Poeziji je odprl vrata v popularno glasbo

Profesor angleščine Gordon Ball iz Zahodne Virginie je po 19 letih dočakal dan, ko so v Stockholmu uslišali njegovo nominacijo: Nobelovo nagrado za literaturo bodo izročili Bobu Dylanu, ki je v popularno glasbo pred več kot pol stoletja pripeljal visoko poezijo.

Ne, njegovega opusa ne pozna, kdor benti, da so nagrado razvrednotili v hipu, ko so jo namenili muzikantu, pa četudi je z mirovniškimi vižami pomembno zaznamoval zlata šestdeseta leta.

Bob Dylan (1941) ni pomemben samo kot avtor himničnih Blowin' in the Wind in The Times They Are A-Changin', pa četudi je osupljivo, da je tako zrele pesmi posnel že pri 21, 22 letih. A že tedaj je spesnil tudi z mračnimi metaforami in apokaliptičnimi prizori nabito A Hard Rain's A-Gonna Fall in nekaj let pozneje zgodnje uspehe presegel s kompleksnimi, večplastnimi umetninami. Objavil je eksperimentalni, v toku zavesti napisan roman Tarantula, pa se kmalu vrnil k preprostejši, ljubezenski, tudi bukolični pesmi in sredi sedemdesetih let na vrhunskem albumu Blood on the Tracks upesnjeval razpadanje svojega zakona - ne osebnoizpovedno, marveč skozi zgodbe. Za nekaj let je muzo vpregel v jarem religije, najmočnejše verze pa koval med premišljevanjem o ljubezni in sovraštvu, življenju in smrti.

Nanj je pomembno vplivala dolga vrsta književnikov: Villon, Shakespeare, Blake, Rimbaud, Verlaine, Čehov, Kafka, Joyce, Brecht, Pound, Eliot, bitniški pisatelji in pesniki od Kerouaca do Ginsberga ... Dylan že več kot pol stoletja črpa tako iz bluesovske in folkovske zakladnice kakor tudi iz Biblije, ljudskega pesništva in celo starih otroških izštevank.

Po nizu mojstrovin v šestdesetih in sedemdesetih letih so sledila nekoliko - ali precej - šibkejša dela v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih, zadnji dve desetletji pa Dylan spet niza krepke zbirke. Pred pol stoletja je bruhal divjo, iz zagonetnih modernističnih metafor stkano umetnost, v tem tisočletju pa kleše pesmi bolj postmodernistične nravi: nemalokrat je navidez zafrkljiv, spodmika lastne temelje, menjuje maske in stihe prepreda z vsemi mogočimi citati - album “Love and Theft” (2001) je s celimi stavki iz romana Izpovedi jakuze Japonca Junichija Sage, album Modern Times (2006) pa s poezijo že zaprašenega Henryja Timroda iz časa ameriške državljanske vojne.

Četudi je njegov vpliv tako na glasbo kakor literaturo neizmeren in nesporen, je novico iz Stockholma pospremilo veliko neokusnih in prenagljenih odzivov. Skeptiki so tudi med največjimi poznavalci. “Bob Dylan je genij, a reduciranje njegovih pesmi na literaturo je nevarno,” opozarja Christopher Ricks, upokojeni oxfordski profesor in eden najuglednejših dylanologov.

Ne dvomov ne zavisti pa ne pozna Salman Rushdie, že dolgo favorit za nobela. Tvitnil je, da nagrajenec pripada vrsti umetnikov, ki so že zdavnaj povezovali glasbo in poezijo: “Dylan je briljanten dedič bardovske tradicije. Odlična izbira!”

ANDRAŽ GOMBAČ

---