Pred rektorskimi volitvami: razpotja primorske univerze

Profesor, ki si je želel, da bi njegova fakulteta postala del primorske univerze, a je kasneje svojo željo preklical. Njegov znanstveni kolega in častni doktor UP ter primorski umetniški zgled in moralna avtoriteta. Marko Pavliha, Livio Jakomin in Ciril Zlobec o preteklosti in prihodnosti Univerze na Primorskem govorijo poznavalsko in z občutkom pripadnosti, a s korakom odmika.

Tesna povezanost z univerzo in primorskih prostorom, hkrati pa odmik od sedanjega, konkretnega dela ustanove so lastnosti, ki združujejo avtorje spodnjih razmislekov. Ob, seveda, intelektualni širini. Obe lastnosti dajeta možnost kritičnega odmika in umirjanja strasti, kar je prav to, kar UP zdaj najbolj potrebuje. V tem so si vsi trije enotni.

Marko Pavliha: Razočaran nad stanjem na UP

Dovolite mi spominski skok v leto 2002, ko sem v kolumni v Pravni praksi priobčil, da je glede na dejstvo, da v Sloveniji študira prek 60.000 študentov, več kot dovolj prostora za tretjo državno univerzo in morda še za kakšno zasebno. UPal* sem, da se bo nova primorska univerza učila na okornosti in napakah ljubljanske ter mariborske sestre, zato bi morala ustvariti kampus, kjer bi vrelo od učenosti in študentskega utripa, postaviti študente na oltar vsemogočne resnice, da bi bili kralji hlastanja po izobraževanju in zato visokošolski carji, razviti mednarodne programe in jih izvajati v angleščini, zmanjšati število študentov na profesorja, odpraviti sivolasi protekcionizem ljubljanskih habilitacijskih postopkov, zgraditi trden most med teorijo in prakso, in tako naprej do neskončnih možnosti. Pri tem naj bi ji pomagala mati Universitas Labacensis, ki je bila pripravljena skupaj z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport podpisati Dogovor o pomoči Univerze v Ljubljani ob ustanavljanju in delovanju Univerze na Primorskem.

Članek sem napisal z namenom, da bi se javno pridušal zoper odločitev senata “moje” najstarejše in največje obalne Fakultete za pomorstvo in promet, da ne izstopimo iz ljubljanske univerze in se ne vključimo v nastajajočo, zaradi česar je bilo ogorčeno tudi primorsko gospodarstvo in pretežna večina ljudi v slovenski Istri. Čez leto dni mi ni bilo več tako zelo žal, ko sem kritiziral osnutek univerzitetnega statuta nove visokošolske institucije, ki je bil z nižjimi kriteriji za položaj rektorja očitno spisan po meri določene osebe, kar se je menda kasneje še ponovilo. Skratka, že takoj po splovitvi se je nova akademska barka soočila s prvimi neurji in vse večjimi viharji, v katerih se kljub številnim uspešnim plovbam in nekaterim vrhunskim članom posadke še vedno bori za svoj ustvarjalen prostor pod svobodnim soncem.

Glede na vse afere, pravne postopke in notranje razprtije, ki pestijo Univerzo na Primorskem, sem dandanes pomirjen, da so zagovornike ”odcepitve” v senatu preglasovali previdnejši in bolj vizionarski kolegi, tako da je naša fakultete še vedno del prve univerze na Slovenskem, čeravno bi morda lahko ravno njeno tedanje včlanjenje v novoustanovljeno univerzo preprečilo marsikatero napako. Hkrati sem žalosten in razočaran nad stanjem na UP, zato UPam, da se bo osvobodila vseh krčev, bolezni in osebnostnih travm in končno zaživela tako, kot so si to zamislili njeni starši in ustanovitelji. Naj UPanje postane zopet oprijemljivo in čim prej udejanjeno!

* Avtor veliki črki UP v nekaterih besedah uporablja metaforično, kot aluzijo na kratico UP (Univerza na Primorskem).

Livio Jakomin: Razmišljanja o primorski Univerzi

Ko v pregreti atmosferi in dokaj napetem vzdušju pričakujemo nove volitve Rektorja Primorske Univerze, razmišljam o delu, ki smo ga skupaj z mnogimi kolegi opravili, preden je Državni zbor Republike Slovenije leta 2003 končno sprejel Odlok o ustanovitvi Univerze na Primorskem.

Povsem normalno in človeško je, da se ob številnih zapletih, tožbah in prepirih, ki spremljajo delo Univerze, najprej vprašamo: Kakšno univerzo smo si zamišljali? Ali je Univerza upravičila naša pričakovanja? Zakaj jo okolje pozna bolj po negativnih kot po pozitivnih učinkih?

Da bi razumeli, zakaj smo želeli svojo univerzo, naj spomnim na nekatera zgodovinska dejstva, ki so vplivala na takratna razmišljanja in hotenja. Primorci smo, razen redkih zgodovinskih obdobij, živeli na obrobjih velikih držav, odmaknjeni od kulturnega, političnega in gospodarskega življenja. Tako so bile otežene tudi možnosti razvoja in izobraževanja. Tudi obdobje po drugi svetovni vojni nam ni bilo naklonjeno. Politična negotovost in demografski premiki so vplivali, da se je dokaj pozno začela oblikovati povsem nova domača inteligenca. Na stičišču različnih narodov, kultur in političnih sistemov je želela ustvarjati nov kulturni prostor in znanstveni potencial.

