Poslansko mesto 108 je ostalo prazno

Idrijčan Samo Bevk z vztrajnostjo, umirjenostjo in delovno naravo mravlje odstopa od ukoreninjene podobe povprečnega slovenskega politika. Prva ga je nesporno stala marsikakšnega javnega odmeva po rezultatih, ki jih je v državnem zboru nizal skozi pet mandatov, a umikala vsakdanjim zdraham. Druga ga je prikovala v delo, ki mu ga niti v teh dneh, ko je za prgišče glasov ostal brez poslanskega sedeža, ne manjka.

Samo Bevk, do julija 18 let oziroma pet mandatov poslanec državnega zbora RS
Samo Bevk, do julija 18 let oziroma pet mandatov poslanec državnega zbora RS 

Sedaj mesec dni bivši poslanec SD Samo Bevk je minulih 18 let marljivo in skrbno načrtovano gradil pet mandatov v DZ Rezultatov ni mogoče na hitro stresti iz rokava. Zato tvegamo in izpostavljamo uspelo pobudo za uvedbo kulturnega tolarja, ki je v Sloveniji rešil številne stiske “ne bodi je treba” kulture in umeščanje, predvsem pa vrednotenje slovenske dediščine na svetovnem zemljevidu Unesca po pedantnih strokovnih kriterijih. Ker ima rezultatov in njih izhajajočih obveznosti še obilo, smo se zelo ušteli, da bo čas za pogovor sedaj, ko je za las ostal brez poslanskega mandata, našel s počitniško lahkoto.

> Po petih poslanskih mandatih minuli petek niste sedli v klopi DZ. Ste spremljali ustanovno sejo zbora?

“Seveda sem jo spremljal. Začetek, ko sta novim poslankam in poslancem spregovorila moja dolgoletna tesna sodelavca, nekdanji predsednik DZ Janko Veber in predsednik države Borut Pahor, v neposrednem prenosu. O nadaljevanju pa sem se informiral iz poročil medijev.”

> Kaj ste ob seji razmišljali?

“O novih obrazih v slovenski politiki, pa tudi o starih znancih in dobrih prijateljih, s katerimi sem osemnajst let sodeloval v parlamentu. Zanimalo me je tudi, kdo sedi na mojem sedežu številka 108 in ugotovil, da je ostal prazen ...”

> Pet oddelanih mandatov je ena daljših poslanskih karier v Sloveniji ...

“Kandidiral sem na vseh sedmih državnozborskih volitvah. Po mojem vedenju sta vsakokrat poleg mene kandidirala samo še Roberto Battelli in Janez Janša in bila vselej izvoljena, jaz pa petkrat. Na prvih volitvah leta 1992 mi je za izvolitev zmanjkalo samo sedem glasov.”

> Ali soglašate, da gre levji delež za vašo neizvolitev pripisati napakam SD? Ob volitvah se je bilo bati celo za prestop parlamentarnega praga. Kje ga je stranka najbolj polomila?

“V stranki temeljite analize neuspeha na državnozborskih volitvah še nismo opravili. Po statutu moramo najkasneje v šestih mesecih sklicati kongres Socialnih demokratov, kjer bo priložnost za vsebinski in kadrovski premislek. V stranki večinsko podpiramo predsednika, Dejana Židana, ki bo lahko SD vodil tudi naprej. Dobro se zavedam, da bo težko obrniti negativne trende oziroma bo to mogoče samo s trdim delom in rezultati v parlamentu, morda vladi, predvsem pa na terenu. Na srečo imamo razvejano mrežo lokalnih odborov.”

> Vaš predsednik v javnomnenjskih anketah dejansko kotira visoko, medtem, ko je stranko premetavalo iz leve v desno, pa v liberalno, in odnašalo glasove volivcev. Kam jih je odšlo največ?

“Neskladje med podporo predsednikom in strankam je stalnica v slovenski politiki. Vseskozi sem se zavedal, da po dolgoletnem predsedniku Borutu Pahorju nobenemu od njegovih naslednikov ne bo lahko. Glasove so nam odnesle SMC, ZL, pa tudi Desus. Mislim, da predvolilne koalicije strateško niso bile dovolj premišljene. Bolje bi bilo nastopiti povsem samostojno. A po bitki je lahko biti general. Nekaj je bilo tudi vsebinskih nedoslednosti.”

> Katere?

