• Razprava o zahtevni temi je, presenetljivo, napolnila kulturni dom v Šempasu. Občinstvo se je s sedmimi razpravljalci za mizo ob koncu zapletlo v 
živahno izmenjavo mnenj.
    Razprava o zahtevni temi je, presenetljivo, napolnila kulturni dom v Šempasu. Občinstvo se je s sedmimi razpravljalci za mizo ob koncu zapletlo v živahno izmenjavo mnenj.
    Foto: Barbara Poša
  • Na razpravi so sodelovali (z leve): Tanja Strniša, Igor Šoltes, 
Aleš Kuhar, Patricija Šulin, Marko Balažic, Luka Mesec in Alen 
A. Klarić.
    Na razpravi so sodelovali (z leve): Tanja Strniša, Igor Šoltes, Aleš Kuhar, Patricija Šulin, Marko Balažic, Luka Mesec in Alen A. Klarić.
    Foto: Barbara Poša
  • Aleš Kuhar: “Lahko ostanemo zaprt vrtiček in se 
prepustimo prepričanju, da je to, kar počnemo, 
prav, ter da lahko še naprej delamo enako in 
ohranimo svoj življenjski slog. A ne smemo biti 
naivni. Kajti države, ki zelo poudarjajo ekosocialni 
vidik kmetijstva, to počnejo tudi z namenom, da 
bi s tem zmanjšali vlaganje drugih držav v 
povečevanje konkurenčnosti. Prevečkrat padamo 
na te evropske floskule.”
    Aleš Kuhar: “Lahko ostanemo zaprt vrtiček in se prepustimo prepričanju, da je to, kar počnemo, prav, ter da lahko še naprej delamo enako in ohranimo svoj življenjski slog. A ne smemo biti naivni. Kajti države, ki zelo poudarjajo ekosocialni vidik kmetijstva, to počnejo tudi z namenom, da bi s tem zmanjšali vlaganje drugih držav v povečevanje konkurenčnosti. Prevečkrat padamo na te evropske floskule.”
    Foto: Sta
  • Tanja Strniša: “Imamo majhne kmetije in 
razdrobljena zemljišča, kar  ne omogoča sožitja 
ekološkega kmetovanja,  klasične pridelave in 
gensko spremenjenih rastlin. Naše kmetijstvo 
gradimo na sonaravnosti, na visoki kakovosti 
hrane, medtem ko GSO povezujemo z  
industrijskim načinom kmetovanja, ki prideluje z 
nizkimi stroški.  Mi pa ne  konkuriramo s ceno, 
temveč s kakovostjo.”
    Tanja Strniša: “Imamo majhne kmetije in razdrobljena zemljišča, kar ne omogoča sožitja ekološkega kmetovanja, klasične pridelave in gensko spremenjenih rastlin. Naše kmetijstvo gradimo na sonaravnosti, na visoki kakovosti hrane, medtem ko GSO povezujemo z industrijskim načinom kmetovanja, ki prideluje z nizkimi stroški. Mi pa ne konkuriramo s ceno, temveč s kakovostjo.”
    Foto: Sta

Prihodnost Evropske unije, skrita v nerazumljivih kraticah

sobota, 17. oktober 2015, 06:00

Kratica GSO, ki skriva besedno zvezo gensko spremenjeni organizmi, je vir strahu in skrbi sodobnega Evropejca. Deloma upravičenih, deloma pa neosnovanih, so priznali udeleženci javne razprave Globalni posli - lokalne posledice. Strokovnjaki in politiki so razmišljali o tem, kaj Evropski uniji prinaša odpravljanje ovir pri trgovanju z Združenimi državami Amerike. Pomemben del nastajajočega Čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva, bolj poznanega pod angleško kratico TTIP, je tudi liberalizacija kmetijskih trgov. Bo torej slovensko tržišče preplavila poceni in nezdrava ameriška hrana?

Precej več kot tri milijone državljanov Evropske unije je že podpisalo peticijo proti čezatlantskim prostotrgovinskim sporazumom. Torej proti sporazumom CETA, o katerem se Evropska unija pogaja s Kanado, ter največjemu in najbolj spornemu, TTIP.

