Pestrost bogati svet

Pestrost tako kot drugod tudi v naravi omogoča večjo izbiro in je nujno potrebna za večjo stabilnost življenja na Zemlji. Zasledimo jo na več nivojih: kot pestrost življenjskih okolij ali ekosistemov, pestrost vrst znotraj posameznih ekosistemov in pestrost znotraj posameznih vrst.

Pestrost življenjskih okolij se kaže v veliki količini tako imenovanih ekoloških niš, ki omogočajo življenje velikemu številu vrst z najrazličnejšimi potrebami - na koralnih grebenih živijo popolnoma drugačne vrste kot v tropskih deževnih pragozdovih ali v istrskem kalu. Poleg tega, da velika pestrost ekosistemov pomeni možnost za preživetje vsaj dela vrst tudi ob morebitnih večjih in hitrih spremembah dejavnikov na Zemlji, omogoča tudi razpršenost ekosistemov iste vrste. Zaradi nje lahko nek ekosistem nekje na Zemlji obstane, tudi če na drugem mestu pride do njegovega popolnega uničenja, z njim pa obstanejo tudi populacije njegovih vrst. Vendar človek tega dejstva ne bi smel izkoriščati, saj ima soobstoj več ločenih ekosistemov iste vrste v bližini precej pozitivnih učinkov. Če slučajno pride do uničenja enega izmed njih ali izginotja posameznih vrst v nekaterih, se vrste iz okoliških ekosistemov ponovno naselijo na prizadeto mesto in pride do samoobnove ekosistema. Mreže ekosistemov, ki so si med seboj dovolj blizu, da lahko pride do takšne obnove, imenujemo ekološke mreže in so nujen pogoj za trajno ohranjanje ekosistemske pestrosti.

Soodvisnost vrst

Pestrost vrst znotraj posameznega ekosistema je naslednji nivo, o katerem je običajno največ govora. Vrste znotraj istih ekosistemov so v različnih medsebojnih odnosih, zaradi česar so vedno soodvisne z določenimi vrstami znotraj ekosistema. Če je neka vrsta na podoben način soodvisna z večjim številom vrst, ima večje možnosti za preživetje, kot če je soodvisna z eno samo. Volkovi iz gozda, v katerem so samo zajci, so na precej slabšem od tistih iz gozda, v katerem živi tudi srnjad in jelenjad. Prav tako so na slabšem tudi zajci iz prvega gozda. Zato na splošno velja, da večja pestrost vrst močno pripomore k večji stabilnosti ekosistema. Zaradi kompleksnosti odnosov med vrstami v ekosistemu je negativne učinke kakršnih koli sprememb praktično nemogoče natančno napovedati. V naravnih ekosistemih ne poznamo niti popolne vrstne sestave, kaj šele vse odnose med organizmi in njihovim okoljem. Uničevanje vrst in spreminjanje dejavnikov v okolju ne povzročata le izginjanja posameznih vrst, temveč lahko v določenem trenutku pripeljeta v kolaps celotnega ekosistema, s tem pa seveda tudi njegovih vrst. Žitno polje je primer umetnega ekosistema z izredno nizko vrstno pestrostjo. To je razlog za njegovo nestabilnost, zaradi česar ga mora človek vzdrževati s pomočjo različnih strupov. Manjši, pestri vrtovi so zagotovo naravi in tudi nam prijaznejša izbira.

Genetska pestrost

Podobno kot je pestrost vrst pomembna za obstoj ekosistema, pa je genetska pestrost pomembna za obstoj oziroma preživetje posamezne vrste. Geni določajo značilnosti posameznega organizma. Vendar naše značilnosti poleg genov določa tudi okolje. Nekatere značilnosti so sicer res odvisne le od genov (takšna je na primer krvna skupina), medtem ko na večino naših lastnosti vpliva tudi okolje. Trenutno je sezonsko aktualen primer naše polti. Če si zamislimo vse obstoječe odtenke kože človeštva na daljici, pri kateri je najsvetlejši odtenek albinov na skrajni levi in najtemnejši odtenek sudanidov na skrajni desni, naši geni na takšnem diagramu določajo interval, znotraj katerega se bo, v odvisnosti od dejavnikov v okolju, obarvala naša koža. Če smo svetlopolti, bo z geni določen interval bolj v levem delu diagrama. Tudi če se za tri leta zapremo v klet, naša koža ne bo nikoli tako svetla kot pri albinih, in obratno, tudi če tri leta ležimo na ležalniku na Maldivih, ne bomo nikoli dosegli obarvanosti sudanskih črncev.

Naše telo s svojimi lastnostmi se je torej sposobno prilagajati zahtevam okolja le do stopnje, ki je določena v naših genih. Kadar okolica zahteva stopnjo prilagoditve, ki je zunaj našega genetsko zapisanega intervala, se pojavi problem. Če se tudi glede tega vrnemo k primeru kože, nam jasen primer kaže Avstralija: svetlopolti ljudje so se naselili na območje, kjer okolje zahteva temnejšo obarvanost kože, ki je zunaj njihovega genetsko določenega intervala. Posledica je, da ima danes Avstralija največjo pojavnost kožnega raka. Aborigini, avstralska populacija človeka, pa so se z evolucijo prilagodili na tamkajšnje razmere in z višjim UV indeksom sončnega sevanja v Avstraliji nimajo takšnih problemov. Njihov genetsko zapisani interval obarvanosti kože se precej razlikuje od tistega pri povprečnem Evropejcu. In to je eden od primerov genetske pestrosti, ki hkrati pokaže tudi njen pomen: ob morebitnih spremembah v okolju genetska pestrost omogoča večjo možnost preživetja neke vrste. Če se dejavniki v okolju spremenijo do te mere, da močno ogrozijo obstoj vrste, bo v genetsko pestrih populacijah praviloma preživelo več organizmov, medtem ko lahko vrste z majhno genetsko pestrostjo tudi izumrejo.

Globalizacija meša človeške gene

Kakršnokoli zmanjševanje števila predstavnikov neke vrste seveda zmanjšuje tudi vrstno genetsko pestrost, še posebno, če gre za uničenje celotnih populacij. Populacije živijo med seboj ločeno življenje, brez medsebojnega mešanja genov. S časom se med njimi zaradi evolucijskih sprememb oziroma mutacij genetska različnost povečuje, kar močno prispeva h genetski pestrosti. Razlike se s časom tako povečajo, da je to eden od mehanizmov nastajanja novih vrst. Ko so naši predniki tako kot v večini evropskih držav pred dobrimi sto leti iztrebili risa, so močno okrnili njegovo genetsko pestrost. S ponovno naselitvijo iz slovaške populacije se je sicer ponovno povečal njegov življenjski prostor, ne pa tudi nabor njegovih genov in s tem odpornost vrste na spremembe v okolju.

Tudi med ljudmi so se s poselitvijo različnih celin skozi desettisočletja razvile razlike. Zaradi ločenosti populacij, se je naša genetska pestrost močno povečala. V novejšem času, času globalizacije, se je ta ločenost prekinila. V prihodnosti se bo človeštvo pomešalo do te mere, da bomo s tem izgubili tudi del svoje genetske pestrosti.

DEJAN PUTRLE, biolog

---