“Predvsem glede prodaje državnega premoženja. Dejstvo je, da imajo volilke in volilci vedno prav in imajo tudi zadnjo besedo. So se pa v preteklosti tudi marsikdaj opekli. Moram izpostaviti, da bi ob stabilni Pozitivni Sloveniji in če ne bi prišlo do spora med Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem, mandat lahko končali prihodnje leto. Slovenija nesporno potrebuje stabilnost, vlado in DZ, ki bosta kos preboju iz socialne in gospodarske krize.”

> Ko ste že omenili lokalne odbore, je bilo prav iz teh pred volitvami slišati precej nezadovoljstva. V zvezi z mlačnostjo stranke okrog nameravane prodaje premoženja iz Štajerske, v zvezi z vsiljenim kandidatom za DZ iz Kopra ...

“Priznam, da teh razmer ne poznam. Vem pa, da so konflikti v vsaki organizaciji in da različna stališča glasneje odmevajo, ko trčijo skupaj. Običajno se tudi razrešijo. Te razmere morate presojati tudi v luči povsem nenormalnega stanja, ki ga imamo letos v političnem prostoru. Obvladati in izpeljati štiri volitve v pol leta je preveč in znova poudarjam, da so bile parlamentarne volitve nepotrebne.”

> Vaš volilni okraj je rodna Idrija s Cerknim. Torej sta to občini, za kateri ste skozi svoje mandate naredili veliko. Idriji ste pomagali rešiti niz resnično hudih problemov, Cerknemu po povodnji obnoviti bolnico Franja ... Volilci v okraju so vam sicer dali najvišje število glasov v volilni enoti Kranj. Ste jih pričakovali več?

“Glede na okoliščine, v katerih so potekale volitve, niti ne. Potiho sem sicer upal na nekaj odstotkov več. Vendar to ni bilo pomembno. Skupaj s sodelavci smo naredili vse, kar je bilo potrebno, da smo v naši enoti, ki obsega celotno Gorenjsko, dosegli za SD najboljši rezultat. Če bi v tej enoti stranka dobila vsaj slab odstotek več glasov ali če bi na državni ravni dobili osem mandatov, bi bil izvoljen. Taka je pač volilna aritmetika.”

> Ironično se zdi, da je bilo prav v tednu volitev z vašim velikanskim naporom rešeno vprašanje Rudnika živega srebra oziroma prenosa njegovega vzdrževanja na državni center za dediščino. Zdi se, da se v Idriji ne zavedajo, za kako resen problem je šlo. Navsezadnje je bivši gospodarski minister Stepišnik želel ukiniti celotno vzdrževanje jam.

“S problemom rudnika sem se temeljito ukvarjal ves čas mojega dela v parlamentu. Tudi v predvolilnem času letos sem se bolj kot kampanji in še tudi po volitvah posvečal temu, da je vlada, končno po petih letih, sprejela sklepe, ki omogočajo nemoteno delovanje Centra za upravljanje z dediščino živega srebra. Ta bo, med ostalim, vzdrževal tudi nezaliti del rudniške jame. Ta dosežek bomo lahko ocenjevali šele z zgodovinsko distanco. Ko je minister Stepišnik v državnem proračunu črtal vse finančne postavke za rudnik in rudarsko škodo, kar bi bila katastrofa za Idrijo, sem zagrozil z izstopom iz koalicije. Uspel sem na koalicijskem usklajevanju in to tik pred zdajci. Takih stvari je bilo v mojih mandatih veliko. Brez poslanca iz našega volilnega okraja bomo imeli velike težave. Čas bo pokazal, da se ne motim.”

> Eno vaših močnejših orožij so bile poslanske pobude in vprašanja. Ali morda veste, koliko ste jih v vseh mandatih postavili?

“Pobude in vprašanja sem ocenjeval kot eno pomembnejših oblik dela poslancev in poslank, čeprav se jih nekateri skoraj ne poslužujejo. Ko so sejam prisostvovali ministri, smo imeli priložnost spraševati ustno in to sem redno izkoriščal, vmes sem zastavljal pisna vprašanja. Vseh skupaj je bilo preko tristo. Če se ne motim, sta jih več postavila le Majda Potrata (SD) in Andrej Čuš (SDS).”

> Ob tej številki je nemogoče izpostaviti najpomembnejše pobude. A vendarle, katera so tiste, ki so dale največ rezultatov?

