Ponedeljek, 18. avgust

Minuli ponedeljek, 18. avgust, je bil prav poseben dan v letošnjem letu. In to ne zaradi Portoroške noči, ki je zaradi slabe vremenske napovedi pravzaprav sploh ni bilo, in tudi ne zaradi zadev, ki so na moji pisalni mizi pridno čakale, da se vrnem z dopusta.

Mag. Robert Turk  Foto: Osebni Arhiv
Mag. Robert Turk  Foto: Osebni Arhiv

Ne, ta ponedeljek je bil poseben zato, ker je bil po izračunih okoljevarstvenih strokovnjakov to tisti dan v letošnjem letu, ko smo z rabo naravnih virov in obremenjevanjem ekosistemov dosegli nosilno sposobnost planeta za leto 2014. Še kakšen dan ali dva prej kot v lanskem letu in kakšne štiri prej kot predlani in tako naprej.

Podobno kot včasih trboveljski rudarji, ki so letni plan izkopanega premoga dosegli že kakšen mesec pred koncem leta in s tem postali nekakšni narodni junaki.

No, v našem primeru seveda ne gre za nikakršno junaško dogajanje, pač pa preprosto za kratkovidnost in zatiskanje oči pred dejstvom, da je naš planet končen in da ga obremenjujemo bolj, kot ta dejansko prenese. Le vidi se ne tako očitno. Pri premogu je bilo to popolnoma jasno - kup je bil preprosto večji. Preobremenjenost in neravnovesje planeta pa žal nista tako opazna. Razen morda pri vremenu, kjer se sicer lahko izgovarjamo na dolgoletna povprečja, na sezonska nihanja in na kaj vem še kaj.

No, tudi ulov rib v svetovnih morjih, a tudi v jadranskem in skromnem slovenskem morju, ki je iz leta v leto manjši in to kljub povečanemu ribolovnemu naporu, kaže na to, da z morskim ekosistemom nekaj ni v redu. Kaže na to, da morda ulovimo kakšno ribo preveč, da smo najbrž pretirano pozidali in degradirali morje in morsko obrežje, da pretiravamo s poselitvijo obalnega pasu in z izpusti komunalnih in industrijskih odplak, da pripeljemo kakšno tovorno ladjo preveč in še kaj bi se našlo. Da o naraščanju števila ogroženih vrst, življenjskih okolij, rek, podtalnice in zraka niti ne govorimo. Skratka, znaki našega pretiravanja pri rabi naravnih virov in obremenjevanju planeta so na dlani, a jih nekako ne vidimo.

In tako, kar se okolja in ekosistemskih uslug tiče, živimo od minulega ponedeljka dalje “na puf”. Na kredit. Kar se vsega ostalega tiče pa tako in tako živimo na kredit že dolgo časa in nič ne kaže, da bi nas težave, ki iz tega izhajajo, kaj posebej izučile. Tudi politični programi “ta glavnih” in tistih manj glavnih strank, ki se pravkar utrjujejo na koalicijskem in opozicijskem bregu slovenskega parlamenta, z eno samo izjemo - ZL, to v glavnem potrjujejo.

Najverjetnejši koalicijski partnerji sicer res pišejo o trajnostnem razvoju, zelenem gospodarstvu in celo o ohranjanju biotske pestrosti, a to počnejo zelo površno in bolj kot ne neprepričljivo in bolj ali manj na koncu programa. Veliko več pozornosti na primer namenjajo tako imenovani poenostavitvi umeščanja objektov v prostor.

Da le ne bi šlo v smer znane Zvonetove uredbe o nezahtevnih objektih izpred leta ali dveh, na osnovi katere so razni “kmetijski pomožni objekti” rasli kot gobe po dežju. Malodane kjerkoli in kakršnikoli, v posmeh tistim, ki take objekte dejansko potrebujejo, in v škodo krajine in varstva narave.

In ko smo že pri naravi. Kakšne poenostavitve postopkov ali celo nacionalne strategije za ustanavljanje in učinkovito upravljanje zavarovanih območij ter izvajanje drugih ukrepov varstva narave v programih strank ni zaslediti. In naj nihče ne govori, da je tako zaradi varčevanja. Pred mesecem dni so pregovorno varčni Škoti razglasili trideset (ja, prav ste prebrali - 30) novih morskih zavarovanih območij, ki pomenijo kar dvanajst odstotkov površine škotskega morja. Če prištejemo še zavarovana območja, ki so jih razglasili v minulih letih in desetletjih, se delež zavarovanega škotskega morja povzpne na zavidljivih dvajset (20) odstotkov. In to menda še ni vse.

Škotska torej gotovo ne bo imela težav z doseganjem cilja 2020, ki govori o vzpostavitvi mreže zavarovanih in učinkovito upravljanih območjih, ki bodo pokrivala najmanj deset odstotkov morja in morskega obrežja.

Se spomnimo, koliko odstotkov slovenskega morja obsegajo naša morska “zavarovana” območja? Slabega pol (0,5) odstotka, da o narekovajih, ki so več kot na mestu, niti ne govorimo! Tu, na sredozemski strani Alp, bo omenjeni cilj bistveno težje dosegljiv. In ne gre le za cilj kot tak ter za (ne)verodostojnost države, ki se je zavezala, da ga bo dosegla.

Gre predvsem za naložbo v naravne vire in ekosistemske usluge. Če dobro pomislimo, gre pravzaprav za varčevanje. Hm, morda pa bi morali upravljanje našega morja zaupati Gorenjcem.


Najbolj brano