Temu primerno smo si zamislili tudi umeščanje in vlogo univerze v domačem okolju. Pričakovali smo, da bo postala nosilec razvoja svobodne misli in duha, kjer bosta prevladovali odprtost dialoga in možnost konfrontacije idej, kjer bo resen odnos do študija in raziskovalnega dela postal generator ustvarjalnega razmišljanja in gonilo gospodarskega napredka. Iz teh razlogov smo se leta 2003 veselili in upravičeno verjeli, da je nastanek Univerze največja investicija za bodočnost, ki jo je Primorska kdaj koli dobila.

Vsekakor je univerza v tem času opravila ogromno delo. Finančne in prostorske težave, ki jo spremljajo od nastanka, so vplivale na opravljanje njenega poslanstva. To pa v nobenem primeru ne bi smelo vplivati na odnose znotraj univerze in njeno vlogo in ugled v okolju.

Tisti, ki nismo neposredno vpeti v pedagoško in raziskovalno delo univerze, ne moremo ocenjevati, ali univerza dosega odličnost v raziskovalni sferi. Lahko pa ocenimo njen vpliv na domače okolje, ki se je v zadnjih letih od najbolj dinamične regije pogreznilo v regijo brez perspektive in malodušja. Pri povezovanju z gospodarstvom in iskanju alternativnih rešitev za izhod iz krize je univerza ostala dokaj pasivna in brez svežih idej.

Stanje sprtosti in očitki, da na univerzi ni dialoga in upoštevanja različnosti, ne pelje univerze k ciljem, ki jih zagotovo želi večina zaposlenih in študentov. Zaposleni na univerzi in študentje se morajo zavedati, da je avtonomija velik privilegij in obenem tudi velika odgovornost. Zavedati se morajo, da univerza ne sme postati samozadostna in izčrpavati svojega potenciala v medsebojnih sporih in dokazovanjih s pozicije moči. Z udeležbo na volitvah in izbiro med programi, ki jih ponujajo kandidati za rektorja, se zaposleni in študentje odločajo, kakšno univerzo želijo. Nihče izven univerze ne more tega dela opraviti namesto njih samih. Mi smo ustvarili univerzo in začrtali njeno vizijo, Vi se odločate o njeni bodočnosti.

Ciril Zlobec: Vzor sozvočja razlik*

Z univerzo je, kot z marsikatero drugo stvarjo, tako: dokler je ni, jo misliš v najidealnejši obliki. Ustanovitev Univerze na Primorskem je bila vsekakor civilizacijski vzpon. Tisti, ki smo pri tem sodelovali, vemo, da javnosti ni bilo tako lahko prepričati o potrebi sami, kaj šele o obliki univerze, njeni vlogi, virih financiranja in tako naprej. Ideja je seveda vedno lepa, sicer se zanjo ne bi borili. Danes je pa to realnost.

Pričakoval sem vprašanje o tem, kako je danes s primorsko univerzo in sem se zato vprašal, kaj je sploh spodobno, da rečem. Nerad prihajam v neko okolje in solim pamet, nikakor se tudi ne želim opredeljevati. A opažam, da je univerza že pred dolgim časom zašla v časopisno, medijsko polemiko, kar je najslabša možnost. Slovenski prostor je prenasičen mediji in ti hlastajo za vsako kostjo, ki se jo da obglodati. In ni lažje kot vreči kost, ki ima okrog sebe nekaj neoprijemljivega, slabo razumljivega, da ljudje ne vedo točno, kaj se dogaja, vedo pa, da se dogaja nekaj strašnega.

“Najbolj boli ljubezen, ki je ni,” je verz, ki mi pride na misel. In Univerzo na Primorskem najbolj boli, ker ni sloge. Vsi, ki so vpleteni v to zadevo, bi morali zbrati dovolj moči, da odmislijo tisto, najbolj tipično slovensko željo: samega sebe afirmirati prek negacije drugega. Ter da opustijo strastno iskanje pravega stališča, nespremenljive resnice. Če je vsak radikalno vezan na svojo vizijo, ne more priti do sodelovanja.

Predstavljam si uspešno univerzo kot vzor sozvočja razlik. Navsezadnje tudi po strokovnosti: univerza ima od prirodoslovnih usmeritev do humanističnih in tu mimogrede nastane spor. Ampak bogastvo je razlika. Človek je dragocen zato, ker je drugačen od drugih soljudi. Moja pesniška zbirka Ljubezen je tako odmevna, kar me precej preseneča, ravno zato, ker to ni idealizirana ljubezen. Nasprotno: polna je dvoma, oddaljevanja, približevanja, postavljena je v realni svet. Tako je tudi univerza, katerakoli, postavljena v realni svet.

Praktiki naše družbe, če jih smem tako imenovati, ekonomisti, vedno razmišljajo o tem, kako bi v krizi stvari omejili in skrčili. Zavladala je logika podjetja. Če ne moreš utemeljiti smiselnosti zaposlenih, v večini primerov ne boš prilagodil programa, temveč boš te zaposlene odpustil. Tako je tudi pri praktični plati slovenske intelektualne srenje tendenca po ukinjanju fakultet in programov.

Iz eksistencialne nuje je nastal nek spopad med pametjo in vsakdanjim kruhom, ki ga ta pamet potrebuje. Zato menim, da je še toliko bolj pomembno polemiko o primorski univerzi vrniti v notranje prostore, brez novinarjev.

* Razmislek je Zlobec izrekel na literarnem večeru na Pedagoški fakulteti UP.

VESNA HUMAR

---