Ameriški in evropski pogajalci za mizo sedijo že dolgo. Pogajanja so trenutno v desetem krogu, končni cilj pa je oblikovati prostotrgovinsko območje z 800 milijoni prebivalcev in državami, ki ustvarjajo 47 odstotkov svetovnega BDP. Sporazum želi odpraviti omejitve in dajatve pri trgovanju, poenotiti standarde in pravila. Posledice sporazuma za pridelovalce hrane, podjetnike in potrošnike bodo lahko zelo neposredne: dobre in slabe. Bo sporazum omogočil pridelovalcu vina iz Vipavske doline, da bo lažje prodajal na ameriškem trgu, ali bo njegovega soseda, sadjarja, prisilil k nakupu dragih in spornih sadik multinacionalnega prodajalca? Bo obrtniku omogočil, da razširi proizvodnjo in zaposli še tri ljudi, ali pa tovarno, ki daje kruh stotim družinam, z nelojalno konkurenco potisnil v propad? Bomo jedli govedino, polno rastnih hormonov, ali bomo uživali v nakupu poceni in kakovostnih izdelkov iz ameriških spletnih trgovin s plačo, ki bo seveda višja in varnejša?

Na takšna vprašanja je iskala odgovore nedavna javna razprava v Šempasu, ki je, za razliko od podobnih drugod po Sloveniji, nastala na podlagi lokalne pobude. Organizatorji razprave, novogoriški mestni svetniki iz treh različnih političnih skupin, Damjana Pavlica, Tomaž Belingar in Klemen Miklavič, delijo mnenje, da je nujen razmislek o razvoju in prihodnosti, ki presega majhna in omejena lokalna vprašanja.

GSO pri nas (še) ne rastejo

Prostotrgovinski sporazumi so seveda kompleksni in obsežni dokumenti s številnimi poglavji in temami, a zaradi neposrednosti vpliva se javnost najbolj odločno odziva na vprašanje uvoza ameriške hrane, še posebej na prodajo pridelkov iz rastlin, ki so nastale z gensko manipulacijo.

Evropska unija se teme loteva premišljeno, je pojasnila državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Tanja Strniša: “O gensko spremenjenih organizmih ima večina ljudi mnenje in to mnenje je pretežno odklonilno. Po javnomnenjskih anketah kar 90 odstotkov državljanov zavrača GSO. Že do sedaj je v Sloveniji veljal Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin. Ta zakon je bil sprejet leta 2009 in je določal zelo stroge pogoje, pod katerimi se lahko poseje gensko spremenjene rastline. Vsak, ki bi to želel storiti, bi moral dobiti dovoljenje na podlagi ustreznih dokazil, a do sedaj nismo dobili niti ene same vloge. V Sloveniji interesa za gojenje gensko spremenjenih rastlin torej ni.”

Pred nekaj tedni je državni zbor sprejel nov predpis, Zakon o omejevanju ali prepovedi pridelave gensko spremenjenih rastlin, ki se odziva na najnovejše odločitve Evropske komisije.

Na svetu je več kot 300 vrst gensko spremenjenih rastlin, namenjenih gojenju in kmetijski pridelavi. Od vse soje, ki raste na planetu, je 80 odstotkov gensko spremenjene. Pa še 30 odstotkov koruze, 68 odstotkov bombaža in 25 odstotkov oljne ogrščice. Na svetu je z GSO zasajenih 178 milijonov hektarjev površin, v Evropi pa le 150.000 hektarjev, kar je manj kot znaša površina njiv v Sloveniji. V EU največ GSO goji Španija, nekaj manj Slovaška, Češka, Portugalska in Romunija. “V Evropi ima dovoljenje za sajenje samo ena koruza, znamenita mon810, pri čemer kratica 'mon' pomeni Monsanto. V postopku odobritve pa je še sedem drugih koruz. 59 rastlin oziroma proizvodov ima dovoljenje za promet in so v prometu v EU. V ZDA pa je takšnih proizvodov 151. Opozoriti je treba na še eno bistveno razliko: pri nas se gojenje in prodaja rastlin odobri po nekem postopku. Del tega postopka so raziskave, ki dokazujejo, da organizem ni škodljiv ne za okolje ne za živali. Pozitivno mnenje Agencije za varno hrano je temelj, na podlagi katerega države članice glasujejo,” je pojasnila državna sekretarka.

