaradi južne železnice zrasel iz avstrijskega provincialnega mesteca v gospodarsko razvijajoče se industrijsko mesto. Leta 1850 je imel Maribor manj kot pet tisoč prebivalcev, leta 1910 pa že 25.000! Vendarle pa bi bile danes tudi podobnosti v marsičem. Sebastjan bi se, recimo, dolgo počutil tujec, čeprav smo z bolj odprtimi rokami kot drugi konci Slovenije sprejeli Primorce v Mariboru. Že med prvo svetovno vojno je prišlo 80.000 primorskih beguncev v avstrijska begunska taborišča ... Vsi so po vojni želeli nazaj, a mnogi so se morali namesto poti na pogorišče soške fronte ustaviti v Mariboru. Rudolf Maister je imel celo svoj tržaški bataljon!”

> Tu v Mariboru?

“Ja. S tem so Primorci pokazali lepo stopnjo nacionalne zavesti. Mariborčani pa bi Sebastjana danes sprejemali s podobno skepso, s kakršno sprejemamo večino 'tujcev'. Nekoliko se to popravlja, mitska knjiga v tem pogledu je gotovo Jančarjev Severni sij. Imam pa še eno, nekoliko drugačno izkušnjo s Primorci, ki jih res opisujem malo idealistično, da mi kakšen star Mariborčan reče, da nimam prav, ko pravim, da so predvsem Primorci dali nemškutarskemu Maribor nacionalno-kulturni ponos in zavest. Ampak tu je bilo še 1918 manj kot 5000 Slovencev in 20.000 Nemcev! In mi žugajo, češ, saj smo imeli vendar slovenske profesorske, odvetniške družine, slovenske župnike, ti, Partljič, ne govori, da so Primorci naredili Maribor slovenski!”

> Saj imajo po svoje prav, Maribor je imel Rudolfa Maistra.

“No, seveda, četudi je bil rojen v Kamniku, smo si ga v celoti prilastili. Seveda imajo kritiki prav, saj smo že pred prihodom Primorcev imeli čitalnico, Slovenski narod, Narodni dom … Vseeno pa je bilo v prvem slovenskem gledališču od triindvajsetih igralcev v mariborskem prvem slovenskem gledališču kar petnajst Primorcev, na gimnaziji so bili odlični slikarji profesorji, glasbeniki pa so bili sploh nekaj posebnega … Nasploh so vnesli drug temperament: prej smo imeli ob nedeljah gosposko promenado v mestnem parku, ampak Primorci so vpeljali corso, vsak večer so marširali po Gosposki gor in dol, se glasno klicali. Ja, prevzemali so pobudo. In se je pojavilo geslo: ne moreš biti 'vodilni' v Mariboru, če nisi vsaj malo Primorec … To je veljalo še po drugi svetovni vojni. Stara Jugoslavija pa je imela kakih deset let zakon, da morajo Primorci po celotni stari Jugoslaviji dobiti službo. Torej so bili zaposleni, bolj vedri in direktni, in ni čudno, če so tudi pokavsali kakšne Štajerke. No, seveda, domačim fantom je to šlo v nos.”

Nevajeni težke hrane

> Vaš Sebastjan se je v romanu sprijaznil z marsikatero štajersko navado. Ni se pa nikoli navadil na težko hrano. Nikakor, sploh to, da so tukaj, na Lentu, na solato tiščali bučno olje, ne pa oljčnega, tega ni prenesel.

“Ko so Primorci videli bučno olje, so se zgrozili in rekli, da tega 'šmira' že ne bodo 'pili', žgancev niso povohali, ker niso bili polenta, po nekaj letih so si celo sardele vozili v Maribor, pod gradom so jih lahko jedli, celo domačini so jih jedli namesto pasje radosti. Štajerci so na vrtovih gojili krompir, koruzo in zelje, 'norci' s Primorske pa paradajz, melancane, šparglje, rukolo ... Spremenili so prehrano Maribora, vsekakor.”

> Čeprav se v vsakem intervjuju citira vaša izjava, da niste Štajer'c, temveč Slovenec, ki “ima na Štajerskem svoj dom in samo tu lahko pišem,” me vendarle zanima, kako ste se postavili v junakovo neštajersko kožo?

