Pravljica o deziluziji

Glas: “Rada bi še živela, za vnuke. Me razumete? Moj mož je zelo bolan, a moram živeti. Mladi, ne pustite se izkoriščati, ne se razdajati … Za koga?! Lepo vas prosim, držite se nazaj … Vidite, kam pride na koncu človek. Zdaj, ko bi lahko skupaj uživala, moj mož odhaja. Ne se jim pustiti! Nikar!” Kar bruhalo je iz urejene gospe v vsaj na videz še prijazni jeseni življenja, med čakanjem na prost prehod za pešce.

 Foto: Maja Pertič Gombač
Foto: Maja Pertič Gombač

S pogledom zazrtim na drugo stran cestišča je nagovarjala neznanca, mlajšega moškega, ki ji je namenil prijazen nasmeh. Resničen prizor. Sredi Kopra. Kar tako. Nekega dne. S telefonom na drugem ušesu se ji je mladi gospod res nasmihal, a medtem ko je svojce na drugi strani telefonske linije prosil, ali gredo lahko namesto njega in žene po otroka v vrtec, saj sta morala tudi tistega dne v službi ostati do poznega. “A imam vsaj službo,” se je kakor mnogi na glas (po)tolažil, ko je gospe v pozdrav pomignil z glavo in se težkih nog odpravil v svoj drugi dom. Tja, kjer preživi veliko več ur kakor doma. S pogledi, uprtimi v telefone, nič več v tla, kakor je nekoč pela Neca, so mimo njega drveli mnogi, ogrnjeni v svoje težave, v svoje misli, skrbi, načrte, ki jih oklepajo kakor neprebojne barikade. Misel na nenavadni jutranji nagovor gospe se je zataknila med eno in drugo skrbjo in življenje je med novicami o tisti tragediji in oni tovarni v stečaju in delavcih na cesti oddrvelo dalje, v še en dan brez konca, v nove zahteve, nove zadolžitve, nova pričakovanja.

“Mladi, ne pustite se izkoriščati,” je moški pomislil čez čas s kislim nasmehom, med še eno večerno vožnjo domov. Rodil se je v času, ko je otroke v družbo izstreljevala častna pionirska zaobljuba, s katero je dal častno pionirsko besedo, da se bo pridno učil in delal, pa da bo zvest in iskren tovariš, ki izpolnjuje dano besedo.

Pomislil je na svojo bodočo prvošolko, ki bo v ponedeljek prvič sedla za šolske klopi, v stavbi, ki so jo s svojimi prispevki pomagali zgraditi njegovi starši, otrokovi dedek in babica. Pomislil je, kako naj jo pripravi na življenje. Na družbo, v katero prihaja. Naj jo uči očitno že zastarelih vrednot, kot so spoštovanje, solidarnost, sočutje, tovarištvo, sodelovanje, ali naj se sprijazni in ji po svojih močeh privzgoji, česar sam ni nikoli znal: naš čas menda terja prebrisanost, tekmovalnost, komolčarstvo, brezbrižnost, lakomnost in nenazadnje iznajdljivost pri iskanju zakonskih lukenj.

Česa se njegov otrok lahko nauči iz najodmevnejšega vsakdana?

Recimo: če si pravnomočno obsojen, a dovolj bogat in vpliven, si lahko celo predstavnik ljudstva, parlamentarec. Če si na dnu družbene lestvice, moraš tudi za službo čistilke pokazati potrdilo o nekaznovanosti. In ko ga pokažeš, te gotovo ne pride pozdravit predsednik države.

Ali pa: potem ko si neuspešno vodil državo in na zadnjih volitvah zbral komaj dovolj glasov za vstop v parlament, si vseeno lahko prepričan, da si najprimernejši za eno najuglednejših predstavniških mest v Evropi.

Ali pa: medtem ko mandatar mesijsko oznanja, da mora biti skupni cilj vlade in vseh nas, “da se skupno dvignemo v naših vrednotah”, se koalicijske stranke borijo za ministrske stolčke, pa če zanje imajo strokovno usposobljene kandidate ali ne. Očitno je vrednota “samo da je naš” še aktualna.

In med ljudmi se namesto upanja še vedno širi strah. Vsak ima že koga, ki je zaradi takega ali drugačnega “zategovanja pasov” izgubil službo. Mnogi se bojijo, da so lahko naslednji na seznamu za odstrel prav oni in zato ob vsaki novi krivici molčijo. Občutek, da so zaščiteni le bogati in tisti na položajih, strah zgolj še krepi. Ljudje se zapirajo vase, v svoje celice in marsikdaj vsakršna solidarnost izdihne, še preden sploh zadiha. Da bi Slovenija potrebovala ministrstvo za strah, je te dni zapisal Esad Babačič na spletu. “Pa ministrstvo za oportunizem tudi,” se je pridušal mladi oče, ko je nekega večera premleval in se spraševal, ali naj otroku svetuje, da v življenju nastavlja drugo lice ali udari nazaj.

Takrat je iz sobe slišal glas deklice. Mama jo je preganjala, da je čas za spanje, bodoča prvošolka pa je med pospravljanjem igrač precej jezno naznanila: “Vesta, kaj se bo nekega dne zgodilo. A vama povem?! Zdaj s prijatelji načrtujemo, da bomo, ko bomo veliki, izumili čarobni napoj, pravi laserski meč, zdrave sladkarije … Ko bomo odrasli, pa bomo samo hodili v službo in iz vsega tega ne bo nič!”

V pretresenemu očetu, ki je iz šestletnice zaslišal lastno deziluzijo, se je tedaj oglasil znani stavek s prehoda za pešce: “Ne pusti se, dekle! Ne pusti se jim!”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano