Pozdrav iz dežele Ostržkov!

Danes sem dobil pismo od davčne, da moram plačati dohodnino. Zdaj pa ne vem, ali je to prvoaprilska šala ali pa moram res plačati to položnico, je v sredo nekdo zapisal na facebooku. Seveda se je hecal, saj prekleto dobro ve, da se davčna ne heca. Novica, da je magistrsko delo nove ministrice za izobraževanje plagiat, pa je bila tisti dan še kako resnična, čeprav je v javnost prišla prav na praznik šaljivcev.

Saj ni res, pa je, so prvega aprila, na dan, ko so dovoljene potegavščine, nejeverno zmajevali ljudje. Ministrico Klavdijo Markež so s položaja po vsega nekaj dneh, kar je prevzela vodenje ministrstva, odnesli očitki, da je njeno magistrsko delo plagiat. In ker se, kot pravi, zaveda odgovornosti, je ponudila odstop. Res je: neodgovorno je, da oseba, ki jo ustoličijo na čelo ministrstva in bi morala biti zgled vsem, ki se vključujejo v sistem izobraževanja, del svoje magistrske naloge kar prepiše iz diplomskega dela nekega študenta.

Če bo Markeževa presodila, da se lahko kljub aferi vrne v poslanske klopi, kamor jo je ljudstvo izvolilo na lanskih volitvah, ne bo sedela med svojimi strankarskimi kolegi, saj so ji v SMC zaprli vrata. Njeno ravnanje namreč ocenjujejo za “nedopustno”. A kljub vsemu ima Markeževa v stilu vzklika “Saj ni res, pa je!” še vedno zagotovljen sedež v parlamentu, in sicer med nepovezanimi poslanci.

Premier Miro Cerar, ki je začasno vodenje ministrstva za izobraževanje znova prevzel sam, mora sedaj v lov za novim kandidatom. Ali kandidatko. Glede na to, da pri sestavi svoje ministrske ekipe doslej ni imel najbolj srečne roke, najbrž nima prav veliko razlogov za dobro voljo. Če se je po Stanki Setnikar Cankar, ki ji je ministrski stolček spodnesla afera visokih avtorskih honorarjev, ki jih je prejemala poleg plače na fakulteti, opekel tudi pri Markeževi - včeraj je sam priznal, da je v fazi preverjanja med razgovori dobil zagotovila, da takšnih spornih ravnanj ni bilo -, se lahko opeče še pri kom.

Komu sploh še verjeti? Klavdija Markež namreč še zdaleč ni edina, ki je zašla v težave zaradi plagiatorstva. V zadnjih letih je izbruhnilo kar nekaj takšnih in podobnih afer. Spomnimo se nekdanjega poslanca Boruta Ambrožiča, nekdanjega prvega moža Vzajemne in Lekarne Ljubljana Marka Jakliča, pa mariborskega župana Franca Kanglerja in ne nazadnje bivše premierke Alenke Bratušek ... Zlobni jeziki utegnejo poreči, da ni po naključju “najboljša zabava te pomladi” prav glasbeni šov na eni od komercialnih televizij, v katerem imitatorji tekmujejo, kdo bo čim bolj podoben originalu.

No, dan norcev je (vsaj uradno) resda že za nami, a vendar se zdi, kakor da še kar traja. In da je bil že tudi pred 1. aprilom. Kako sicer razumeti, da Slovenija kupuje 12 brezpilotnih letal, za katere bomo davkoplačevalci v prihodnjih treh letih odšteli 1,6 milijona evrov? Na ministrstvu nakup opravičujejo z obrambnim programom in cilji Nata. Mar ne bi tega denarja raje namenili za kaj bolj pametnega in potrebnega? Za pomoč socialno ogroženim, katerih število je čedalje večje, za zdravljenje bolnih otrok, za pomoč mladim družinam ... Seznam, za kaj vse bi lahko koristneje porabili ta denar, je dolg. Sploh če bi ga pisali tisti, ki morajo kljub temu, da imajo službo, vsak mesec trkati na vrata Karitasa ali Rdečega križa, sicer ne bi zmogli preživeti svojih družin. Ah, zdi se, da postaja resničnost večja potegavščina od prvoaprilskih šal.

In medtem ko se Slovenci (ob izdatni pomoči medijev, se razume) ubadamo enkrat s tem, drugič z drugim lažnivim kljukcem in doživljamo množične orgazme ob razkritjih takšnih in drugačnih afer, zlasti spolnih, ter se tolčemo po prsih, komu je bolj mar za otroke, gredo mnoge pomembne zgodbe gladko mimo nas. Koliko ljudi je zastriglo z ušesi ob novici, da sta družba za upravljanje terjatev bank in ameriška banka Bank of America, Merrill Lynch International Limited, podpisali pogodbo o prodaji terjatev do Proteja in skupine ACH, Elana, Polzele in Adrie Airways? Povedano drugače, da je ameriška banka odkupila paradne konje slovenskega gospodarstva. Utrujena od zlagane realnosti je večina najbrž raje, kot da bi si naložila še eno skrb, buljila v televizijske zaslone in se naslajala ob dogajanju v resničnostnem šovu Bar ali Big Brother.

Slovenija se vse bolj zdi kot slabo režiran resničnostni šov, v katerem imajo glavno besedo Ostržki. A dolgih nosov nimajo tisti, ki lažejo, ampak vsi drugi.

PETRA VIDRIH

---