“Moj primorski junak je invalid, brez noge je ostal ob gradnji, usoda ga pripelje potem na Lent. Že tako je hendikepiran in ni povsem enakopraven in zato bolj opazuje svet. Seveda pa v stvareh duha ne gre preveč govoriti o Štajercih, Neštajercih in drugih lokalnih junakih, kajti človek je človek … In ga ožja sredina pogojuje v manjši meri. Drugo je, če gre za rasline daljne kraje, družbe, religije … Sebastjan oživi, ko sliši, da bodo gradili most na Dravi, ker je gradil most na Soči, ki je še danes v dveh rečeh edinstven na svetu. Bi celo lahko sodeloval, a je razočaran, ker so se odločili za gradnjo železnega mostu, ne pa kamnitega. Drugi motiv za roman je bil, da je bil to eden najlepših kovinskih mostov v monarhiji. Kar me je čudilo glede na mostove v Budimpešti, Pragi, Bratislavi ... Objektivno sem torej zasledil, da je bil nekoč označen za najlepši most. Zakaj? Leta 1899 je bil v Parizu postavljen Eifflov stolp. Na prav isti način pa je zgrajen ta naš most: nič ni 'švasano' ali 'šraufano', vse je narejeno na zakovice. Zato so pred stotimi leti pisali, da ima tudi Maribor svoj Eifflov stolp, samo da je prekucnjen vodoravno čez Dravo.”

> In čeprav je gradnja mostu, pri katerem ima prste zraven tudi vaš Sebastjan, stvar ustvarjanja, povezovanja, napredka, se vaš junak na koncu vrže prav iz mosta. Primorci in samomor - nekako ne gre skupaj.

“Most je nepričakovano postal privlačen za samomorilce. Časopisi so to sproti poročali. Zdi se mi, da vsak mesec. Zato so ljudje takrat radi rekli, da se bodo vrgli z mosta … V časopisu sem prebral, da je neka ženska skočila z mostu, pustila je torbico na mostu, v njej pa je na listu pisalo 'skoči se z mosta'. Vse to je najbrž vplivalo na Sebastjana Gorjupa. Ampak, veste, še 50 strani pred koncem nisem vedel, kako bom končal roman. Sebastjan se je želel izogniti tistemu, kar je dal skozi Brvarjev dedek, ki je po drugi vojni prišel domov in se mu je z lesene noge usulo za lavor črvov.”

O svojih ljudeh skozi oči prišleka

> Štajerci so v romanu preprosti, stvarni, ravnajo se po zdravi kmečki pameti. Zakaj?

“To je ena od teorij, da smo Štajerci taki, da. Dokončno jo je utemeljil Andrej Brvar v mariborski knjigi s spremno besedo Mesto spodrezanih korenin. Brvar je to napisal na osnovi znamenitega epigrama Janka Glazerja, ki ga znam samo pol na pamet: 'Kje je mesto, kot je naše/ z vseh strani nam teče vino v čaše … brez poleta tu nam duša dremlje'. Stanko Majcen je pisal Marji Borštnikovi, da je Maribor mesto špeha, perutnine in vina. Edvard Kocbek je napisal, da Maribor, nekaj sede nam kot môra. Štih je trdil, da je industrijska puščava. Sam ne mislim tako.”

> Kako je pisati o svojih ljudeh skozi oči prišleka? Tako je skušal tudi Drago Jančar.

“Najbrž smo zelo različni. Med pisanjem sem dvakrat prebral Severni sij, ki je mitska knjiga! Da ne bi kaj ponavljal. Sva bila z Dragom zdaj na nekem pogrebu in mi je prvikrat kaj pohvalil v romanu. Je rekel, da je epsko širok in poglobljen. Njegov pa, da je bolj psihološko, družbeno zašiljen. On obravnava nekaj tednov medvojnega Maribora, jaz pa čas od 1906 do 1941.”

> Kako gledate na Borisa Pahorja?

“Nekropola je evropski roman, ki so ga tako tudi, hvala bogu, sprejeli. Letos sem jo ponovno prebral, prav tako njegov roman Zatemnitev. Ki mi je tudi zelo drag. Sicer pa v mojih očeh Pahor glede jezika ne stoji tako zelo visoko kot v očeh drugih, če ga primerjam recimo s Kosmačem, kaj šele Jančarjem. Se mi zdi malo 'suh'. Odličen polemik, v času, ko je bilo pri nas 'enoumje', nas je učil evropske demokratične kritičnosti … Včasih v intervjuju ali pismih bralcih napiše celo o meni kaj nadvse ugodnega. Ko sem bil predsednik Društva slovenskih pisateljev (1983-1987), sem ga povabil na nek simpozij o narodu in kulturi v Cankarjev dom. Zanimivo, da so protestirali nekateri tržaški pisatelji, da ne bodo prišli, če bo tam Pahor. In je prišel. Sem imel kot predsednik precej težav, so me klicali sem in tja. Ampak bil je naš član in njegov nastop odličen in poseben. Skratka, njegova proza se mi zdi težko berljiva, včasih se mi zdi puščobna, potrpljenje moram zbrati, da preberem. Ne vem pa, kako se zdaj počuti, ko so iz stoletnika že naredili mit.”