“Z vprašanji sem segal prav na vsa področja ministrskih resorjev. Vem, da bi se dalo narediti, predvsem pa doseči, še več. Morda lahko izpostavim sistematično pritiskanje na vlado glede urejanja bolečih problemov naših azbestnih bolnikov, zmanjševanja bolnišničnih okužb in zniževanje svetlobnega onesnaževanja. Veliko dela sem posvečal položaju zamejcev in drugih Slovencev po svetu, problemom v kulturi in izobraževanju in problematiki domače Idrije in sosednjega Cerknega. Vse od gospodarskih zagat pa do trdovratne problematike požrešnega majskega hrošča, ki se je ustalil na črnovrški planoti”

> Župani ne morejo biti več poslanci, a tudi ti pogosto dajejo prednost lokalnemu pred nacionalnim. Kako je vam uspelo ohranjati ravnotežje?

“Poslanec je po ustavi predstavnik vseh Slovencev in ne svojega volilnega okraja. Sam sem si resnično prizadeval, da sem imel dober pregled nad razmerami v državi. Absolutno pa se ni mogoče izogniti lokalni problematiki. Kot veste, so se moje pobude nanašale na probleme iz različnih lokalnih okolij. Posredoval sem vedno, ko se mi je njihovo reševanje zdelo potrebno in utemeljeno.”

> Zgoraj ste našteli predvsem pobude, ki imajo rezultate v zakonski ali vsaj podzakonski ureditvi. Koliko časa je bilo potrebnega, da so pobude zaživele v praksi?

“Zelo različno, v vseh primerih pa več mandatov. Že samo vprašanja je bilo potrebno ničkolikokrat ponoviti, da se je vlada odzvala. Velik problem tedaj malodane neopaženega in nepriznanega svetlobnega onesnaževanja, s katerim me je seznanjal znani astronom Herman Mikuž, je potreboval tri mandate do uredbe, prve rezultate pa imamo šele v zadnjih letih. Podobno je z bolnišničnimi okužbami, ki so terjale prevelik davek v bolnišnicah in domovih starostnikov ... Podobno dolgo se je vleklo praktično pri vseh pobudah.”

> Torej en mandat za resen spopad s problemom poslancu ne zadošča?

“Prav gotovo ne!”

> Na uredništvu hranimo več sto strani obsegajoč dosje vaših pobud in vprašanj, ki se nanašajo na obnovo cestne infrastrukture v državi, s poudarkom na edini prometni žili skozi Idrijo in Cerkno - Keltiki.. Kje bi bila ta cesta danes, če ne bi bili tako “tečni”?

“S cestami, posebej s Keltiko oziroma z vlaganji v četrto razvojno os naše države, pomembno zlasti za Idrijo in Cerkno, ki nimata nobene druge prometne povezave, sem se poglobljeno ukvarjal skozi vse mandate. Seveda sem sedaj zadovoljen, ko je na njej - med Mostom na Soči in Želinom - odprto največje cestno gradbišče v državi in s preko 50 milijoni evrov angažiranega daleč največ evropskega denarja. Pred volitvami smo odprli v vodni ujmi leta 2007 odplavljeno cesto med Davčo in Zalim Logom, ki je še posebej pomembna za smučarski center Cerkno. Moram povedati, da se je za 23 milijonov evrov vredno obnovo posebej zavzel predsednik države Borut Pahor. Gradi se gornjevaška obvoznica in svojo, kot luč na koncu dolgega predora, vidijo v Škofji Loki. Na Idrijskem se načrtuje še nekaj projektov, zapletlo pa se je pri najdlje načrtovani povezavi Primorske z Gorenjsko preko predora iz Cerknega oziroma Novakov do Hotavelj.”

> Ste tudi pobudnik vpisov naše dediščine na seznam tovrstne svetovne pri Unescu. Če so se vam sprva v Sloveniji nasmihali, ste s časom naleteli na posluh pri varovanju naših biserov v skladu s strokovnimi merili svetovne organizacije.

“Z nekdanjim ministrom za kulturo Sergijem Pelhanom smo leta 1994 uspeli prve štiri naše vrednote vpisati na poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu. Ker so tam tudi občepeli, sem nenehno opozarjal vlade RS na mačehovski odnos, ki so jih imele do tega področja. Spodbujal sem jih, naj kot država sledimo vsaj sosednjim, ki imajo obilo vpisov na tem prestižnem seznamu in k podpisu ustreznih konvencij, ki vsebujejo kriterije kakovostnega varovanja dediščine. Pozneje sem kot predlagatelj vpisa Partizanske bolnice Franja na seznam le prebil led. Potem je steklo. Na svetovni listi sta ljubljansko barje skupaj s sorodnimi po Evropi in Idrija skupaj z Almadenom. Pred zahtevnim postopkom vpisa pa je še več naših vrednot.”

> Podobno, po polževo, je šlo z nesnovno dediščino?

