Pomožnik biti - najmočnejši glagol

Že glagol kot beseda marsikomu ne zveni domače, ker se pri razlagi njegovega bistva ne more nasloniti na kak dobro znan koren, ki bi povedal, kakšen je prvotni pomen tega pojma. Šele ko zve, da so si naši slovničarji ta izraz prek Srbov in Hrvatov sposodili iz stare cerkvene slovanščine, kjer je pomenil isto kakor govor, glas, beseda, krik, se zadeva bolj razjasni. Stara beseda glagolati namreč pomeni govoriti. Ta pomen lahko povežemo z goltom ali grlom, kjer nastaja glas. Pri pojmu pomožni glagol se nam še bolj zaplete v glavi: ker vemo, kaj je glagol, se takoj vprašamo, zakaj še pomožni in kaj to je.

S temi mislimi me je prijatelj dobre knjige in lepega jezika (kot se je predstavil) zaustavil sredi ulice. Nekdo izmed vas je bil, spoštovane bralke in dragi bralci, dober strokovnjak za jezik, a je prosil, naj vam me izdam njegovega imena. Na koncu je dodal:

“Zakaj ne bi o pomožnem glagolu nekaj zapisali v 7. valu? Nikoli nisem še v Minuti bral, kako pomembne in raznotere so njegove oblike: sem, bi, bo, bil in druge. Celo iz istega korena niso vse izvedene. Predlagam, da nas bralce 'poučite' o tem glagolu. Pa še trdoživega primorskega 'bom bil' se lahko dotaknete in poveste, da v knjižnem jeziku njegova raba ni dovoljena.”

Pravilno sodi naš prijatelj lepega jezika. Ob omembi pomožnega glagola biti le redkokdaj razmislimo, zakaj se imenuje pomožni. Če si zastavimo to vprašanje, si odgovorimo, da to ne more biti kaj posebnega, saj pridevnik pomožen pomeni, da gre za nekaj postranskega, ne nujnega.

Vendar se motimo, ker pridevnik pomožni kaže na posebno moč tega glagola, saj drugi glagoli brez njegove pomoči lahko sestavijo samo sedanjik, ne pa drugih časov. Brez oblik sem, bom, bil, bi, ki jih ima samo pomožnik biti, noben glagol ne bi mogel sestaviti svojega pogojnika, prihodnjega, preteklega in predpreteklega časa: bi napisal, bom napisal, sem napisal, sem bil napisal. Torej bi smeli reči, da je pomožni glagol biti najmočnejši med glagoli, tako rekoč glava glagolov. To lahko sklepamo tudi iz dejstva, da ga imajo tudi drugi indoevropski jeziki in tudi v njih igra podobno vlogo kot v slovenščini in nasploh v slovanskih jezikih.

“Pred Kristusom” ali “pred našim štetjem”? Oboje je pravilno, a včasih rečemo tudi “pred našo ero” in “po naši eri”. Vendar nekdo sprašuje: “Je prav zapisati 'pred Kristusom' in 'po Kristusu' namesto 'pred našim štetjem' in 'po našem štetju'?” Za vse ljudi veljaven mejnik v času je težko postaviti. Grki so čas šteli od prvih olimpijskih iger leta 776 (pr. n. š.), Rimljani od ustanovitve Rima leta 753 (pred n. š.), kristjani od Kristusovega rojstva leta 0, islamski svet od Mohamedovega bega iz Meke v Medino leta 622 (po n. š.), Mussolini od svojega prihoda na oblast, naši novi politiki pa od leta 1991, kot da dlje nazaj ne vidijo. Kristusa smo iz štetja let izločali po revoluciji 1945, a se zdaj spet vrača.

Beseda biti v pomenu obstajati, živeti je daljna hči indoevropske prednice *bheuH-, ki je pomenila rasti, uspevati, obstajati. Poznajo jo vsi slovanski jeziki: npr. hrv., srb. biti, rus. byt6, češ. byt. Zanimive bi bile njene neohranjene sedanjiške oblike: bim, biš, bi, od katerih je živ le še “bi”, ki nam pomaga pri tvorbi pogojnika: npr. bi napisal. So pa te oblike še žive v glagolih, ki jih izpeljemo iz nedoločnika biti: dobiti, pozabiti, znebiti se. Torej: dobim, pozabim, znebim se.

