Plač ne bo dala ne peticija “za” ne peticija “proti”

Privatizacija da ali privatizacija ne? Več kot znana nesposobnost države, povezana z nenaravnimi ambicijami politikov, ali neznani pohlep tujih gospodarjev? Ko na prodajo petnajstih državnih podjetjih gledamo skozi prizmo boja med “za” in “proti”, je pogled v vsakem primeru zastrašujoč. V privatizacijski razpravi pa je vse več glasov, ki govorijo o vrnitvi k vsebini in razumu. Ter predvsem k razvojni miselnosti, torej k vprašanju, od česa bomo naslednjih deset let živeli.

Trenutno imamo okrog privatizacije dve peticiji in koalicijski razdor - je v teh razmerah kakršnakoli vsebinska razprava sploh še mogoča ali je vsaka izjava vnaprej obsojena na politizacijo in ideologizacijo, smo vprašali dva primorska ekonomista: Igorja Mastena z ljubljanske ekonomske fakultete, ki je goreč zagovornik privatizacije, ter Dragana Kesiča s koprske Fakultete za management, ki razmišlja predvsem o tem, katere naložbe so strateške in kako razviti izvozno naravnana, na svetovnih trgih uspešna slovenska podjetja.

“O privatizaciji poskušamo razpravljati z argumenti že 25 let. Odločitve pa so vedno politične in izključno v korist zasebnih interesov. Enako je sedaj. Peticija proti privatizaciji je nastala dve leti po tistem, ko so oblikovali seznam 15 podjetij. Prvi podpisnik peticije, Jože Mencinger, je na evropskih volitvah celo kandidiral na listi stranke, ki je vodila vlado, ki je seznam pripravila. Istočasno trdijo, da je seznam 15 podjetij nastal zaradi 'prišepetavanja' na bruseljskih hodnikih,” razmišlja Masten, ki v debati vidi predvsem veliko sprenevedanja in zavajanja.

Kesič se strinja, ampak gre po srednji poti: “Zadeva je precej spolitizirana, premalo in tudi prepozno je bila vključena stroka. Politika glasu stroke ni hotela prisluhniti v preteklosti in tudi zdaj ga noče poslušati. Sicer pa menim, da zaletavanje in nekritično hitenje ne dasta pravih rezultatov. Načeloma nisem proti prodaji in niti zanjo. Vse je treba pretehtati. Država ne more vsega premoženja prodati, ne more pa niti vsega obdržati. Vsako zadevo je treba pogledati posebej. Strateških panog nobena pametna država v nobenem primeru ne prodaja.”

Masten vidi politiko in gospodarstvo, ujeta v začaranem krogu. Zaradi tega začaranega kroga je povsem ideološka tudi misel, da moramo s prodajo počakati, o njej temeljito razmisliti in počakati na pravi trenutek. Ker ta trenutek ne bo nikoli prišel: “Pogosti argumenti o tem, da bi morali imeti strategijo, primerno časovnico, so sekundarnega pomena. Torej, da bi dosegli višjo ceno, bi morala ta podjetja poslovati bolje. Da bi poslovala bolje, bi morala spremeniti način korporativnega upravljanja. Kar pomeni, da bi se morale interesne skupine odreči vsem koristim, ki jih imajo. In tu je naš 'kavelj 22'. Da bi se interesne skupine odrekle svojim privilegijem prostovoljno, ne moremo pričakovati. Zato se upravljanje nikoli ne izboljša, zato podjetja nikoli nimajo dobrih poslovnih rezultatov vsaj nekaj let pred prodajo, zato jih nikoli ne bomo prodali po visoki ceni.”

Tudi Kesič je prepričan, da se je treba odločiti. “Vsakršno podaljševanje sprejetja odločitve je slabo. Ni se treba odločati hitro, ampak dovolj hitro, da se sprejme neka odločitev v kontekstu pogojev, ki so veljali na trgu.”

Na seznamu za prodajo je trenutno 15 podjetij. O tem, ali bo številka obstala, Masten pravi: “Prodaja podjetij s seznama bo šla naprej, verjetno kakšna ne bo realizirana, ker ne bo kupcev. Nato se bo privatizacija ustavila.”

