Politični zasuk na Poljskem

Adam Miczkiewicz je Gospoda Tadeja spisal po svojem begu iz domovine v emigraciji v Parizu. Ep je postal temeljno delo poljske literature, Miczkiewicz pa največji pesnik Poljske. 180 let pozneje je poljski politik Jaroslaw Kaczynski v žaru predvolilnega boja begunce z Bližnjega vzhoda označil za “prinašalce bolezni v Evropo”. In zmagal z absolutno večino.

A Jaroslaw Kaczynski pač ni gospod Tadej, kar pa ne pomeni, da ni sposoben temeljito preobrniti Poljske in Evrope.

Le s trohico zgodovinskega spomina se spomnimo na program največje slovenske opozicijske stranke, ki je na parlamentarnih volitvah pred štirimi leti stavila na 50+; torej na to, da bo na volitvah dobila več kot 50 odstotkov podpore, v parlamentu pa večino sedežev. Kar leta 2011 ni uspelo prvaku opozicije Janezu Janši, je pred tedni uspelo poljskemu voditelju desno usmerjene stranke Zakon in pravičnost (PiS) Jaroslawu Kaczynskemu.

Ne le, da je prehitel v zadnjih osmih letih v poljski parlament trdno usidrano sredinsko stranko Državljansko platformo, ki jo je do svojega odhoda na vrh Evropskega sveta vodil Donald Tusk in ki je v večji meri “kriva” za gospodarsko rast na Poljskem - Kaczynski je z zmago stranki v prinesel tudi večino sedežev v parlamentu. PiS bo po novem zasedla 235 od 460 sedežev v parlamentu, s povezavo z manjšimi sorodnimi, desno usmerjenimi strankami, kot je denimo tista bivšega poljskega rokerja Pawla Kukiza, pa si bo lahko zagotovila tudi dvotretjinsko večino, potrebno za spreminjanje ustave.

Popolna oblast

Popolna oblast v parlamentu pa ni edina zmaga poljske desnice. Stranka Kaczynskega je slavila že maja, ko je na poljskih predsedniških volitvah sredinskega predsednika skoraj nepričakovano premagal Andrzej Duda, do prevzema predsedniškega mesta prav tako član Zakona in pravičnosti.

Kar pomeni, da ima danes desnica na Poljskem tako rekoč absolutno oblast, česar po padcu komunizma v tej državi leta 1989 ni bila deležna nobena stranka ali politična opcija več.

Še preden se ozremo, kaj tako oster zavoj Poljakov v desno pomeni tako za Poljsko kot tudi za ostalo Evropo, se lahko vprašamo, kaj je 37-milijonski narod tako razočaralo, da je odrekel podporo dosedanji proevropsko usmerjeni in dokaj uspešni vladi Donalda Tuska.

Ko se oziramo na Poljsko, je treba zagotovo najprej povedati, da nasprotja in kontradikcije v njej ne smejo čuditi.

Nasprotja

Poljska že zdavnaj ni več država, kot se je mnogi spominjajo izpred desetletja ali dveh. Sive ulice in zgradbe iz rdečih opek so zamenjale in dopolnile bleščeče sodobne stavbe, včasih skoraj neprevozne poti so nadomestile sodobne avtoceste, poloneze in trabante pa zavidljiv voznih park nemških, francoskih in japonskih avtomobilov.

Nekdanje pomanjkanje dobrin je zamenjala bogata ponudba evropskih trgovin, duh po nekdanji revni državi vzhodnega bloka pa sladek vonj evropske hitro razvijajoče se države.

Kljub temu, da se je z neoliberalnimi potezami spretno izognila krizi in iz nje kot edina z gospodarsko rastjo izšla celo kot zmagovalka, pa je v njej še vedno ogromno brezposelnih (okrog desetina delovnega prebivalstva), minimalna plača komaj preseže 300 evrov, več kot poldrugi milijon otrok pa živi v tako revnih razmerah, da ne zadovoljijo niti njihovih najosnovnejših potreb.

Poleg tega je v državi, kjer je prostitucija legalizirana in je ob samotnih avtocestah še vedno mogoče opaziti nedvoumno oblečena “delovna dekleta”, splav (razen v izjemnih primerih ob ogroženosti življenja nosečnice ali posilstvu) prepovedan.

Država, ki je že toliko časa kot Slovenija del Evropske unije in ki vse uspešneje uveljavlja svoje interese tudi na širokem mednarodnem parketu, še vedno omejuje pravice istospolno usmerjenim, saj ne njihova poroka, kaj šele posvojitev, ni dovoljena.

Katoliška cerkev v večinoma katoliško usmerjeni Poljski pa se kljub staranju prebivalstva zavzema za ukinitev umetne oploditve ...

Morda prav zaradi teh nasprotij nekoliko manj čudi, zakaj so volilci zavrnili dosedanjo vlado, ki je bila na oblasti zadnja dva mandata in ki je Poljsko pravzaprav popeljala na dokaj uspešno ekonomsko pot razvoja. Tudi njena zasluga je bila, da je gospodarstvo tudi med krizo raslo najhitreje v Evropi, z skoraj triodstotno rastjo in celo med lanskim rusko-ukrajinskim sporom doseglo 3,4-odstotno rast. Državni primanjkljaj pa padel z osmih na manj kot tri odstotke BDP.