Še bolj zanimivo je, da pomožni glagol biti ne izvaja vseh svojih oblik iz temeljnega korenskega zloga “bi”, ampak si pokliče na pomoč še zlog “bo” (istega starega izvora) in šele z njim ustvari oblike svojega prihodnjega časa: bom, boš, bo itd. - tudi bódem, bódeš, bóde itd. Prav iz teh oblik je izvedena beseda bodočnost, ki zaradi svoje negotovosti povzroča mladim več zaskrbljenosti kot veselega pričakovanja.

Enkratna posebnost pa so sedanjiške oblike pomožnika biti; te niso sestavljene s pomočjo “bi” ali “bo”, ampak iz drugih indoevropskih korenov s pomenom biti, obstajati. Stari koren za prvo osebo ednine (sem) znanstveniki zapisujejo *Hésmi; koreni za preostale osebe so zelo podobni, toda ne enaki. Te oblike so med najpogosteje rabljenimi v našem jeziku: sem (iz jesem), si (iz jesi), je (iz jeste), sva, sta, smo, ste, so. Presenetljivo pa je, da iz njih skoraj nimamo izpeljanih novih besed; med temi so opazne le zanikane oblike, kot nisem, nisi itd., ter besede odsoten, prisostvovati in prisoten (izpeljane iz 3. os. mn.: so).

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

Dovolj naj bo suhoparnega navajanja oblik, ki hvalijo glagol biti in dokazujejo, da je v resnici vrh vseh glagolov. A pretirana hvala ne pomaga, prej dokliče vraga, pravi stara izkušnja. Res je, glagol biti ima ob sebi “vraga”: vsem glagolom lahko pomaga do popolnega pomena, sam ga pa le redkokdaj doseže. Do tega spoznanja bomo prišli, če razmislimo o vprašanju, ki ga je zapisal Franc iz Kopra:

“Ob poslušanju osmrtnic na Radiu Koper me moti raba glagola 'bo', ko preberejo nekako tako: 'Žara bo dve uri pred pogrebom v mrliški vežici.' Kje je tu popoln povedek? Zdi se mi, kot da v tej povedi nekaj manjka. Razumljivo je, da v vežici žara ne bo 'počivala', kot tudi, da ne bo 'na ogled' in da tam ne bo 'ležala'. Vseeno mislim, da bi se moralo tudi z žaro nekaj dogajati, kar naj bi izražal ustrezen glagol. Je torej dovolj reči 'žara bo' ali bi bilo bolj primerno najti drugačen opis po zgledu: vlak bo zamujal, žled bo popustil? Ne morem se pa spomniti podobnega primera, kjer je v povedi samo pomožni glagol biti v prihodnjiku. - Je morda zapis, da 'žara bo v vežici', eden tistih primerov, na katerega se moramo navaditi, čeprav nam ne gre v uho?”

Redki so zgledi, kjer pomožnik biti nadomesti celoten povedek. Na primer: je, kar je; naj bo, kot je; pustimo, kakor je, pa bo, kar bo; si, kar si (politik nasprotniku: kakec vse doslej in velik kak odslej naprej); bog, če je, o sebi lahko reče: sem, ki sem. Zmerom pa pomožnik nadomesti cel povedek v odgovoru na vprašanje. Na primer: Ali bo prišel? Bo.

Človekova pamet poskuša praznino poleg nepopolnega povedka “bo” zapolniti tako, da mu doda deležnik “bil”. In hoče reči: bo bil, žara bo bila. Knjižni jezik te oblike ne dovoli, a Primorci in otroci (dokler jim jezika ne polika šola) skoraj zmerom rečejo “bom bil”.

Cenjene bralke in spoštovani bralci, pošiljate mi nova vprašanja, da bo Minuta manj suhoparna, bolj vaša in zanimiva. Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR

---