Kesič pa bolj kot o tem, kaj bo ostalo na seznamu, razmišlja o tem, česa na tem ali kakšnem podobnem seznamu ne bi smelo nikoli biti. “Med strateške naložbe sodijo surovinski viri, farmacevtika, hitro razvijajoča se, propulzivna veja industrije, ki ima strateško dolgoročen pomen in visoko dodano vrednost. Pa tudi telekomunikacije, elektronska industrija, mediji ... Ključno pa je vprašanje, kako se podjetja iz teh panog vodi, upravlja, kakšne donose dajejo oziroma kakšen je ekonomski smisel. V Sloveniji imamo dobra podjetja, ki dajejo dobre rezultate, primerljive s tekmeci iz istih panog, pa tudi podjetja, ki so precej podpovprečna v primerjavi s primerljivimi v svetu. Pa ne zato, ker bi bila v potencialno slabi panogi, ampak zato, ker niso dobro vodena in ker upravljalci oziroma lastniki niso imeli pravega odnosa do njih. Zato so se znašla v položaju, ko lastniki, pretežno država, niso vedeli in ne vedo, kaj bi z njimi naredili.” V tem smislu, je prepričan Kesič, bi bilo treba seznam vsekakor prevetriti.

Napoveduje se nov pregled evropske komisije. So izidi pregleda vezani na odločitev o prodaji podjetij v državni lasti? Se bomo, če se odločimo proti prodaji državnih podjetij, vrnili v čas, ko je vlada trepetala pred trojko in novimi bonitetnimi ocenami in je rasel pričakovani donos na naše državne obveznice? “Prekinitev povezave med politiko in gospodarstvom je priporočilo, ki nam je bilo dano, in se mu je vlada zavezala. Privatizacija je instrument te prekinitve. Če je ne bomo izvedli, bomo ignorirali priporočilo komisije,” je jasen Masten. Kesič je zmernejši: “Bruselj želi, da bi bila država čim manj vpletena v gospodarske aktivnosti, kar je temelj tržnega gospodarstva - države naj bi bilo tu čim manj. A po drugi strani je v EU mnogo držav, tudi uspešnih tržnih ekonomij, kjer je država v precejšnji meri lastnik podjetij, mnoga poslujejo uspešno. Bruselj zaradi tega nima nobenih glavobolov, se v to sploh ne vtika. Delež v Deutsche Telekomu ima nemška država, enako velja za Fraport, ki je kupil ljubljansko letališče.”

Zakaj torej pri nas državno lastništvo ne deluje? “Državna lastnina v razvitih gospodarstvih je običajna v bistveno manjšem obsegu kot pri nas. Ker se zavedajo, da je državna lastnina potrebna zgolj tam, kjer trg ni konkurenčen,” opozarja Masten. Kesič pa je prepričan, da je upanje - če le damo možnost pravim ljudem: “Imamo veliko dobrih strokovnjakov, ki so se dokazovali in so cenjeni tudi v tujini, pa jih domača politika ne želi povabiti k sodelovanju. Imamo tudi veliko dobrih strokovnjakov, ki znajo nadzirati. Kljub temu je pri nas pretežno vodstveno-upravljalski kader še imenovan po drugih kriterijih, ne strokovnih. Še vedno je velik razkorak med tistim, kar država govori, in kar izvaja v praksi.”