Stavimo na naravno

In tu se je ustvarila pat pozicija. Evropa se je razdelila na pol. Torej na članice, ki dvignejo roko za sajenje GSO, in države, med katerimi je tudi Slovenija, ki so proti. Do nedavnega je komisija kljub temu izdala dovoljenje, nova direktiva, ki je izšla aprila letos, pa državam dovoljuje, da se odločajo same ter da prepovedo gojenje neke rastline, tudi če ta dobi dovoljenje Evropske unije, je pojasnila sekretarka: “Zato smo zelo hitro pristopili k pripravi zakona, ki je bil sprejet v državnem zboru, in vlada je prejšnji teden, ob izteku roka, sporočila evropski komisiji, da zahteva izločitev Slovenije iz že izdanih dovoljenj in iz tistih, ki so v postopku izdaje. Kadarkoli bo v postopku za odobritev v EU nov GSO, se bo Slovenija na podlagi tega zakona in mnenja komisije, ki jo ta zakon določa, izjasnila, ali želi, da dovoljenje velja tudi za Slovenijo. Če proizvajalec negativne odločitve naše države ne bi upošteval, bi morala Slovenija gojenje prepovedati in to prepoved utemeljiti. Direktiva določa, kakšni so razlogi za prepoved. Vsekakor to ne more biti vpliv na okolje in zdravje ljudi, saj to presoja že Agencija za varno hrano, ampak morajo biti drugi razloge. Denimo, da se pridelava ne sklada s cilji kmetijske, okoljske, prostorske politike, da ni v skladu z nekimi družbenimi in ekonomskimi značilnostmi. Tu ima naša država močne argumente. Imamo majhne kmetije in razdrobljena zemljišča, kar ne omogoča sožitja ekološkega kmetovanja, klasične pridelave in gensko spremenjenih rastlin. Naše kmetijstvo gradimo na sonaravnosti, na visoki kakovosti hrane, medtem ko GSO povezujemo z industrijskim načinom kmetovanja, ki prideluje z nizkimi stroški. Mi pa ne konkuriramo s ceno, temveč s kakovostjo.”

Če se Slovenija odloči, da na svojem ozemlju ne dovoli neke vrste gensko spremenjene koruze, to ne pomeni, da se ne strinja s strokovno oceno Evropske agencije za varnost hrane. Ni dokazov, da bi bila hrana iz GSO za človeka škodljiva, čeprav marsikdo dvomi v verodostojnost raziskav, saj jih običajno naročajo in plačujejo multinacionalke, ki razvijajo in prodajajo gensko spremenjena semena in sadike. A varnost in ustreznost teh rastlin je moč presojati z različnih zornih kotov. Koruza, odporna na totalni herbicid glifosat, denimo, povzroči povečano uporabo tega sredstva na velikih površinah. In škodi okolju. Široka uporaba gensko spremenjenih rastlin pomeni odvisnost pridelovalcev od prodajalcev semen in sadik. In temeljito spreminja lokalno ekonomijo.

Slovenija, poudarja Strniševa, si zato prizadeva predvsem za transparentnost in za pravico potrošnika, da dobi informacijo in se odloči.

Razlike v nalepkah

Cilj prostotrgovinskih pogajanj med Evropsko unijo in ZDA je poenotiti pravila. Katero bi torej obveljalo? Evropsko, da je treba označiti vso hrano, ki vsebuje več kot odstotek gensko spremenjenih organizmov, ali ameriško, ki takšnega označevanja sploh ne predvideva?

Evropska poslanka Patricija Šulin miri strahove: “Sodimo med države članice, v katerih je zahtevana zelo visoka kakovost hrane. Mi, ki živimo ob meji z Italijo, to vemo tudi iz izkušenj. Takoj, ko stopimo v italijansko trgovino ali mesnico, vidimo razliko. Te standarde je treba obdržati. Evropska zakonodaja že danes zahteva, da so živila z GSO označena, zahteva Evropskega parlamenta bo, da bodo morali biti tako označeni tudi artikli, uvoženi iz ZDA. Slovenija mora ohraniti standarde, a se je treba zavedati, da je naša hrana prav zaradi tega zelo draga. Morda pa se preveč bojimo TTIP, kajti Evropska unija bo zagotovo zagovarjala načelo, da se noben standard, ki se tiče kakovosti hrane in zdravja ljudi, ne bo znižal. TTIP bo pripomogel k temu, da se bodo sir, meso, olje ali vino pocenili, ker se bo carina znižala za 30 odstotkov, in si bodo Američani naše kakovostne, ampak drage izdelke, lažje privoščili.”

