Pri pravicah se ne splača varčevati

Na drugem brezdomskem kongresu v Piranu je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer od države zahtevala, naj vsem Slovencem omogoči tisto najosnovnejše - pravico do dela in človeka vrednega bivališča. V bran človekovim pravicam pa se postavi tudi na znova izkopanem kamnu spotike, izenačitvi istospolne in raznospolne zakonske zveze.

Vlasta Nussdorfer: “V preteklosti smo bili krivični do istospolno usmerjenih. So med nami in 
moramo jih sprejemati strpno ter o tem govoriti kot o normalnem pojavu.” Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Vlasta Nussdorfer: “V preteklosti smo bili krivični do istospolno usmerjenih. So med nami in moramo jih sprejemati strpno ter o tem govoriti kot o normalnem pojavu.” Foto: Zdravko Primožič/Fpa

> Po sprejemu novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je koalicija Za otroke gre! v državni zbor vložila 80.518 podpisov v podporo pobudi za referendum proti noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Je referendum sploh dopusten?

“Težko je izpeljati referendum o človekovih pravicah, če zakon z izenačitvijo ljudi rešuje protiustavnost. Novela je izenačila istospolne in raznospolne skupnosti, torej odpravila diskriminacijo, zato naj o tem ne bi imeli pravice glasovati na referendumu. Odločalo bo ustavno sodišču, najvišji varuh zakonitosti pri nas, in ne bi prejudicirala njegove odločitve. V uradu varuha jo bomo spoštovali.”

> Ali lahko razumete Slovence, ki so zgroženi nad izenačitvijo istospolnih in raznospolnih zvez? Lahko razumete njihov klic Za otroke gre!?

“Prav je, da ljudje povedo svoje mnenje, da so odkriti v svojih pomislekih, in prav bi bilo, da si prisluhnejo tako zagovorniki kot nasprotniki novele zakona. Ker verjamem, da gre tej koaliciji res za otroke, naj se njeno delo ne konča samo tu, pri noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Lahko bi se posvetila otrokom iz družin, neprimernih za starševstvo, ali pa zapuščenim otrokom, ki gredo dandanes večinoma v rejništvo. Tam ostajajo veliko predolgo, ob polnoletnosti pa ostanejo povsem sami. Če bi namesto rejnikov dobili starše, ki bi jih posvojili, bi dobili dom, ki jim ga pri 18 letih ne bi bilo treba zapustiti.”

> Člane in članice koalicije Za otroke gre! skrbi, da bodo začele istospolne družine otroke posvajati vsepovprek.

“V družinah, tistih tako rekoč normalnih, je veliko nasilja, zlorab. V teh družinah si oče in mati ne zaslužita naziva starši. Včasih nočeta, včasih tudi ne zmoreta poiskati pomoči. Iz takšnih brezupnih družin 20 otrok, morda 30, letno odide v posvojitev. Alarm nasprotnikov zakona, da bodo vse te otroke in še ne vem katere posvojili istospolni pari, je nepotreben. Tisti, ki bodo odločali o posvojitvah, morajo imeti v mislih predvsem korist otroka, ne staršev. Pot do posvojitve bi morala biti takšna, da centri za socialno delo in pozneje, upam, sodišča presodijo, ali so starši primerni za otroka in ali bo imel otrok od tega korist. Če bo zakon obveljal, pričakujem resnost služb, ki bodo odločale o koristi te peščice otrok.”

> Nasprotniki zakona tudi menijo, da naša družba ni zrela za istospolne družine, zato moramo otroke obvarovati pred diskriminacijo.

“Takšne istospolne zveze že obstajajo, so realnost. Na starših in starih starših je, da otrokom takšne zveze tudi pojasnimo, pa ne samo tega, temveč tudi razloge, zakaj je nekdo invalid ali otrok s posebnimi potrebami. Otrok ne bi strašila s tem, da sta to dva očeta, dve mami. To je par, ki je posvojil otroka, da bi ga rešil iz hudih okoliščin. Naša družba se odpira, postaja strpnejša in spremembam se ne bo mogla izogniti. Ne bom pozabila zgodbe gospoda, sedaj ima več kot 60 let, ki je bil brez znanega očeta. Še zdaj ga bolijo spomini na čas njegovega otroštva, na trpljenje, ker so mu govorili, da je pankrt. Mi dandanes pankrtov, otrok, ki nimajo očetov, ne poznamo. Nihče nikomur, ki ima enega starša, tega ne reče več. Prav tako nihče več ne omenja izvenzakonske skupnosti kot nemoralne. Imamo enostarševske družine, ki delujejo. Pa nove družine, kjer partnerja pripeljeta svoje otroke iz prejšnjih zakonov, tiste, kjer otroci živijo s starimi starši, dopolnjene, široke družine in tudi istospolne. To je sodobnost trenutka, ki ga živi že ves svet. Ko je bila razprava o noveli zakona na vrelišču, sem gostila novozelandsko sodnico iz oddelka za mladoletnike in družine. Zanimalo me je, kako je pri njih, ali so istospolne in heteroseksualne družine izenačene. Začudila se je zaradi vroče krvi, ki jo je povzročila novela. Pri njih je to lepo urejeno in deluje. Slovenije je enajsta evropska država, ki je sprejela izenačitev. Pokazali smo strpnost. Prevladal je razum. V preteklosti smo bili krivični do istospolno usmerjenih. So med nami in moramo jih sprejemati strpno ter o tem govoriti kot o normalnem pojavu. Mnogo držav, ki jim tega ne bi pripisali, denimo katoliška Španija, je že izenačilo družine. Pomembno je, da se tega naučimo, da otroke osveščamo, da na tem svetu živijo različni ljudje, in četudi nismo vsi enaki, si vsi zaslužimo enake pravice.”

