Poleg nasilja so še stroški in birokracija

V zadnjih letih se je na Primorskem izgradil velik del infrastrukture, ki je namenjen žrtvam nasilja. Strokovni delavci, ki pa se ukvarjajo s to problematiko, opažajo še veliko pomanjkljivosti, ki bi jih morala zakonodaja urediti. O tem so se predstavnice treh držav pogovarjale na okrogli mizi v Sežani.

V Sežani so o nasilju nad ženskami spregovorile (z leve):  Jadranka Černjul (Sigurna kuća Istra), Jana Peršič 
(Krizni center za žrtve nasilja Piran) in Tatjana Tomičič (Goap, Trst).  Foto: Petra Mezinec
V Sežani so o nasilju nad ženskami spregovorile (z leve): Jadranka Černjul (Sigurna kuća Istra), Jana Peršič (Krizni center za žrtve nasilja Piran) in Tatjana Tomičič (Goap, Trst).  Foto: Petra Mezinec

O tem, kako je pri sosedih, v Trstu in v Istri, so se pogovarjali na okrogli mizi v Kosovelovem domu v Sežani. V Sloveniji področje družinskega nasilja urejajo štirje zakoni: Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Kazenski zakonik, Zakon o nalogah in pooblastilih policije in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

Med najpogostejše ukrepe sodi prepoved približevanja, ni pa to edini ukrep. Slepa pega slovenske zakonodaje je prepustitev stanovanja, ureja ga 21. člen Zakona o preprečevanju nasilja - v primeru, da jo sodnik potrdi, mora partner zapustiti stanovanje. “V praksi imamo uporabnice, ki so se zatekle k nam in so se želele vrniti domov. Skušale so izkoristiti prepustitev stanovanja. Zapletlo se je pri izvršbi odloka. Žrtev je morala sama v izvršbo, kar pomeni, da mora žrtev nositi stroške izvršbe. Zato se večina odloči, da ne gre naprej,” pojasni Jana Peršič iz Kriznega centra za žrtve nasilja Piran. Tudi na Hrvaškem je podobno. “V praksi se je včasih težko izseliti iz stanovanja, saj ženska ne more ostati, če ga ne more plačati, poleg tega v veliko družinah živijo poleg njih še starši,” je o težavah, s katerimi se na terenu soočajo povedala Jadranka Černjul iz Sigurne kuče v Istri.

Meseca novembra se veliko govori o nasilju nad ženskami, a nasilja je več vrst, je opozorila ena od obiskovalk okrogle mize. Resnične zgodbe kažejo, da bo treba na tem področju še veliko narediti. “Naša zgodba je drugačna. Pri nas je bil povzročitelj nasilja hčerkin partner. Zakonodaja je pomanjkljiva, saj takšnih primerov ne obravnava kot družinsko nasilje. Opazila sem premajhno usposobljenost ljudi, s katerimi smo se srečevali. Ko sem prišla na policijsko postajo, so z mano grdo ravnali. Niso mi dovolili na stranišče in nato so me isti policisti izpraševali. Opozarjali smo na težave in vedeli so za nasilje. Na sežanski policijski postaji sem tudi izvedela, da se družinskih članov ne prijavlja,” je o težkih izkušnjah svoje družine odkrito spregovorila. Po dveh letih in pol so zgodbo po dolgih mukah pripeljali do zaključka. “V tem času se človek popolnoma spremeni. Mi smo zdaj drugi ljudje,” je povedala.

PM


Najbolj brano