Igor Šoltes, edini slovenski evropski poslanec, ki je bil na zadnji razpravi odločno proti sporazumu med EU in ZDA, opozarja na to, da je načelo suverenega odločanja eno, politična realnost pa povsem nekaj drugega: “Mogoče se tudi Sloveniji ne bi bilo treba toliko ukvarjati z GSO, če bi EU že pred počitnicami opravila svoje delo in zaščitila cel evropski trg. Te multinacionalke, ki so avtorice GSO in jih izvažajo v evropske države, imajo svoje lobistične prijeme in jasno je, da je pritisk na posamezno članico lažji kot na unijo v celoti. V Evropskem parlamentu moramo še enkrat skušati doseči sklep, da se postavijo jasna pravila za celoten evropski trg. Seveda obstajajo podatki, ki kažejo na to, da v nekaterih državah GSO rešujejo ljudi, denimo otroke v Aziji, med katerimi naj bi se zmanjšala smrtnost, zahvaljujoč rižu z dodanim vitaminom, a Evropa ima specifike in to moramo zaščititi za vsako ceno.” Šoltes je prepričan, da je prav nepreglednost procesov odločanja največja grožnja evropskim državljanom: “Glavni argument peticije proti sporazumoma CETA in TTIP, ki jo je podpisalo že več kot tri milijone Evropejcev, sta netransparentnost in nesimetrija. To, da vemo absolutno premalo, o čem se pogajajo pogajalci. Ko se trguje z našo prihodnostjo, mora biti transparentnost na prvem mestu.”

Dejstva namesto “religije”

Na prvem mestu mora biti razumna presoja, pa bi lahko povzeli stališče agrarnega ekonomista Aleša Kuharja: “Zanimiv sociološki vidik odnosa do GSO so študije, ki kažejo, da je objektivno znanje ljudi zelo slabo oziroma ga praktično ni. To ljudje vedo in priznavajo, hkrati pa zelo močno nasprotujejo GSO. Nisem kompetenten, da bi presodil, kakšne so lahko posledice teh rastlin na zdravje ljudi. A odločitev unije, da ustavlja gojenje GSO, ima vsekakor ekonomske posledice - nekatere so pozitivne, druge negativne. Potrebujemo predvsem jasne informacije. Tudi o tej temi se bomo morali v Evropski uniji začeti pogovarjati na podlagi dejstev. V najbolj razvitih kmetijskih državah na Evropo gledajo z nekakšnim pomilovanjem, češ da zaradi negativnega mnenja javnosti kot ena najbolj razvitih družb na svetu preprečujemo vnos tehnološkega napredka v kmetijstvo. Manjkajo nam raziskave in nevtralna razprava. Tako nasprotniki kot zagovorniki GSO uporabljajo argumente na ravni religije, na obeh straneh je veliko agresivnosti. Objektivne informacije pa je težko dobiti, ker investicije v tako drage raziskave v tako majhni državi, kot je Slovenija, praktično niso mogoče. Na mestu je predlog o tem, da bi nastal sklad, v katerega bi vplačevala podjetja, ki prosijo za dovoljenje za gojenje GSO, in bi ga uporabljali za financiranje neodvisnih raziskav.”

Moramo razmisliti o svoji prihodnosti, opozarja Kuhar: “Evropa po konkurenčnosti, če gledamo ekonomska dejstva, izgublja vojno z Brazilijo in ZDA, Slovenija pa z največjimi pridelovalci v Evropi. Moramo razmisliti, kaj bomo. Lahko ostanemo zaprt vrtiček in se prepustimo prepričanju, da je to, kar počnemo, prav, ter da lahko še naprej delamo enako in ohranimo svoj življenjski slog. A ne smemo biti naivni. Kajti države, ki zelo poudarjajo ekosocialni vidik kmetijstva, to počnejo tudi z namenom, da bi s tem zmanjšali vlaganje drugih držav v povečevanje konkurenčnosti. Prevečkrat padamo na te evropske floskule. Moramo krepiti konkurenčni napredek, če hočemo ohranjati kmetijstvo in samooskrbo.”