“Najprej sem na sorodno Unescovo listo tovrstne dediščine predlagal izvirno cerkljansko laufarijo in ptujsko korentovanje. Slednje naj bi bilo preveč skomercializirano. Pač pa bosta, potem ko je bil vzpostavljen nacionalni kataster in urejena domača zaščita, nanjo ob laufariji uvrščena drežniški in ravenski pust. Na tem seznamu sta že škofjeloški pasijon in kranjska klobasa. Dobre možnosti ima tudi idrijska čipka.”

> Precej hitro pa ste uspeli uveljaviti tako imenovani zakon o kulturnem tolarju, ki je kulturi prinašal dragocen denar polnih 18 let?

“Zakon sem kot prvopodpisani res vložil v svojem prvem mandatu, a pod pobudo so se podpisali poslanci iz prav vseh tedanjih poslanskih skupin strank v parlamentu. Sam zakon pa je že mandat prej pripravilo kulturno ministrstvo pod vodstvom ministra za kulturo Sergija Peljhana. Z zakonom je bila kultura - njene mreže, naložbe s poudarkom na knjižnicah, dejavnost in kulturna dediščina v teh letih bogatejša za 95 milijonov evrov. Samo Idrija, ki ima sicer nadpovprečno veliko zelo pomembne dediščine, je dobila pet milijonov evrov.”

> Zakon se je lani iztekel in kultura je sredi najhujše krize ostala brez pomembnega vira financiranja.

“Predlagal sem sprejem novega zakona z datumom uveljavitve v letu 2015. Tedaj je kazalo, da bo finančno to mogoče in na srečo večina ekonomskih in gospodarskih kazalcev kaže, da se nisem motil. Zakon žal ni bil sprejet, a bomo v SD vztrajali.”

> Ali vam je bilo kdaj žal, da se niste vsaj ob pomembnejših rezultatih nekoliko bolj svetili v soju medijskih žarometov?

“Joj, to pa ne. Vsaj tako je pomembno, da se nisem znašel v nobenem ekscesu. Vse, kar je za poslanca pomembno, je vsebinsko delo. Delal sem na številnih področjih in medijski žarometi me niso zanimali. Zgolj za delo so bili dnevi prekratki. V vseh mandatih sem denimo za lokalni časopis napisal 238 pisem iz poslanskega sedeža 108 in verjemite, da čisto vse ob nedeljah.”

> Poslanci imajo zaradi žaljive, včasih nizkotne medsebojne komunikacije, skromen ugled v javnosti. Vas to ni motilo oziroma, kako ste kot toleranten, (pre)miren politik prenašali slabe odnose v DZ?

“Sprva je bila raven komunikacije in medsebojnih odnosov višja. So se pa ti iz mandata v mandat slabšali. Posebno očitno je bilo to v zadnjih dveh. Seveda se mi je to zdelo zelo problematično, a sočasno del poklica. Zelo hudo je bilo v zadnjih mesecih. Morda to še najbolje ilustriram s tem, da smo se prvič v slovenski parlamentarni zgodovini razšli tako, da se nismo zmogli zbrati za sicer običajno poslovilno fotografiranje. Ker sem to slutil, sem predlagal predsedniku DZ Janku Vebru, naj fotografiranje organizira pred sejo, a predlog ni prišel pravočasno do njega.”

> Za poslovilno blamažo je s predlogom treh kandidatov za evropskega komisarja poskrbela še odhajajoča vlada. Vi kakopak podpirate Tanjo Fajon?

“Logično je, da evropsko poslanko Tanjo Fajon stranka in sam podpiram. V evropskem parlamentu se je dokazala s kakovostnim delom. Je pa škoda, da se je zgodilo, kar se je. Če bi se predsednica vlade Alenka Bratušek odločila za odstop z odloženim rokom, torej septembra, bi lahko problem komisarja ali komisarke rešili na povsem normalen način.”

> Ob vsem hudem se nam z zmagovalko volitev - SMC kot nepopisanim listom - lahko ponovi še katastrofa, ki smo jo dali skozi s Pozitivno Slovenijo. Vas je tega kaj strah?

“Težko je biti prerok in to tudi nisem. Upam pa, da smo se iz napak vsi, in tudi zmagovalna stranka volitev, kaj naučili. Dejstvo pa je, da je v slovenski politiki mogoče vse. Na eni strani to, da se SMC hitro uteče ali pa da pride do nove, še globlje krize. Zato mi je še posebej žal, da je prišlo do razpada vlade ravno, ko so se vsi statistični kazalci obrnili navzgor, ko se gospodarstvo stabilizira in smo na trgih končno dobili dostop do denarja po vzdržnih cenah.”