Poraženi bivši vladi, ki jo je - dokler ni postal predsednik Evropskega sveta - vodil premier Donald Tusk, po njem pa dobro leto po mnenju poljskih komentatorjev precej manj karizmatična Ewa Kopacz, namreč ljudstvo očita marsikaj. V prvi vrsto to, da državljani - običajni ljudje - niso imeli ničesar od gospodarske rasti, ki jo Poljska beleži vsako leto, tudi v času krize. Brezposelnost je sicer resda nekoliko upadla (prvič po letu 1990 pod deset odstotkov), a plače so ob naraščajočih cenah dobrin ostale enake. Socialne razlike med večjimi mesti, posebej glavnim mestom in podeželjem, se niso bistveno zmanjšale. Ljudje pa so pod Tuskovo vladavino namesto sadov gospodarske rasti dobili varčevalne ukrepe, ki so zajemali dvig starostne meje za upokojitev na 67 let, fleksibilnejši trg dela in znižanje minimalne plače.

Nestrpnost

Jaroslaw Kaczynski pa se je po drugi strani predvolilne kampanje lotil z nekaj precej spretnimi potezami. Lahko bi rekli, da je s podiranjem Tuskovih reform in obljubami po dvigu minimalne plače, zmanjšanju starostne meje za upokojitev, več izdatkih za družinsko politiko, obdavčitvi bank in velikih korporacij ter omejitvi samostojnosti centralne banke “ukradel zgodbo socialni demokraciji” (kot je vzpon desnice v nekaterih državah v enem svojih prispevkov opisal ekonomist Jože P. Damijan).

Poleg tega je Kaczynski z evroskepticizmom Poljake opominjal na njihovo željo po večji moči znotraj EU, z nestrpnostjo do beguncev pa na njihovo splošno katoliško usmerjenosti.

V slednjem je šel, kot se strinjajo poljski komentatorji, prevečkrat prek roba. Ne le, da je bila njegova stranka ostra nasprotnica s strani EU določenih begunskih kvot, Jaroslaw Kaczyinski je je celo izjavil, da “begunci prinašajo vse vrste bolezni v Evropo”, govoril je o “koleri na grških otokih” in “griži na Dunaju”.

A Jaroslaw Kaczynski je znan po svojem kontroverznem diskurzu. Podpornik madžarskega Viktorja Orbana (ki je za poljske medije nekoč celo izjavil, da si želi videti Budimpešto v Varšavi) namreč ni novinec v politiki. Z bratom dvojčkom Lechom Kaczyinskim sta Poljakom že vladala, ko je bil slednji poljski predsednik, Jaroslaw pa med letoma 2006 in 2007 poljski premier. Že tedaj se je zameril Nemčiji, ko je v želji, da bi EU dobila drugačen volilni sistem in s tem več Poljakov v EU parlamentu ter več glasu Poljske v EU, izjavil, da bi Poljska imela več prebivalcev, če jih Nemci ne bi med vojno šest milijonov pobili.

Mnogi so mu v prvem obdobju vladanja zamerili lustracijo, med katero je moralo na tisoče javnih uslužbencev, učiteljev in novinarjev formalno razglasiti, ali so v obdobju komunizma na Poljskem sodelovali z režimskimi varnostnimi službami.

Ob smrti svojega brata dvojčka, ki je skupaj s soprogo ter več desetimi poljskimi politiki umrl v nesreči letala, namenjenega na slovesnost ob 70. obletnici pokola poljskih vojakov v Katinskem gozdu, je Jaroslaw Kaczynski za nesrečo obtožil Rusijo. Čeprav je bilo uradno ugotovljeno, da sta bila za tragedijo kriva gosta megla in vinjeni poveljnik poljskega letalstva na letalu, so se v krogu Kaczynskega spletle številne teorije o ruskem umoru njegovega brata.

Strahovi

Kljub temu, da so ga Poljaki po letu 2007 zavrnili in poslali v opozicijo, se je Jaroslaw Kaczyinski vrnil bolj močan kot kdajkoli. Čeprav je na premiersko mesto posadil javnosti manj znano Beato Szydlo, analitiki političnih razmer ne dvomijo, da bo sam vladal v senci. Nenazadnje je nekaj podobnega storil tudi leta 2005, ko je v boj za premierja poslal drugega, ker se je bal, da bi s svojo zmago ogrozil zmago brata za predsednika države. Čez leto dni pa je le sedel na premierski stolček.

Zmaga desnice in Kaczyinskega skrbi mnoge. Ekonomiste zato, ker je napovedal konec neoliberalnim reformam in uvedbo davkov velikim korporacijam ter bankam.

Nasprotnike skrbi zato, ker bo ob sodelovanju z zgolj nekaj manjšimi strankami lahko v parlamentu dosegel dvotretjinsko večino in tako mimogrede spreminjal ustavo po svojih željah in željah stranke.

Bruselj skrbi ohladitev odnosov z Evropsko unijo, saj je bila Poljska pod Tuskom ena izmed najbolj gorečih privrženk EU in trdno povezana tudi z Nemčijo, Kaczyinski pa se je odločil, da Poljska ne bo več poslušna do Bruslja, pač pa raje samostojno krepila svojo moč v vzhodni Evropi.

Varuhe človekovih pravic skrbi, da se bo Poljška se bolj katolizirala, s tem še bolj zaostrila odnos do beguncev, pa tudi do drugih skupin, sploh istospolnih.

Edini strah, ki se je že razblinil, je strah pred tem, da bi Poljski sledile druge države. Sodeč po vzponih desnic v Franciji, Švici, na Danskem, Madžarskem, Turčiji in še marsikje drugod Poljska sledilcev niti ne potrebuje. TINA M. VALENČIČ

---