O smernikih, brisalcih in ostrigah

Preveč strahov in premalo poudarka na priložnostih, pa je mnenje dveh predstavnikov civilnodružbenih organizacij, ki liberalizacijo mednarodnih trgov vidita kot najboljšo razvojno pot za Slovenijo.

Alen Alexander Klarić, predstavnik Društva za promocijo svobode Svetilnik, meni, da “smo precej paranoični in da obstaja neka mera teorije zarote v razmerju GSO, ki niso novi v Evropski uniji. Na tržišču so izdelki, ki jih vsebujejo. In nič nam ne bo vsiljeno, imamo varovalke, ki nas opozorijo na problematične situacije.” Klarić opozarja na vidike TTIP, ki bodo dejansko olajšali poslovanje številnim podjetjem: “Tak primer je avtomobilska industrija, kjer so razlike v regulaciji, kot je denimo razlika v dolžini brisalcev, v rdečih ali rumenih smernikih in podobno, velika ovira za industrijo. Znamenit je primer ostrig, pri katerih se bakterijski testi opravljajo v ZDA v vodi, v Evropski uniji pa v samem mesu školjk, in so znanstveniki ugotovili, da sta oba testa enako učinkovita. Torej je ogromno regulacije, ki povzroča samo dodatne stroške. To je glavni vidik TTIP. Posvetiti se moramo temu, da racionalno spremljamo in analiziramo postopek pogajanj, in pregnati strah, da nam bodo stvari vsiljene.”

Da GSO najbrž sploh ne bo v sporazumu, meni Marko Balažic iz društva Fokus 2031: “Pravila hrane in varnosti si postavljamo sami. To je načelo subsidiarnosti. Lizbonska pogodba daje Evropski komisiji pristojnost, da se v imenu držav pogaja o bilateralnih sporazumih. In to se zdaj dogaja. Ampak vsaka država bo morala sporazum ratificirati v nacionalnem parlamentu. Naj navedem samo primer slovenskega tehnološkega podjetja, ki proizvaja računalniške komponente. Te pri izvozu v ZDA na carini čakajo dva tedna. Če je s kosom kaj narobe in se uveljavlja reklamacija, se ta čas razvleče na šest tednov. Kako naj bo to podjetje sploh konkurenčno?” Sporazum je v procesu oblikovanja, poudarja Balažic, in evropske države imajo ter bodo imele priložnost, da uveljavijo svoje želje, omejitve in interese: “Strah pred zlobnimi ameriškimi korporacijami, ki bodo preplavile Slovenijo z GSO, je povsem odveč.”

Ne bo ga junaka

Zlobne ameriške korporacije so mit, v resnici gre za dvosmerni proces vzajemnega iskanja poslovnih koristi, a TTIP je problematičen iz več vidikov, meni poslanec v državnem zboru Luka Mesec.

“Ne bi se mogel strinjati s tezo, da gre za nepotrebno regulacijo. V EU je, denimo, od leta 1993 prepovedano kloriranje piščancev, v ZDA se to še vedno lahko počne. Z vidika ameriške industrije je to ovira, ampak odprava te ovire ima neposredne učinke na zdravje evropskih državljank in državljanov. Pri tem sporazumu ne gre toliko za odpravljanje kvot, tarif ali carin, temveč za tretji val liberalizacije, za odpravljanje regulacij na obeh straneh, kar posledično pomeni nižje okoljske, socialne in druge standarde,” opozarja Mesec.

Velik problem sporazuma, meni Mesec, je tudi tako imenovani ISDS mehanizem, ki korporacijam omogoča, da na mednarodnem arbitražnem sodišču tožijo države, če te s svojimi določitvami okrnejo dobiček in poslovni uspeh družbe. Temeljna dilema pa je, ali bo sporazum res uspel oživiti kapitalistično gospodarstvo.

Ne glede na to, kaj bodo podpisali mednarodni pogajalci, se bo Slovenija sama lahko odločila, ali sporazum sprejema ali ne, a Mesec razmišlja: “To se lepo sliši, a če bo Evropska komisija podpisala sporazum, če ga bodo evropske velesile podprle in bi slovenski 'ne' pomenil, da vse skupaj pade v vodo, res pri nas ne vidim junaka, ki bi bil sposoben dvigniti roko proti.” VESNA HUMAR


Povej naprej:

 

Mnenja