Po turški sestrelitvi ruskega vojaškega letala so se odnosi med državama močno ohladili

Sestrelitev ruskega letala nad Sirijo je sprožila globoko politično-ekonomsko krizo v odnosih med Turki in Rusi. Ruski predsednik Vladimir Putin je po sestrelitvi oznanil, da so jim Turki zabili nož v hrbet, da tega Rusija ne bo pozabila ter uvedel sankcije proti Turčiji. Na drugi strani se turški predsednik Recep Erdogan ni želel opravičiti za smrt ruskega letalca, pa čeprav članice Nata načeloma ne sestreljujejo letal, ki za sedemnajst sekund zaidejo nad njihovo ozemlje. Vnela se je propagandna vojna z medsebojnim obtoževanjem, ekonomsko sodelovanje med državama se je kar naenkrat ustavilo, Turki in Rusi so se znašli na pragu vojaškega spopada, v ozadju pa se najbrž skriva bitka za nafto in plin.

V primeru, ko radarji neke države zaznajo tuje letalo nad svojim ozemljem, mednarodno ustaljena procedura narekuje določene korake. Če se vsiljivec ne odziva na ustaljenih radijskih frekvencah, vojaško letalstvo pošlje lovce-prestreznike, ki iz bližine ocenijo položaj, identificirajo tuje letalo in ga tudi z vizualnimi znaki opozorijo na prekršek. Potem ga pospremijo iz zračnega prostora države ali pa ga prisilijo k pristanku. Če ni neposredne nevarnosti, uporaba orožja ni dovoljena.

Rusi so bili ob sestrelitvi njihovega letala besni, a olje na ogenj je prililo še dejstvo, da je bil poveljnik enote sirskih upornikov, ki je s tal streljala na padalca - kar je po Ženevski konvenciji zločin - turški državljan in obenem pripadnik skrajne turške desničarske skupine Sivi volkovi. Da, prav tistih Sivih volkov, katerih pripadnik Ali Agca je sredi osemdesetih izvedel atentat na papeža Janeza Pavla II. Ker so se ob sestrelitvi tudi kamere znašle v pravem trenutku na pravem mestu, morda to ni bilo le naključje, ampak skrbno pripravljena provokacija. Tako trdijo Rusi. Zagotovo pa ni naključje, da so si Rusi in Turki spet skočili v lase, saj je to že zgodovinska stalnica.

Dvanajst vojn med Rusi in Turki

Zgodovina rusko-turških konfliktov ima dolgo brado. Konstantinopel ali po slovansko Carigrad je bil osrednje versko središče za vzhodnoslovanska pravoslavna ljudstva, vse dokler ni leta 1453 padel v roke turškemu sultanu Mehmedu II., ki je iz njega naredil prestolnico Otomanskega cesarstva. Center pravoslavja se je tedaj preselil v Moskvo, turški Otomani pa so vladali mestu, ki se je preimenovalo v Istanbul, vse do propada cesarstva in ustanovitve sodobne Republike Turčije leta 1923.

Toda Turki, ki izvirajo iz osrednje Azije, se niso zadovoljili z osvojitvijo Male Azije, ampak so z vojaškimi osvajanji še naprej širili svoje cesarstvo. Prek Balkana so prodirali na zahod, prek Kavkaza na vzhod in prek Črnega morja na sever ter povsod neizbežno trčili v Ruse. Slednji niso marali nobenega od turških plemen, ne le zaradi verskih razlik in boleče izgube Vzhodnega Rima, kot so pravili Carigradu, ampak tudi zato, ker so že od 11. stoletja živeli pod grožnjo njihovih roparskih vpadov. Tudi, ko so v 13. stoletju rusko deželo okupirali Mongoli, so jo upravljali s pomočjo zvestih turških vazalov. Za osvajalce se je udomačilo skupno ime Tatari.

Rusi so se začeli tuje nadvlade osvobajati konec 14. stoletja, v obdobjuIvana Groznega pa so do konca 16. stoletja tudi oni že precej razširili meje svojega cesarstva. Širitev imperija je najprej potekala prav na račun preostalih narodov iz turške jezikovne skupine v jugovzhodnih pokrajinah. Izjema je bil Tatarski kanat na Krimu, od koder so se roparski vpadi v Rusijo vrstili vse do poznega 17. stoletja.

