Prešeren med športniki

V miren potek seje je zarezala prošnja režiserke: trideset košarkarskih žog. Ostalim se je nagubalo čelo: kje bi dobili še trideset košarkarskih žog ob vsem, kar je že itak treba postaviti na oder Slovenskega stalnega gledališča pred nedeljsko Prešernovo proslavo?

Prizorišče sestanka je razmetana soba v Ulici Cicerone v Trstu. Z okna se vidi italijanski licej Danteja Alighierija in tržaški sedež radiotelevizijskega zavoda RAI. Tržaško sodišče je za vogalom. To je ulica, kjer domuje mnogo podjetij, zavodov in organizacij. V tretjem nadstropju v hiši na številki osem domuje Združenje slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI). In tam so se sredi tedna spraševali, kje bi dobili še trideset košarkarskih žog.

Nekaj, kar ni proslava

ZSŠDI skoraj pol stoletja skrbi za delovanje slovenskih športnih klubov v Italiji. Njegovo vodstvo je doslej razpravljalo o športnih programih, o izobraževanju trenerjev, o športni zakonodaji, o zamejskih smučarskih prvenstvih, o sprejemih za uspešne kotalkarje, o nagrajevanju športnikov, ki so tudi uspešni dijaki ... Zdaj pa povsem nova skrb: France Prešeren. Organizacija slovenskih športnikov bo namreč priredila osrednjo proslavo Slovencev v Italiji ob dnevu slovenske kulture.

“Zamisel je stara že skoraj eno leto,” pravi koordinator projekta Evgen Ban. “Aprila, morda še prej, mi je ZSŠDI predlagal, naj razmislim o Prešernovi proslavi, ki bi jo organizirali športniki. Bil sem seveda počaščen.”

Ban je prehodil zanimivo življenjsko pot. V Trstu je že kot dijak vzljubil oder. A ne na gledališki način. Privlačila sta ga predvsem spektakel in povezovanje prireditev. Nastopal je tudi kot glasbenik, in sicer v mladostniškem tržaškem bendu z najstnico Tinkaro Kovač. Nabiral je izkušnje, dokler ga niso poklicali v Milan. Tam je za zasebne televizijske oddaje vodil družabne oddaje, da so ga po ulicah in v podzemni železnici večkrat nagovarjali neznanci. Slava pač. Ki pa ni večna.

Zato se je pred dvema letoma Ban vrnil v rodni Trst in začel znova. Veliko svojega časa posveča povezovanju slovenskih prireditev. Spet je na Radiu Trst A, kjer vodi jutranjo kontaktno oddajo. “Ponudba ZSŠDI je očitno vsebovala tudi neko skrito željo,” razmišlja Ban. “Ker sem pač radijski ali televizijski profesionalec, ne pa gledališčnik, sem razumel, da si želijo nekoliko drugačno Prešernovo proslavo. Se pravi, da so si želeli nekaj, kar ne bi bila običajna prireditev s kopičenjem raznih točk, ampak proslava, ki bi ji lahko rekli predstava, torej stvar z začetkom, koncem in nekim sporočilom. V redu, sem rekel, a potrebujem pomoč.”

Čigav je Prešeren?

Ban je najprej poklical Igorja Pisona, gledališkega režiserja in zdajšnjega pomočnika Eduarda Milerja v Slovenskem stalnem gledališču. “Igor, ki ga zelo cenim, je sprejel izziv. A mi je tudi takoj povedal, da je pripravljen pomagati le pri pisanju tekstov. Za režijo sem moral poiskati nekoga drugega. Prav on mi je svetoval Jasmin Kovic. Nje nisem poznal, ko pa sem se malo pozanimal, kdo je ta punca, se mi je predlog zdel dober.”

Koviceva je šele 27-letna študentka iz Števerjana. Svoje režiserko znanje že nekaj let brusi s snovanjem kulturnih prireditev na Goriškem. Študira v Bologni, a poslednja dva izpita morata še počakati. Za študij zadnje čase ni bilo veliko časa, a si je Koviceva sama kriva. Osrednjo Prešernovo proslavo Slovencev v Italiji je zastavila zelo ambiciozno. Na odru bo več kot 130 ljudi. Mnogi med njimi so dejavni športniki.