> Kot častna pokroviteljica brezdomskega kongresa ste slišali številne zgodbe o razlogih, ki ljudi pripeljejo do izgube strehe nad glavo. Obenem se z njimi srečujete tudi kot varuhinja človekovih pravic. Kako bi odgovorili tistim, ki menijo, da je brezdomstvo še vedno stvar osebne odločitve?

“Ali pa slišim, da si je brezdomec sam kriv za svoj položaj, ker ne želi delati. To je stereotip. Včasih, ko je bilo dela veliko, si morda še lahko rekel, naj nekdo namesto prosjačenja poprime za delo. V trenutku, ko je 126.000 Slovencev brezposelnih, pa tega ne moremo trditi. Veliko je ljudi, ki vsak dan pošiljajo prošnje za delo, iščejo zaposlitev, pa je ne dobijo. Zato je vsak brezdomec svet zase. Nekdo izgubi dom in odide na cesto, nekdo starše in s tem varnost, nekdo se lahko na cesti znajde tudi zaradi mamil, alkohola, lahko ga zaradi odvisnosti družina zavrne. Brezdomen si lahko tudi po razdoru zakonske zveze, ko moraš zapustiti hišo in ostaneš s culico v roki. Takšen človek takrat potrebuje moč in včasih tega ne zmore sam. Če bi imel družino ali dobre svetovalce, bi zapustil cesto, saj bi videl lučko. Ko pa so ljudje predolgo na cesti, se navadijo tudi takšnega načina življenja. Obkrožijo se z ljudmi, ki jih ne spodbujajo, prepustijo se malodušju in ne iščejo rešitve.”

> Zakaj pomagati brezdomcem?

“Smisel naše pomoči je, da jih rešimo ležanja na cesti, pod mostom, prosjačenja, iskanja hrane in oblačil pri dobrodelnih in humanitarnih organizacijah. Smisel je v vračanju dostojanstva. Izjemnega pomena se mi zdi, da se ljudje spoštujejo toliko, da želijo poskrbeti sami zase in ne čakajo na miloščino. Predvsem mladim je treba ponuditi delo, četudi malo plačano.”

> Mladim brez dela bi prav tako lahko rekli, da so brezdomci, sodobni brezdomci.

“Mladi, ki ne dobijo dela in ves dan preživijo na svetovnem spletu ali v svetu računalniških igric, lahko propadejo kljub temu, da imajo dom in starše. To je sodoben način propada mladega bitja, nov način izgube smisla za delovno življenje. Ker mlad človek nima dela, si ne more ustvariti družine, saj nima kje živeti in nima s čim preživljati otrok. Sam zase še poskrbi, za drugega ne zmore. Vsak delodajalec, ki išče delavce, zahteva od njih delovne izkušnje, a kje naj jih mladi pridobijo? Želeli bi delati, tudi brez plačila, samo da si naberejo delovnih izkušenj, a tega ne smemo dovoliti. Neplačano pripravništvo je suženjsko življenje, ki se namesto z osmih ur raztegne na ves dan. Nekdo obogati, nekdo drug pa osiromaši.”

> Kako vi vidite državo, ki zmanjšuje zneske, namenjene javnim delom, socialnim transferjem …?

“Spoštovanje pravic je drago: pravica do dela, zdravstvenega zavarovanja, šolanja, brezplačne malice, kosila veliko stane, vendar ima kasneje, ko se začnejo kopičiti problemi zaradi izgube socialnih pravic, država še več stroškov. V krizi je seveda denar vedno izgovor, ampak na področju sociale je za to manj opravičil. Država mora ljudem priskrbeti bivališča in delo.”

ALENKA PENJAK


Najbolj brano