Soočenje različnih narodov, verstev in osebnih interesov ambicioznih vladarjev običajno prinaša vojno. Od vojne za Astrahanski kanat leta 1568 pa do konca prve svetovne vojne leta 1918 so se Rusi in Turki spopadli dvanajstkrat, v povprečju vsakih trideset let. Tako kot so Turki poskušali razširiti svoje cesarstvo na območja slovanskih in pravoslavnih ljudstev, tako je Rusija širila cesarstvo na območja turških muslimanskih bratrancev v današnjem Turkmenistanu, Kazahstanu, Kirgizistanu, Azerbajdžanu, Čečeniji. Rusi so obenem veliko prispevali k propadu Otomanskega cesarstva s podporo osamosvojitvenih teženj Bolgarov, Grkov in Srbov. Najbolj znana bitka med Rusi in Turki je bila leta 1854 pri Balaklavi na Krimu, kjer so bili Turki del zahodne koalicije proti Rusom.

Ruski uspehi so krivi za genocid

V prvi svetovni vojni so bili Rusi na stani Antante, Turki pa na strani Centralnih sil. Rusi niso skrivali ambicij po osvojitvi severnega dela turške obale, delov Anatolije in predvsem strateškega pasu ob Dardanelah, ki bi Rusiji omogočil širitev v Sredozemlje. Napadli so in nanizali serijo vojaških uspehov, kar je turškega vodjo Enverja Pašo kmalu prisililo v umik. Ker so se na ruski strani bojevali številni armenski prostovoljci, so turške oblasti frustracijo zaradi porazov maščevale z genocidom nad vsemi krščanskimi Armenci, ki so živeli na ozemlju vzhodne Turčije. Umrlo je več kot milijon ljudi, marši smrti so se v končali v puščavah Sirije. Genocidu nad Armenci, ki ga Turki še danes nočejo priznati, so sledila še etnična čiščenja krščanskih Asircev in še posebej Grkov, ki so že tisočletja množično naseljevali obale Male Azije in vsa večja mesta v njeni notranjosti.

Rusi so po oktobrski revoluciji leta 1917 izstopili iz vojne, podpisali premirje s Centralnimi silami in postali državljani Sovjetske zveze. Leta 1939 so Sovjeti po dogovoru s Hitlerjevo Nemčijo okupirali vzhodni del Poljske in tako posredno vstopili v drugo svetovno vojno. Nemci, ki so k orožju vztrajno vabili tudi Turke, svoje stare zaveznike iz prve svetovne vojne, so dve leti kasneje zahrbtno napadli Sovjetsko zvezo. Turki so vseeno ostali nevtralni in počakali, kaj se bo zgodilo. Istanbul je sicer postal leglo vohunov z vseh strani sveta, a ko je Turčija februarja 1945 simbolično vstopila v vojno, je to modro storila na strani bodočih zmagovalcev. Po koncu vojne je Stalin od novih turških zaveznikov hitro zahteval, da Sovjetom dovolijo postavitev vojaških baz v Bosporju, cilj je bil seveda izhod za njihovo mornarico v Egejsko morje. Takoj so se vmešali Američani in prek Trumanove doktrine ter Marshallovega plana začeli izdatno pomagati Turčiji, da le ne bi prišla pod ruski vpliv.

Turki in Rusi pa so si ponovno stali nasproti že leta 1951, v drugem letu Korejske vojne. Na korejskih bojiščih so se oddelki turške pehote bojevali na strani enot Združenih narodov, Sovjeti pa so Severnim Korejcem in Kitajcem pomagali z letalstvom. Takoj po začasnem končanju sovražnosti v Koreji je Turčija vstopila v zvezo Nato in prav zaradi bližine Sovjetske zveze postala njegov ključni člen. Sovjeti so leto kasneje odgovorili z ustanovitvijo Varšavskega pakta, odnosi pa se še dolgo niso izboljšali.

Otoplitev in gospodarsko sodelovanje

Turški odnosi z Rusijo so se izboljšali šele po razpadu Sovjetske zveze, ko se je standard Rusov začel dvigati in so lahko svobodno potovali v tujino. Istanbul in turške plaže so bile priljubljen cilj novih ruskih turistov. Državi sta začeli gospodarsko sodelovati, predvsem na energetskem področju. Turčija namreč zaradi hitrega razvoja gospodarstva potrebuje vse več virov energije. Tako je Rusija prek plinovoda Modri tok, ki poteka pod vzhodnim delom Črnega morja, doslej zadovoljevala približno štirideset odstotkov turških potreb po zemeljskem plinu.