> Ali je kulturni tolar, oziroma sedaj evro, predmet pogajanj z verjetnim mandatarjem Mirom Cerarjem za morebitni vstop SD v vladno koalicijo? Ali pri teh pogajanjih sodelujete?

“Pri pogajanjih ne sodelujem. V SD pa vodim strokovni svet za kulturo in manjšine. Vsi strankini sveti so bili zadolženi za pripravo pogajalskih izhodišč SD. Ponovna uveljavitev kulturnega tolarja, ko bodo to dopuščale gospodarsko finančne razmere, bo eno od sicer številnih izhodišč naše stranke v pogajanjih. Če pogledate številke, boste videli, da se sredstva kulturi že leta znižujejo. Res so v podobnem položaju številna področja, a če kje, je tovrstni evro upravičen na področju kulture. To je preprosto naš strateški interes, saj nas je kultura utemeljila kot narod.”

> Možnosti za vstop SD v vlado torej obstajajo?

“Saj nikoli nismo rekli, da možnosti ni. V koalicijo smo povabljeni in pripravili smo izhodišča za pogajanja. Sklep predsedstva stranke je, da bo vstop odvisen od rezultatov izpogajanega.”

> Kakšno pa je vaše osebno stališče. Vstop v koalicijo da ali ne?

“Po pravici povem, da sem pod vtisom poraza na volitvah razmišljal, da mora SD ta mandat ostati v opoziciji. Z današnjega zornega kota, po prespanih nočeh, pa razmišljam drugače. Mislim, da je prav, da se SD dejavno angažira za izhod iz gospodarskega in socialnega krča.”

> Pomudiva se pri mejnih vprašanjih. Kakšno je vaše stališče do prodaje državnega premoženja?

“Zagovarjamo, naj se ne proda strateško premoženje. Kar pa ga bo že nujno prodati, mora prinesti dodano vrednost z novimi delovnimi mesti.”

> Ničelna toleranca SD naj bi veljala pri socialni kapici. Ali lahko preprosto pojasnite, zakaj pri tej sploh gre?

“To drži. Smo sto odstotno proti socialni kapici. Najpreprosteje povedano, smo s tem proti zaščiti bogatejših. Mislimo, da mora tisti, ki zasluži več, tudi več prispevati v davčno, zdravstveno in socialno blagajno. To pomeni, da ne verjamemo, da bi zaradi uveljavitve socialne kapice uspeli v Sloveniji zadržati visoko kakovostne strokovnjake. Zato je socialna kapica resnično meja med vladno in opozicijsko stranjo SD.”

> V preteklosti ste bili večkrat predlagani za ministra za kulturo. Ali še kdaj pomislite, da bi se preizkusili v izvršni veji oblasti?

“To drži. Najbolj resen je bil predlog Boruta Pahorja za moje ministrovanje septembra leta 2011. Tedaj sem tudi prestal presojo v matičnem odboru. Kot veste, je tedaj DZ zavrnil imenovanje celotne ministrske ekipe ... Sicer pa se mi zdi preskok iz zakonodajne v izvršilno vejo oblasti zelo velika sprememba. V slednji sem si doslej izkušnje nabiral le v vlogi župana občine Idrija med letoma 1994 in 1997. Če bi dobil ponudbo, bi vsekakor premislil.”

> Predpostaviva, da bo SD postala vladna stranka in vam ponudila kulturni resor. Torej boste morali premisliti hitro?

“Tudi, če se zgodi tako, SD ne bo pripadlo veliko resorjev, dva, v najboljšem primeru trije. Verjemite, da med njimi ne bo kulturnega. Prioritete so sociala, izobraževanje, gospodarstvo in infrastruktura. Res pa je, da pogajanja, tudi ob ugodnem izidu, karte lahko povsem premešajo.”

> Se morda vidite v Unescu, kulturi, občinski politiki?

“Kolebam med stroko in politiko. Dejstvo je, da se je po dveh desetletjih v stroko, v kateri sem končal kot direktor Mestnega muzeja Idrija, težko vrniti. Sedaj si bom vzel teden dni dopusta, potem pa bom videl, kaj se bo odprlo. V občini bom ostal dejaven kot predsednik lokalnega odbora SD. V svet občine, kjer sem opravil nekaj mandatov, ne bom več kandidiral. Za tokratne lokalne volitve smo se odločili temeljito pomladiti ekipo, ker mislimo, da je tako prav.”SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano