Pomeni “vrednost” isto kot “vrednota”?
7. Val
13. 02. 2015, 14.37
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 21.26
To ste me vprašali, spoštovane bralke in dragi bralci. Ne bojte se, ne bomo govorili (kot radi pleteničijo politični preroki) o pozabljenih vrednotah v družbi, svetovni, evropski, slovenski. Temeljna naloga (evropizatorji slovenščine bi rekli funkcija) vsakega jezika, tudi teh jezikovnih pogovorov, je razumevanje in dogovarjanje narodov in posameznikov med seboj. Tudi razumevanje med državami, ideologijami, veroizpovedmi in njihovimi trdimi režimi, kar je v sedanjem svetu vojn težaško delo.
Tako kot se razvija življenje, tudi jezik izpopolnjuje svoje zakone, da lahko človeku služi pri sporazumevanju in poimenovanju vseh novosti z novimi besedami. Pri tem je varčen gospodar, zato le redkokdaj kaj starega zavrže. Država mladoletnica, samostojna komaj nekaj čez dve polni desetletji, kot je naša, pa vse staro meče proč in si za obvladovanje sebe in sveta okoli sebe ustvarja nove in nove zakone, tako da se nazadnje utaplja v njih. Čim mlajša in manjša je, tem več zakonov potrebuje. A je še zmerom bolj neurejena kot urejena. Najbolj neurejena družba in država imata najštevilnejše zakone.
V jeziku, ki je vsaj toliko star kot narod, njegova zgodovina in kultura, je drugače. Jezik je izredno varčen, zato ohranja staro in samo dodaja novo. Zna dobro gospodariti z besednim bogastvom. Težko bi v kaki državi našli zakon, ki je star sto let in je še veljaven. Morda ga imajo stara Anglija ter še bolj starodavni Indija in Kitajska. Jezik pa premore stotine besed, ki so stare tisoč let in več, pa še živijo in ohranjajo pomen, ki izhaja iz prvotnega korena. Pri tem se le malenkostno spreminjajo, a bolj na zunaj kot na znotraj.
Da podpremo to z dokazom, si oglejmo tri besede: star, avto in tovariš. Pridevnik star izvira iz prvotne indoevropske podlage *staH, ki je pomenila stati, trdno in čvrsto postaviti (se). Ta pomen ohranjajo tudi besede: lat. in it. stare (stati), angl. stay (ostati), nem. Station (postaja). Slovenščina je iz tega korena razvila velike družine besed, kot so star, stati, stan, stol, sestanek, pristanišče, stas, postava, staviti. Iz pridevnika star se je rodila mnogoštevilna družina samostalnikov (starec, starešina, starost ...), pridevnikov (starikav, ostarel, starinski ...) in glagolov (ostareti, postarati se, zastareti ...). Skratka: stare besede so ohranjene, nove le dodane.
Beseda avto izvira iz stare grščine: autós = sam. Največkrat jo srečamo v tujkah, kot so avtomobil, avtogram, avtomat, avtizem, avtocesta, avtoštopar. Beseda za vozilo je nastala tako, da smo skrajšali daljše poimenovanje: avto-mobil (samohodec, “samogibec”). Iz te besede smo posplošili le njen prvi del: avto. Spet vidimo, kako se v jeziku staro ohranja, novo pa dodaja.
Včasih kaj starega povsem zamre, čez čas pa znova zaživi. Tak primer najdemo v tovarišu, ki je najbrž do nas prišel iz turščine. Besedo tovarištvo so uporabljali naši protestanti s Trubarjem na čelu. Pomenila je z vero, skupno mislijo povezane ljudi, občestvo. V tem pomenu sta tovariš in tovarištvo, ki sta bila že nekaj časa mrtva, znova zaživela med partizani v NOB ter živela dalje v času socializma. Zdaj smo spet gospodje in gospe. Najgloblje ju je doumel Edvard Kocbek, ki je svojim spominom na partizanske preizkušnje dal naslov Tovarišija.