Državi sta bili dogovorjeni za gradnjo prve turške jedrske centrale, a je po sestrelitvi ruskega letala ta milijonski dogovor prav tako padel v vodo. Še precej bolj pomemben, tudi za Slovenijo, pa je bil projekt gradnje novega črnomorskega plinovoda, imenovanega Južni tok. Evropa namreč trenutno dobiva plin iz Rusije le po dveh plinovodih. Prvi se imenuje Severni tok in pod Baltskim morjem povezuje Rusijo in Nemčijo. Drugi plinovod Yamal-Europe poteka prek Poljske, s katero pa Rusija ni v dobrososedskih odnosih. Zato se oskrba lahko nepričakovano prekine, kar se na primer v Ukrajini občasno dogaja že deset let. Kar tri veje vseruskega sistema plinovodov se namreč združijo na zahodu Ukrajine, od koder se plinovod nadaljuje v Avstrijo, četrta pa prav tako v Ukrajini zavije na jug, in prek Moldavije, Romunije in Bolgarije doseže Turčijo. Zaradi stopnjevanja ekonomskih, političnih in vojaških sporov med državama so se tokovi prek Ukrajine ponovno prekinili konec novembra.

Rusija je zaradi nenehnih težav z Ukrajinci že pred leti začela iskati alternativne poti dostave plina v Evropo. Potem ko je propadel načrt zahodnih držav za plinovod Nabucco (plin iz Azerbajdžana), so Rusi pripravili alternativni projekt Južni tok, h kateremu je leta 2009 pristopila tudi Slovenija. Po pritisku EU na Bolgarijo in po sankcijah zaradi ruske priključitve Krima, je bilo lani projekta konec. Nadomestil naj bi ga tako imenovani Turški tok, ki bi potekal le malce bolj južno. Turki namreč niso v EU in tudi sankcij proti Rusiji niso spoštovali v celoti. Po dogajanju zadnjih dni pa je tako Rusija ostala še brez zadnjega možnega dostopa do trgov južne in srednje Evrope prek Balkana.

Srbski mediji so napovedali propad projekta Turški tok že maja letos, po obračunu makedonske policije z albanskimi teroristi v Kumanovu. Cilj teroristov naj bi bila destabilizacija Makedonije in tedanje vlade, ki je bila seveda naklonjena projektu. Ker so makedonske varnostne sile pravočasno posredovale, se zgodba potem ni iztekla po načrtovanem scenariju in zato naj bi bilo potrebno Turški tok prekiniti kje drugje. Ker Grki zaradi finančne stiske ne morejo zavrniti nobene ponudbe o gradnji na njihovem ozemlju, za ustvarjanje težav ostane na voljo le še Turčija. Slednja bi sicer imela od gradnje tega plinovoda velike koristi, a se zaradi višjih političnih ciljev lahko dobro znajde na drugačen način in z drugimi partnerji.

Nafta in plin v ozadju sirske vojne

Vse bolj je videti, da je vojna v Siriji pravzaprav vojna za energijo. Leta 2011 so Sirija, Irak in Iran - države s Šiitsko večino - podpisale dogovor o izgradnji novega plinovoda do Sredozemskega morja, kmalu zatem pa je ruski Gazprom pridobil pravice za izkoriščanje novega največjega sirskega najdišča v bližini Homsa. Kot po naključju so se takoj po uvedbi ruskih sankcij proti Turčiji pojavile novice o gradnji novega plinovoda med Katarjem in Ankaro. Obe državi, v katerih je večina prebivalstva Sunitov, podpirata teroriste Islamske države in ostale sunitske frakcije v Siriji in Iraku. Iraška vlada je tako pred dnevi uradno protestirala pri Ankari, ko je končno ugotovila, da je že dlje časa na njenem ozemlju 200 nepovabljenih turških vojakov, ki le 20 kilometrov od Mosula uri pripadnike neke lokalne sunitske milice.

Sicer so se horde Islamske države ob prodoru v Iraku in Siriji načrtno razširile prav na območjih najbogatejših naftnih najdišč, česar doslej zahodni mediji niso preveč poudarjali. Ker se Islamska država financira predvsem s prihodki od nafte, so Rusi hitro začeli bombardirati rafinerije ter uničevati na tisoče kamionov-cistern, ki vsakodnevno prevažajo poceni gorivo v Turčijo. Rusi so tihotapljenja obdolžili tudi člane družine turškega predsednika Erdogana, a slednji vztrajno zanika vsako kooperacijo s teroristi, čeprav je le nekaj dni po začetku ruske “protinaftne” zračne kampanje Turčija namerno sestrelila ruski avion.

SANDI JERMAN

---