Zbrali smo nekaj mnenj

Robert Golob, predsednik uprave Gen-i

“Ko je podjetje v resnih težavah, lastnikom ne preostane drugega, kot da ga prodajo. V takšnem primeru, denimo pri slovenskih bankah, je želja po privatizaciji logična. Ko pa podjetje nima velikih težav, ima lastnik dovolj časa, da pametno proda. In najpametnejša je delna prodaja. S tem lastnik omogoči vlaganje v razvoj in si hkrati zagotovi delež bodočih koristi tega vlaganja. Dilema o privatizaciji je v Sloveniji v tem trenutku izrazito politična. Imamo dve struji: eno, ki trdi, da je država zanič upravljalec in je zato treba takoj vse prodati, ter drugo, ki v prodaji vidi izgubo gospodarske suverenosti in torej vztraja, da ne smemo prodati ničesar. Pripadniki obeh struj se motijo. Tretje struje, ki je utemeljena v logiki razvojnega razuma, pa nihče ne sliši, ker zagovarja dolgoročne procese in je zato nepopularna ter nezanimiva za medije, ki imajo raje udarnejša, skrajnejša stališča. Vlada Mira Cerarja dela po inerciji in zato ni pričakovati, da bomo revidirali seznam petnajstih podjetij. Čeprav je trmasto vztrajanje pri nekem modelu samo zato, ker smo nekomu nekaj obljubili, nesmiselno. Švicarska vlada je s svojo odločitvijo, da odklene razmerje med frankom in evrom, sesula pol sveta, ampak jo zaradi tega vsi kvečjemu še bolj spoštujemo. Življenje je dialektično, okoliščine se spreminjajo in obljube se lahko temu prilagodijo, kar ne pomeni, da jih je treba prekršiti. Neumno bi bilo, da bi Slovenija zdaj ustavila proces privatizacije, a zelo pameten in tudi povsem legitimen bi bil razmislek o tem, kako izpeljati prodajo, da bi upoštevala lastnosti slovenskega gospodarstva in posebnosti posamičnih primerov, ter predvsem tako, da bi bila razvojna.”

Peter Majcen, predsednik sindikata KS 90

“Tudi če smo se pred dvema letoma bali trojke, zdaj ni nobenega razloga, razen puhlih obljub prejšnje vlade, da bi morali kaj prodajati. Sem proti že zato, ker se podjetij ne prodaja, ko je cena nizka. Če pa se pri nas že odločimo za privatizacijo, razdelimo lastnino delavcem. Pri tem ne gre za oživljenje starega sistema. Med podjetji, ki so zrasla z delavskimi rokami, kakor denimo Luka Koper in Intereuropa, je veliko konkurenčnih tudi v Evropi. Prav gotovo bodo delavci znali bolje gospodariti, kot je zdaj znala politika in kot so pokazali razni tajkuni, ki so izčrpavali podjetja in kockali na borzi. Slovenska politika ne zna upravljati podjetij. Drugje, kjer imajo tradicijo upravljanja, to znajo. V Nemčiji, denimo, so bistveni strateški sistemi v deželnih ali državnih rokah. Ko govorimo o strateškem pomenu Luke Koper, sem prepričan, da je pobuda za ustanovitev pristaniške uprave prvi korak k reorganizaciji, da bi pristanišče prodajali po terminalih. Luko razbiti - to bi bila največja neumnost. Po svoje se zdaj obnavlja zgodba izpred petih let, ko je politika poskusila celotno slovensko logistiko speljati Nemcem v roke.”

David Nabergoj, predsednik uprave Mlinotesta

“Suverenost države je vedno vezana na finance. Če začneš premoženje intenzivno izgubljati, kar se dogaja v našem primeru, izgubljaš suverenost. Ko se to zgodi, nimaš nobenih možnosti za kakršno koli odločanje, tudi politično. Zato nasprotujem prodaji državnega premoženja. Z izgubo suverenosti se izgublja tudi vpliv na gospodarstvo. Seveda, premoženje je treba dobro plemenititi. Tu pa je, žal, slovenska država zlasti na bančnem področju dopustila, da se zgodijo velike tragedije. Država prodaja Novo KBM, a ne bo dobila niti zneska, ki ga je vložila z zadnjo dokapitalizacijo. To ne le, da ni dopustno, ampak je kriminal! Prodaja določenega premoženja je seveda mogoča. Tudi v Mlinotestu smo veliko premoženja prodali, a ga mnogo tudi kupili. Točno vemo, kaj je strateško in kaj ni. Kar ni strateško, smo odprodali, kar je, pa smo še dodatno okrepili. Enako bi morala razmišljati slovenska politika. Žal je danes že veliko prepozno. Dolgove bo treba vrniti. Ko si dolžan, o tvoji usodi odloča kreditodajalec, ne pa tisti, ki je kredit vzel. V tem primeru sta slovenska država in politika na kolenih. Marsikaj je še mogoče storiti. Država bi, na primer, enako kot podjetja, morala pri odhodkih zategniti pas.”