> Pahor pobira nagrade (tudi) na stara leta, dobiva (vse večjo) veljavo pri nas, šušljalo se je o Nobelovi nagradi. Kako pa je z domačo kanonizacijo? Boste tudi vi kdaj tam? Kakšen bo Partljič v šoli?

“To sta ti dve logiki, na kateri pa se življenje, hvala bogu, ne ozira. Rezervo do kanonizacije je seveda treba imeti. Bartola ni bilo 60 let nikjer, zdaj se pa morda celo pretirava z njim. Tudi sam sem Alamuta pozno prebral, z osupljostjo, na žalost se je meni zdelo, da je zadnja desetina knjige malo slabša; do tam pa vrhunska. Na koncu gre že samo za zgodovino in neke vrste 'didaskalije'. Ampak dogajanje na gori Alamut in delanje samomorilcev-morilcev je presunljiva manipulacija z mladimi ljudmi, ki jo še zdaj poznamo in bližnje in srednje Azije.”

Partljičeve satirične ljudske komedije

> Letos so za maturitetno čtivo ob Tolstojevo Ano Karenino dali Ferija Lainščka.

“Že drugič ali tretjič so ga dali za maturo, da. V obeh zgodbah gre za ljubezen, za materi, ki 'morata' zapustiti sina, druge paralele pa so najbrž didaktične narave. Ne razmišljam, kam bom sam uvrščen, ker ko začne ustvarjalec razmišljati o tem, je konec z njim. 'Partljič je pisal satirične ljudske komedije, ki so jih ljudje radi gledali. Najbolj znana je Moj sta, socialistični kulak', bo mogoče to tisti stavek o meni, ki bo kje zapisan.”

> Bilbi je dala v svojo Pesem od včeraj celo citat Vanča, ki Maleku razlaga, kako je hudič, ker je zdaj svoboda, ker te lahko zaprejo že za kos mesa. Zakaj je Moj ata socialistični kulak še vedno tako “popkulturen”? Sploh če pogledamo, da socialni realizem v književnosti ni več kdo ve kako aktualen.

“Še sam se ubadam s tem vprašanjem. Ko pišem komedijo, ne vem, ali bo dobra ali slaba. Za Kulaka sem bil potem vesel in presenečen, da se je tako obnesel. Za dolgotrajni uspeh Kulaka pa morda imam odgovor: glavna pogruntavščina je lik dečka Tinčka. Zato ga na filmu radi gledajo otroci. In pa to, da sem na strani malega človeka.”

> Kakšna bi bila primerjava vašega Tinčka in Kekca?

“Nikakršna. Kekec je drugi svet, Vandot je sicer živel v Mariboru, meni je bilo v gledališču naročeno, naj Kekca dramatiziram, in se je dramatizacija veliko igrala in dobila kar dobre kritike. Kekec je veder, navihan, igriv, ne muči se z mislijo, da svet ni dobro urejen. Tinčkov pač. Mene pa je zanimal mlad človek, ki mu ata reče, mali, 'narezal' te bom, če boš take govoril, kot jih slišiš govoriti doma in me bo učiteljica v šolo klicala! Že otrok torej spozna, da sta dve resnici, osebna in javna.”

> Ampak danes je takšna komedija potisnjena v stand-up ali pa v Špas teater, komercialne predstave. Kako to spremljate?

