Pištola je cenejša od vsakega 3D tiskalnika

Javnost je že pred časom razburila novica o tem, da je 25-letni študent s 3D tiskalnikom natisnil skoraj vse sestavne dele za pištolo in navodila objavil na spletu. Tehnologija se vse bolj uporablja tudi v medicini in le vprašanje časa je, kdaj bo moč izdelovati kompleksnejše dele organizma, kar vzbuja vprašanja o črnem trgu človeških organov. Ali torej teroristi in mafijci že hitijo kupovati 3D tiskalnike. Najbrž se jim še vedno bolj splača kupiti kalašnikova, odgovarja Mišo Alkalaj.

>Računalničar, matematik in esejist, zaposlen na Institutu Jožef Stefan, zelo odločno odgovarja na vprašanje, ali bi morali zaradi strahov in skrbi omejiti prodajo 3D tiskalnikov: “Pameten pravnik me je pred časom naučil, da ni dovolj, da je zakon v skladu z ustavo in nadredno zakonodajo, ampak mora biti tudi smiseln, torej izvedljiv. Danes 3D tiskalnike že proizvaja vrsta podjetij v različnih državah, ključna tehnologija ni skrivnost. Zakonsko zapovedati nekakšen nadzor nad 3D tiskalniki ali kakršnokoli drugo tehnologijo bi bilo torej toliko smiselno kot zakonsko predpisati, da mora Sava teči navzgor proti Gorenjski.” Alkalaj je prepričan tudi, da mediji pretiravajo pri domnevni nevarnosti 3D tiskalnikov: “Novico, da je nekdo na internetu objavil navodila, kako iztiskati pištolo, so napihnili v slona.”

Če kdo že želi izdelati orožje, lahko to stori na najrazličnejše načine, predvsem pa ga lahko precej poceni kupi: “V Sloveniji bi denimo lahko za 500 evrov ali celo manj dobili avtomat kalašnikov s primerno zalogo streliva - to je precej ceneje kot dovolj dober 3D tiskalnik, na katerem bi lahko iztiskali približno funkcionalno pištolo.”

Je v sodobni družbi sploh smiselno razmišljati o omejitvah rabe katerekoli tehnologije? “No, pa poglejva, kako delujejo omejitve uporabe jedrske tehnologije - saj se najbrž strinjava, da bi bilo za naš svet bolje, če nihče ne bi imel jedrskih bomb. Obstaja mednarodna zakonodaja, ki prepoveduje širjenje te tehnologije (NNPT - mednarodni sporazum o neširjenju jedrskega orožja). ZDA izkoristijo domnevno kršitev NNPT zato, da kar vojaško napadejo grešno državo - ampak samo, če je obtožba neutemeljena in grešnica zares nima jedrskega orožja; kajti če ga že ima, je članica jedrskega kluba in je nihče več ne sme napasti. Mednarodna omejitev širjenja jedrskega orožja torej prepoveduje samo prenos tehnologije v države, ki atomskih bomb še nimajo - a jedrski klub se vseeno širi.” Znanje o tem, kako izdelati atomsko bombo, je široko dostopno, a je izdelava draga. “Kako bi se to izteklo, če bi lahko potrebno količino jedrskega eksploziva naredili za, denimo, 1000 evrov?” se sprašuje Alkalaj.

Ob vprašanju, ali obstaja tehnološka in znanstvena svoboda, primerljiva s svobodo govora, o kateri tako veliko govorimo v zvezi s primerom Charlie Hebdo, Alkalaj opozori na svetohlinstvo Zahoda: “Napad na uredništvo časopisa, ki je redno in namerno objavljal za muslimane (in še za koga drugega) žaljive karikature, je napad na svobodo govora. Ko se denimo ameriška vlada po lastnih interesih odloči, da je nekdo, na primer v Pakistanu, terorist, pošljejo nadenj brezpilotno letalo in v povprečju ubijejo še vsaj 30 civilistov - najbrž bi tudi to moralo veljati za kršitev nekakšne svobode? Mimogrede, odkar je ameriški predsednik Barack Obama, so ZDA samo z brezpilotnimi letali v drugih državah pobile več kot 2400 ljudi. Ampak ob takih dogodkih mediji ne pišete množično kot o kršitvi kakršnihkoli pravic, ljudje ne prižigajo svečic za žrtve in nikjer na Zahodu ni množičnih protestnih zborovanj. Za našo politiko in medije očitno niso vse žrtve enake.” Tehnologija je po svojem bistvu široko dostopna, ker temelji na znanstvenih dejstvih, ki jih ni mogoče dolgo prikrivati, pravi Alkalaj, omejevanje dostopa pa je vedno sporno: “Kajti da lahko sploh vemo, da bi bilo treba neko tehnologijo omejiti, jo mora nekdo že imeti - na čem lahko potem temelji predpostavka, da bo tisti, ki konkretno tehnologijo že ima, z njo ravnal odgovorno, drugi pa ne, zato jo bomo omejili?”

Zakaj nas je strah tehnoloških novosti? “Zanimivo je, da ta strah pred novim, zaradi katerega naj bi kar prepovedali vse, kar se nam samo zdi, da bi lahko imelo tudi nezaželene posledice, sploh ni tako star. To je zelo sodobna obsesija, ki jo še posebno lepo analizira francoski filozof Pascal Bruckner. Morda bi se morali spraševati, kaj je narobe z današnjo družbo, da se tako boji vsakega tveganja nove tehnologije, namesto da bi v njej najprej videla priložnosti. Si predstavljate, kako bi živeli danes, če bi že naši pradavni predniki tako fanatično upoštevali 'načelo previdnosti', kot naj bi ga sedaj mi? Še danes bi sedeli na vejah in razpravljali, ali je res varno stopiti na tla.”

Ta strah je velikokrat sredstvo manipulacije: “Kaj niso praktično vse države na svetu izkoristile napade na WTC in Pentagon leta 2001, da so bistveno razširile pooblastila svojim represivnim organom? Pa smo zato danes kaj bolj varni? Albert Einstein je rekel, da je ena definicija norosti, da vedno znova počnemo isto, a pričakujemo drugačne rezultate. Že najmanj od odkritja smodnika in strelnega orožja postaja potencialna moč posameznika vse večja. Kar pomeni, da lahko posameznik povzroči vse več škode, če ga okoliščine nekako porinejo čez rob razumnosti. Tega problema očitno ni mogoče rešiti z omejevanjem tehnologije, ki se vedno slej ali prej razkrije; niti z vse večjo represijo, ker je prav ta pomemben družbeni dejavnik, ki lahko najobčutljivejše posameznike porine čez rob.”VH

---