Zelo pogosto se pa dogodi, da nam jezik, mojster, ki je znal in zna ustvariti besedo za vsak nov pojav, dogodek ali predmet, ponudi več, kot smo sposobni razlikovati po pomenu. Na to je opozoril spet naš Tomi s Krasa.
“Hvala, profesor, da ste mi takoj pojasnili besedi etika in morala. Opogumili ste me, da vam zdaj pošiljam še eno vprašanje. Porodilo se mi je, ko sem po radiu poslušal govornika na slovesnosti v spomin partizanom Pohorskega bataljona, ki so žrtvovali življenje za svobodo domovine. Poudaril je besedi vrednost in vrednota, a nisem ga razumel, kaj s tem misli. Zato vprašam vas, če pomeni 'vrednost' isto kot 'vrednota'. Hvala za odgovor. Pozdravlja vas spet Tomi, dasa s Krasa.”
Jezik je ustvaril več besed, ki so na zunaj skorajda enake, pomenijo pa vsaka nekaj drugega, včasih kar nasprotnega. Pri njih se moramo potruditi, da jih pravilno uporabimo. Nekaj takih parov: olika - omika; opravičen - upravičen; delovno sodišče - delavno sodišče; vlomiti (v banko) - ulomiti (vejico); legalen - legitimen; duh (vonj) - duh (duša, človekova duhovnost); za ministra tudi: zdravje - zdravstvo.
Tudi besedi vrednost in vrednota sta na pogled domala enaki, zato se hitro najde kdo, ki ju pomensko teže razlikuje in laže izenačuje. Obe izhajata iz prastarega korena *uert, ki je pomenil vrteti, obračati, kasneje tudi trgovati. Srečamo ga na primer v nemškem samostalniku Wert (veljava, vrednost, cena), v angleški besedi worth (vreden, vrednost, cena) ter v latinskem samostalniku hortus (it. orto), vrt. Slovenščina si je iz tega prakorena ustvarila družine besed, ki so povezane s prvotnim pomenom vrteti, obračati. Za radovedneže navedimo nekatere: vrt, vrata, vrat, vreteno, obara, rit in rt (rtič), obrat. Vse so iz korena, starega več kot dva tisoč let.
Tudi vrednost in vrednota izhajata iz njega, a njuni obrazili -ost in -ota nam ne dajeta opore za razmejitev njunega pomena. Vrednost označuje nekaj, kar je vidno že na zunaj; na primer: vrednost blaga, kalorična vrednost hrane. Vrednota ni tako vidna. Označuje nekaj neotipljivega, duhovnega, ponotranjenega. Vrednote so na primer: poštenost, dobrota, odkritost, iskrenost itd. Svet vrednot je svet nadčasovne etike in v družbo vprežene morale. Država, ki nima trajnih vrednot, ima kaj drugega, kar je enako trajno: zamere, zdrahe in prepire.
Spoštovane bralke, dragi bralci, dobrih vprašanj je dosti, a Minuti jih vseeno primanjkuje, kot vsega dobrega na svetu. Pošiljajte mi jih. Lepo pozdravljeni.
Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si ali uredništvo 7. vala (7val@primorske.si).
Za zdravstvo - zdravje
> Dosti slabega pisanja nastane zato, ker ne upoštevamo odtenkov v pomenih, ki se skrivajo v besedah. Hudi slovnični in pravopisni spodrsljaji so prej izjema kot pravilo, hudi grehi zoper temeljni pomen besed pa pravilo, ne izjema. Zabaven vzor za slabo poznavanje besednega pomena nam ponuja ime: Ministrstvo za zdravje. Prav bilo: Ministrstvo za zdravstvo, kot imamo tudi Odbor za zdravstvo (ne za zdravje) in Inštitut za varovanje zdravja (ne za varovanje zdravstva).
> Morda je tu kak vzrok za zmede v našem zdravstvu: minister skrbi za ljudsko zdravje, ki je v rokah narave, zdravstvene ustanove (zdravstvo), za katere odgovarja, pa si vladajo po svoje.
JOŽE HOČEVAR