Prihodnost se imenuje Inde

Koper je dobil vizijo prihodnosti, ki je niso risale občinske službe, pač pa so jo na terenu ustvarili mladi. To vizijo prihodnosti so z lastnimi rokami zgradili v stari koprski tovarni Inde. Zasedli so jo, zaskvotali, v želji po svobodnem in nekomercialnem ustvarjanju in delovanju. S tem dejanjem so se iz družbene skupine, ki med čakanjem na boljše čase prosi za drobtine, prelevili v aktivne ustvarjalce lastnega življenja.

 Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Foto: Zdravko Primožič/Fpa

Vizijo je začela uresničevati skupina mladih, večinoma Koprčanov, ki je v Indeju našla dovolj velik in stabilen prostor s štirimi stenami in stropom ter vrati, da ga je lahko zaskvotala in preobrazila. V štirih mesecih je 120 rok recikliralo prostor iz črnega v belega. Prihodnost se na papirju morda imenuje tudi Kanela Tower, a danes je to kot kalček sončnice samoniklo novo družbeno prizorišče, novo koprsko družbeno gibanje. Povsem nestrankarsko, odraslo z domačimi zgoščenkami metala, pomešanega z reggae in še čim, ter v duhu MKC-ja. Mladinskega kulturnega centra. Tudi Mladinskega, kulturnega, socialnega, medgeneracijskega in še kakšnega, kakor je klubske vsebine med dolgim delovanjem obogatil zdaj že nekdanji upravljalec prostorov - Društvo prijateljev zmernega napredka in njegov predsednik Marko Brecelj. A predvsem je to klub s polstoletno preteklostjo, prav tako samonikel, ki so ga iz boja proti koprskemu dolgočasju ustvarili maloštevilni, a dragoceni provokatorji. Od oblasti, ki ga je zapirala, so vedno znova zahtevali prostor v Gregorčičevi ulici 4 v Kopru. In glede na to, da je beseda MKC navsezadnje vseslovenska blagovna znamka, lahko upamo, da bodo prostor kot tam prepoznali tudi tudi med občinsko prenovo ter vsaj vstopno sobo, polepljeno s plakati preteklih koncertov in drugih dogajanj, spomeniško zaščitili za vse večne čase ali vsaj dokler se najdejo mladi, ki bodo vanj zahajali in mu s svojim soustvarjanjem vdihovali dušo.

Sprva je samo nekaj mladink in mladincev vstopilo v Inde. V iskanju svobodnega prostora druženja, ki jim ga MKC pod Brecljevim vodstvom ni več mogel nuditi. Ob videnem niso bili navdušeni in še danes so ne glede na naraščajoče veselje ob uspešnem odprtju za javnost previdni. Inde je poln pasti, okoli in znotraj. In vendar je v sedanjem trenutku mladim, brezposelnim in prepuščenim samim sebi ponudil možnost delovanja in ustvarjanja na osnovi samoorganizacije in solidarnosti. Vse to je že vodilo mladinsko sceno v Istri. Shoto klub v Izoli je zrasel samo iz volje nekaj posameznikov, prav tako izolska MI-klub in Muki ter strunjanski klub Loka. Vsepovsod so mladi želeli ustvarjati, se izražati, družiti, kar jim je uspevalo kratek čas, dokler niso vrata objele druge ključavnice, ki so sporočale, da je zgodbe konec.

V kaj naj mladi usmerijo energijo, voljo in zagnanost, tako značilne za to življenjsko obdobje? Koga čudi, da so očistili Inde? In zakaj so vsi do zadnjega ponosni na svoje delo? Na odnašanje razbitega stekla, opek, lesa. Nameščanje novih vrat in ključavnic. Čist vonj vecejev in kanalov ter novih barv, ki jih je dobil prostor. Na srečno zgodbo selitve šanka iz enega koprskih zgorelih lokalov, ki se je ulegel v predvideni kot. Na tisto prostovoljstvo, ki je gradilo tudi našo nekdanjo državo.

Vizija, ki je vodila njih, je pred časom samoniklo vzklila tudi v koprskem županu, ko je naročil projekt koprske vertikale. Zmagal je prav Kanela Tower in vse urbanistične, prostorske in vsebinske sanje usmeril v višino. Župan pravi, da bo mesto dobilo park, jezero in še kaj le, če bomo imeli takšen nebotičnik. Njegovi najtesnejši sodelavci pravijo, da se je - vizionar, kakršen je - rodil sto let prezgodaj. Mesto se seveda mora razvijati naprej, navzgor, na levo in desno. Ožje središče tega ne omogoča, bližnja okolica pa je po volji trgovcev postala raj za potrošništvo. Onkraj hitre ceste, tam, kjer se stikajo najpomembnejši prometni koridorji, zagotovo ne manjka trgovin, je pa tukaj 13.000 kvadratnih metrov velik prostor, ki potrebuje vizionarja, ne trgovca. Takšnega, ki bo rekel, da mesto ta prostor potrebuje in da glede na lokacijo tri milijone evrov, za kolikor je na prodaj na dražbi, ni v smeti vržen denar. Matej Mljač, arhitekt in ustvarjalec Kanela Towerja, je prostor Indeja pred dnevi opisal kot pomembno logistično in infrastrukturno središče. Samo nekaj korakov so oddaljena naselja Semedela, Olmo, Šalara in Markovec. Tam je srednja tehniška in frizerska šola, polna mladih, ki lahko svoj prosti čas preživljajo zgolj na koprskih klopcah ali v gostilnah, za kar večinoma nimajo denarja. Tam so upokojenci, družine, zagotovo vsaj 10.000 ljudi, ki lahko del svojih kulturnih želja izživijo samo v središču mesta ali nekje drugje.

Arhitekti so si zamislili vertikalo v želji, da bi vanjo umestili tisoč in en program, ki ga Koper in regija potrebujeta. Zakaj ne bi z vertikale, ki nakazuje tudi na prispodobo moči, preklopili na horizontalo, kjer so vsi enakopravni in enakovredni? Zakaj ne bi prav Inde postal družbeno in kulturno središče tistega drugega Kopra, mesta na oni strani hitre ceste? Mesto in župan bi dokazala, da si želita tudi socialne in kulturne pestrosti, urbanega in alternativnega. Da se zavedata, na kom stoji prihodnost. To so mladi in sedaj so v Indeju.

ALENKA PENJAK


Najbolj brano