“Ne, to niso take komedije. Doživljamo namreč dekadenco slovenske komedije. Stand-up ni komedija, je monološki nastop z vici. Tudi komedije, ki mi jih naročijo za dve osebi, s toliko scene, da jo lahko vozijo okoli z avtomobilom, mi govori, da komedije tipa Revizor ali Lizistrata ali Kakor vam drago ne more več biti. Tisto je literatura, to pa tržno glumaštvo. Napaka je tudi bila, da so pozabili, da je gledališče tudi plebejska zadeva. Leta 1490 so igrali Jezičnega dohtarja, za množice in smeh se je igralo. Mi pa smo potem delali na odru predvsem filozofijo, tezno dramo, 'katedralo visokega jezika', hermetični avantgardizem … Kot da bi pozabili, da ima gledališče od Grkov naprej dve maski. Danes tako komercialne komedije igrajo na več mestih, brez velike zasedbe ali opreme, a tudi brez velike pameti. Pri stand-up komediji (ki seveda ni komedija) je nekaj vreden Tadej Toš, tudi Roza pa Mlakar … Lahko mi rečete, da sem starokopiten, ampak to, kar igrajo danes, niso komedije. Ustanoviteljica Špas teatra je moja znanka, ampak sem ji povedal, da mi že naziv ni všeč. Komedija ni (samo) špas. Moskva, London, Pariz, celo Berlin (imajo Komično opero), Beograd, Zagreb imajo teatre komedije. In to bi morali imeti mi: Slovensko narodno gledališče Komedija. Kot imamo Dramo. Sem že rekel, pozabljamo, da ima gledališče dve maski: žalostno in nasmejano. Da raje ne omenjam, kaj vse se gleda in posluša na televiziji.”

> Harmoniko. Veliko harmonike.

“Pristali smo na to, da imamo v petek tri ure Vesele Štajerke, Alpski kvintet, Fante s Praprotna, v soboto nekaj podobnega, v nedeljo pa se nekateri učijo vodenj konverzacijskih oddaj ena-na-ena. In isto je v knjigarnah. Če grem zdaj tja, bodo vame kričali naslovi: Nemščina ni težka, Najdi pot do sebe, Vse življenje boš zdrav, Seks po sedemdesetem, Uspešen podjetnik boš ... Vse zlahka, nič truda, iz priročnika in ne iz življenja…”

> Kako napisati roman v dveh tednih.

“Jih pišejo v dveh tednih? Mogoče, kratke romane, če so jim pet let zoreli v glavi ... Ampak po lahki poti ni mogoče priti do nečesa vrednega. Do komedije, to vam lahko povem, po lahki poti ne gre. Bližnjic ni, še manj pa je zagotovljen uspeh. Razvoj slovenske komedije me torej skrbi, na repertoarju velikih gledališč je ni, razen tržnih uvoženih.”

> Če pa so po drugi strani v realnosti komedije vsem pred nosom. Franc Kangler! Ni on sam po sebi že napisana zgodba?

“Franc Kangler je sicer res literarni junak. Na neki način ga osebno 'obrajtam', nikoli nisem čutil sovražnega odnosa do njega. Vstaji sem se pridružil, ko so mediji napisali, da deset tisoč protestnikov vodijo huligani. Zato sem najprej protestiral, ker so bili protesti socialni, na njih sem videl igralce, profesorje, lačne ljudi. Oni pa vsepovprek huligani ... V prvem mandatu je Kangler prenovil lutkovno gledališče, dal je več za Borštnikovo srečanje. Imel je občutek, da se mora pojaviti med kulturniki, če želi imeti veljavo. V drugem mandatu se je počutil že v sedlu in se je kot literarni junak spremenil in je začel deliti stanovanja in službe in posel, kakor mu paše ... Duplečanom, strankarskim ljudem, sumljivim poslovnežem in celo vedeževalki, ki so ji karte kazale, da bo zmagal… Z vsemi drugimi je bil v sporu, tudi z zakonom. Ko sem prišel do njega, sem videl, da ima že preganjavico. Je še samo kričal in pljuval po sovražnikih v mestu in zlasti v Ljubljani ...”

Zahovič je nogometni Popovič

> Pa saj Kangler zdaj pije kavo v mestu. Četudi je uradno bolan.

“Sicer ga nisem videl. A zakaj pa ne, saj je svoboden. Res pa je, štirinajst dni preden je spet kandidiral, ni mogel na sodišče zaradi zdravstvenih težav in zdaj spet ne more. Vrhunska komedijska figura je, seveda pa ni Kralj na Betajnovi. Naslov komedije o njem bi bil Butalski župan. Politika pa je slika slehernega od nas, saj vsi volimo. V bistvu pa me itak bolj 'jebe' oni, ki mi dela fasado, kopalnico, inštalacijo, ponuja po stanovanjih neke izdelke, ali ki me lahko ozdravi le v privatni ambulanti ...”