“To bo pravi spoj kulture in športa,” napoveduje Koviceva. “Moram se zahvaliti ZSŠDI, ker že dolgo nisem čutila take podpore za nek projekt. Res so na voljo za vse.”

Zanimivo: Koviceva se ni nikoli ukvarjala s športom. Nanj se sploh ne spozna. A v Ulici Cicerone so se z njo očitno ujeli. Potihem priznavajo, da ima mlada režiserka nevsakdanji temperament. To je bilo opaziti tudi, ko je glasno zahtevala še trideset košarkarskih žog.

Kar hoče, doseže. Tudi to ji je uspelo, da so ob Pisonu še mnogi drugi ustvarjalci prispevali nekaj izvirnih pesmi, monologov ali skladb. Seznam sodelavcev je kakor kazalo leksikona slovenskih kulturnikov v Italiji: Miran Košuta, David Bandelj, Nikla Petruška Panizon, Patrick Quaggiato, Marko Sancin, Lara Komar, Danijel Malalan ...

Pri ZSŠDI se veselijo tako ambiciozno zastavljenega projekta in jih ni strah, da bodo v dvorani sedeli tudi ugledni gostje iz Slovenije. Prihod so med drugim napovedali minister Gorazd Žmavc, predsednik OKS Bogdan Gabrovec in Miro Cerar - tisti športnik Miro Cerar, ki ima sina v politiki.

Predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin je očitno prepričan, da se bo športna organizacija izkazala. Na sredini novinarski konferenci v Trstu je že na začetku povedal, zakaj se mu zdi prav, da so športnikom zaupali organizacijo osrednje kulturne prireditve: “Prešerna od vedno in povsod povezujemo le s kulturno sfero, a tako mišljenje se mi zdi zastarelo in krivično do takšnega velikana. Ni bil le velik pesnik, France Prešeren je bil tudi človek, ki je govoril o dialogu, stisku roke in zbliževanju.”

In prav ta sporočila naj bi udejanjal šport.

Bo prepir pregnan?

Novinarsko konferenco so pripravili prav v tisti razmetani sobi, kjer so se spraševali o tridesetih košarkarskih žogah. Čez noč so sobo pospravili, primerno uredili in vanjo stlačili tudi transparenta z logotipoma dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji. SSO in SKGZ sta pač pokrovitelja kulturnega praznika, njuna predsednika Drago Štoka in Rudi Pavšič pa sta sedla za mizo ob Peterlina.

Njune odločitve, da organizacijo kulturnega praznika prepustita športnikom, nekateri niso dobro sprejeli. V mestoma prepirljivem Trstu in še bolj skregani Gorici se nekaterim zdi, da športniki že tako ali tako prejemajo preveč javnih dotacij, ki bi lahko šle glasbenim šolam ali kulturnim društvom. In ti prevzetni športniki gredo zdaj še v zelje kulturnikom!

“Športna zveza je v središču pozornosti zaradi porazdelitve prispevkov,” priznava Pavšič, a takoj poudari, da so bile vse polemike dokaj umirjene. Dejstvo, da so slovenske katoliške organizacije v Gorici napovedale svojo proslavo v Gorici, pa Štoka pospremi s kratko trditvijo, da “ni nobenih polemik”. Temu dodaja, da pač v vseh vaseh vsa društva prirejajo svoje proslave, nedeljska prireditev v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa bo tista, ki ji vsako leto pravijo osrednja.

“Prepričan sem, da bomo utišali vsako polemiko, ko bo v Trstu zadonela prva pesem,” pravi Evgen Ban. Z Jasmin Kovic je sestavil gledališko predstavo, ki sloni na geslu Skupaj zmoremo. Kulturna prireditev, ki jo prirejajo športniki, bo skušala prepričati ljudi, da je treba združevati moči.

Na športnem igrišču je to seveda lažje kot drugje. Cilj je en sam - zmaga. A v življenju trčiš ob številne dejavnike in tudi nasprotujoče si namere. Med zmago in porazom so mnogi kompromisi. Nenazadnje se je tudi režiserka morala sprijazniti, da košarkarskih žog ne bo trideset.

PETER VERČ

---