Poraženi, obešeni, sežgani

Začela sta veličastno, ponosno, z gromkimi vzkliki, z visoko dvignjeno brado in iztegnjeno desnico, končala pa sta v najzanikrnejši bedi. Pred 70 leti se je svet znebil nesojenih vladarjev sveta: 29. aprila 1945 so na milanskem trgu Loreto razstavili zmaličena trupla Benita Mussolinija in njegovih, dan zatem je v berlinskem bunkerju samomor storil Adolf Hitler.

Razlike, ki so ju ločevale, so se najbolj pokazale prav na koncu. Benito Mussolini se je bil po debelih dveh desetletjih samopašnega vladanja leta 1943 primoran posloviti od oblasti in Rima, pobegniti, se umakniti na sever in postati žalostna maskota marionetne Salojske republike, utrujen, skrušen, zagrenjen, tih, vase pogreznjen starec. Medtem pa je njegov najboljši učenec Adolf Hitler v Berlinu vse do konca besnel, rohnel, vpil, stresal jezo na pribočnike, tudi v zadnjih dneh iz svojega berlinskega bunkerja pošiljal ukaze in protiukaze, klel nesposobneže in izdajalce, 20. aprila praznoval rojstni dan, se 29. aprila poročil ... in se dan zatem z ženo Evo Braun ubil.

Morda ga je k samouničenju, s katerim je še zadnjič prekrižal zavezniške načrte, napeljal prav strašni konec italijanskega tovariša, šokantna novica o “razstavi” trupel na bencinski črpalki v Milanu, v knjigi Mussolinijevi poslednji dnevi sklepa Pierre Milza. In dodaja, da so bili rafali, ki so pokončali Mussolinija, njegovo ljubico Claretto Petacci - ustrelili so ju brez kakega posebnega protokola, na hitro, pred kovinskimi vhodnimi vrati neke vile pri jezeru Como - in petnajst hierarhov Salojske republike, “le pika na i tragedije, ki zadeva celoten italijanski narod in ki sliši na ime 'državljanska vojna'”. Oster je tudi do nepotrebnega, velikega zgodovinskega madeža, ki so si ga Italijani privoščili s sramotnim izživljanjem nad trupli pobitih fašistov na milanskem trgu Loreto. V Mussolinijevo truplo so streljali, ga teptali in po njem urinirali, prizanesli pa niso niti Claretti, ki je bila pred smrtjo morda tudi žrtev mučenja in posilstva.

Živahna bila tudi nadaljnja pot Ducejevih posmrtnih ostankov, ki so šele debelo desetletje zatem svojo poslednjo postajo našli v Predappiu blizu Mussolinijevega rojstnega kraja. In novi rodovi fašistov so dobili svoj tempelj ...

Hitler se je odločil za drugačno pot. Sklenil je, da bo lastni propad režiral sam. V berlinskem bunkerju, obdan z vse manj podaniki, se je najprej poslovil od svoje velike ljubezni, nemške ovčarke Blondi. Usmrtil je ni on, kapsulo cianovodikove kisline so ji v gobec potisnili drugi. Malo pred drugo uro zjutraj 30. aprila 1945 se je poslovil od skupine kakih dvajsetih do petindvajsetih služabnikov in stražarjev, beremo v knjigi Iana Keshawa, in jim sporočil svojo odločitev, da si raje sam vzame življenje, kakor da ga ujamejo Rusi in ga kot kak muzejski eksponat postavijo na ogled. Svojim najtesnejšim sodelavcem je naročil, naj njegovo in Evino truplo sežgejo. Na koncu je bil zbran, miren, četudi sključen, utrujen.

Po bunkerju se je še zmeraj igralo šestero otrok družine Goebbels, ki jih je čakala strašna usoda: prav kmalu jim bo mama v usteca potisnila smrtonosne kapsule. Zatem si bo, objokana, privoščila še zadnjo partijo pasjanse.

Pobudo, naj pobegne iz Berlina, je Hitler hladno zavrnil. Nekaj minut pred pol četrto uro popoldne se je z Evo Braun umaknil v svojo delovno sobo. Po desetih minutah so firerjevi sodelavci plašno stopili v sobo, navaja Kershaw: zakonca sta drug ob drugem sedela na manjši zofi. Od Evinega trupa je vel močan duh po grenkih mandljih, značilen vonj cianovodikove kisline. Hitlerjeva glava je visela v stran, kri je kapljala iz luknje, ki jo je krogla zavrtala v desno sence. Ob nogah mu je ležal 7,65-milimetrski valter. Ko so Rusi vkorakali na dvorišče bunkerja, so našli samo še zoglenele ostanke.

Fašizem je bil potolčen. Vendar ne uničen. Samo potuhnil se je. Za nekaj časa.

ANDRAŽ GOMBAČ

---