> Kaj pa aktualni župan Andrej Fištravec? Stranska vloga?

“Vsi mislijo, da sva prijatelja. Sva, bolj kot dva daljna sorodnika. Ravno tako čakam tri mesece, da pridem pri njem na vrsto - kot vsi drugi. Se tikava, njegova žena je pri meni igrala in je bila dobra, tudi on ni antipatičen, imeli smo že slabše. Za stransko vlogo bi bil odličen. A za glavno, ne vem. Z leti mu je morda oblast zlezla pod kožo, saj je najprej rekel, da ga je strah kandidirati, lani pa si je že kar želel ... Ni bilo prav, ko je mesec po volitvah želel odrezati vse živo, ker je videl, da je v proračunu minus. Med kampanjo bi moral reči, tega-in-tega ne bo, ne bom povečeval dolga, ali pa volite koga drugega. Če pa finančnega stanja ni poznal po letu in pol vmesnega mandata, pa tudi prav ... Kot človek mi je simpatičen, ne bi se pa politično izpostavil več zanj. Za nikogar, ker sem pri 75 letih res že prestar. Že tako imamo še iz osemdesetih let preveč starih rockerjev v politiki. Če bi izpregel končno tudi že legendarni JJ, bi si na primer tudi oddahnil.”

> Bi Maribor potreboval Borisa Popoviča?

»Saj ga je imel v Kanglerju. Žal ni bil tako pameten in zvit kot Popovič. Popoviču ne morejo 'nič' ali pa ga kaj oglobijo, pa ne jamra, ampak gre naprej. Kangler pa ni znal. Gospoda Popoviča pa niti ne poznam in ne morem soditi. A če me že sprašujete, naj povem, da se Popovič spusti v kako bitko z Ljubljano, včasih zmaga, včasih ne, ni pa v permanentni vojni z Ljubljano, kot je bil Kangler, ki je grozil z betonskim zidom na Trojanah, če bo kandidiral recimo tisti Jankovič… A Janković je še zmerom najbolj uspešen župan Ljubljane! Ampak o tem ne bom več govoril… Ljudi ne delim niti po tem, od kod so, niti po strankah, kaj šele po tem, kaj pišejo mediji. Zdaj delim ljudi na tiste, ki so ali pa še zmerom kaj vrednega preberejo. Nekdo, ki je bral, je pred dva tisoč in petsto leti rekel, vem, da nič ne vem, analfabeti pa zmerom vpijejo, mene ne bo nobeden učil, jaz še preveč vem…”

> Kako vidite fenomen, da je NK Maribor najboljši produkt mesta, da ima več denarja na računu kot občina?

“Hodim na nogometne tekme, tam se pa ne obnašam kot drugi gledalci, ki zmerom vejo več kot trenerji. Bistvo nogometne tekme je poleg igre tudi publika. Trpim, ko deset tisoč ljudi govori 'ubi, ubi žabara', ker ne upoštevajo, kaj besede pomenijo. Vendar zdaj je že malo boljše.”

> To je del folklore, pravi Zlatko Zahovič.

“Že. Trenutno ima publika več težav, da spozna, da klub ne more stalno zmagovati in da so tudi nogometaši predvsem ljudje. V življenju pa se zmerom največ naučimo iz porazov in se oblikujemo z ranami, ki nam jih zadaja življenje ...«

> Se zna Zahovič učiti iz porazov?

“V mojih očeh je on nogometni Boris Popovič, ki je stopil v prave čevlje. Nisem objektiven do njega, ker ga je učila moja žena in ga rada pohvali. Ne poznava se dobro, a mi s kulturno besedo stisne roko, ko se srečava, džentlmenski je. Navadil se je obnašanja, to zahteva tudi od drugih. Če je še kot nogometaš provociral, recimo Katanca, je sedaj zrel. Zdaj je on merilo in se tega zaveda. Seveda pa moraš biti v nogometu tudi dedec. Ampak ker je pogovor že predolg, naj sklenem ob tem vprašanju: nogometni klub, Borštnikovo srečanje, mariborski balet in Carmina Slovenica, zagon turizma, nekaj uspešnih manjših firm, reševanje vinogradov na Piramidi, Univerza, ki ima težave, a manjše kot Primorska… je za Maribor (čakajoč na Kitajce) tudi nekaj.”

JAŠA LORENČIČ

---