Matej Tašner Vatovec, poslanec, ZL

“V Združeni levici privatizaciji nasprotujemo iz preprostega razloga: je družbeno, ekonomsko in socialno škodljiva. Kakšne učinke proizvaja, lahko vidimo v vseh tranzicijskih državah, ki so se zanjo naglo in nespametno odločile. S privatizacijo bo Slovenija namreč izgubila zadnji vzvod vodenja razvojne politike, saj od vstopa v evrsko območje nimamo več nadzora nad monetarno in finančno politiko.

Pri tem v ZL nismo osamljeni, privatizaciji nasprotuje tudi javnost. Peticija Proti razprodaji šteje že več kot 12.600 podpisov, nedavne javnomnenjske ankete pa so pokazale, da je 47 oziroma 51 odstotkov vprašanih proti privatizaciji. Podpira jo le 36 odstotkov. Še bistveno večji delež vprašanih nasprotuje prodaji Telekoma, kar 68 odstotkov. Več kot dve tretjini Slovencev se torej zavedata strateškega pomena podjetja, ki proizvaja profit, zaposluje veliko ljudi in nenazadnje polni državni proračun.

Potrebna je takojšnja in nekompromisna zaustavitev privatizacije. Predvsem zaradi tega, ker bo taka poteza gotovo pozitivno vplivala na dolgoročni razvoj Slovenije. Vse strašenje z bruseljskimi zahtevami in odzivi finančnih trgov je neutemeljeno in zavajajoče.

Če ne bomo privatizirali Telekoma, na primer, se bomo lahko izognili usodi, ki je doletela hrvaški Telekom. Kupil ga je ravno Deutsche Telekom, ki je glavni interesent za nakup slovenskega. In kakšna je ta usoda? Hrvaški Telekom ima danes pol manj zaposlenih kot leta 2002, ko je prešel pod večinsko lastništvo nemškega Telekoma. Prav tako tehnološko zaostaja za slovenskim, kljub temu, da ga je prevzelo 'napredno' tuje podjetje.

Če ne privatiziramo, ohranjamo možnost za razvoj. V nasprotnem primeru rinemo v pogubo.”

Jernej Vrtovec, poslanec NSi:

“Privatizacija v Sloveniji poteka že vse od osamosvojitve, razprava o njej pa je nadvse demagoška in politikantska. V Novi Sloveniji se zavzemamo za privatizacijo zato, ker jo razumemo kot iskanje odgovornih lastnikov za državna podjetja, saj je dokazljivo, da država svojega premoženja v gospodarstvu ne upravlja dobro in učinkovito. Številke namreč kažejo, da državna podjetja in banke poslujejo slabše kot zasebna. Banke v tuji lasti so v Sloveniji v zadnjih devetih letih ustvarile 200 milijonov evrov dobička, domače banke, kjer izrazito prevladujejo banke z državnim lastništvom, pa 3,2 milijarde evrov izgube. Po podatkih Ajpesa pa so v letu 2013 tudi državna podjetja ustvarila za 140 milijonov evrov izgube.

Zakaj torej država ni dober lastnik podjetij? Ker je politika tista, ki v teh podjetjih kadruje, nastavlja nadzorne svete ter uprave in posledično so ta podjetja mnogokrat bankomat za določene posameznike, vplivne lobije in omrežja, pri čemer pa se pozablja na rast in razvoj. Gre za pomanjkanje odgovornosti pri ljudeh na vodilnih položajih, saj z lastno lastnino človek ravna bolj odgovorno kot pa s tujo. Če želimo, da se politika umakne iz gospodarstva moramo torej deleže države v gospodarstvu prodati. Odgovorni lastniki podjetij želijo ustvarjati dobiček, dobiček pa odpira nova delovna mesta. Nova delovna mesta pomenijo nove in boljše plače, le te pa zagotavljajo socialno varnost. Če želimo nov gospodarski razvoj in nova delovna mesta, moramo nujno izpeljati privatizacijo.”

VESNA HUMAR, SONJA RIBOLICA

---