Patti Smith se je v Vidmu ogrevala za nastop pred papežem

Pred štirimi leti je na poletnem festivalu v Gradežu rohnela grešnica, minuli petek pa je v razprodanem videmskem gledališču Teatro Nuovo Giovanni Da Udine molila svetnica. Patti Smith je tokrat prepevala mehkejše pesmi, pozivala k miru in hvalila papeža Frančiška, pri katerem bo nastopila že jutri.

Ne, koncertov v Gradežu in Vidmu ni mogoče primerjati - in prav zato je to tako mikavno.

Gromka pevka, briljantna pesnica, žilava upornica, imenovana za “botro punka”, je tistega nevihtnega večera iz Gradeža pogledovala proti Trstu, v temne, težke, preteče in čedalje bližje oblake, ki jih je tu in tam razparal zaslepljujoč blisk. Visoko v nebo je dvigovala roke, strele rotila, naj prizanesejo koncertu, naj samo še malo počakajo, kajti nanizati želi še nekaj pesmi. In jih je, bogme, pa še kako jih je. Boljšega ozadja za rezke Free money, Gloria in Rock N Roll Nigger si ne bi mogla domisliti v še tako divjih sanjah. Grmelo je na nebu in grmelo je iz njenega grla, ko je, okrašena s čedalje več borovimi iglicami v razmršenih laseh, brez milosti bljuvala svoje najbolj strupene stihe, tudi bogokletnega, s katerim je leta 1975 uvedla svojo slovito priredbo GlorieVana Morrisona: “Jezus je umrl za grehe drugih, vendar ne za moje!”

Patti prepeva in piše, niza tako koncerte kakor knjige. Tudi v slovenščini. V zadnjih treh letih je založba Modrijan izdala kar dve njeni deli, obe avtobiografski in obe v prevodu Jureta Potokarja. V izvrstni Pač mulca (Just kids) se pevka spominja odraščanja in divjih mladih let, ko se je bratila z Robertom Mapplethorpom (1946-1989), srečnih dni, ko on še ni bil kontroverzni fotograf, ona pa še ne slavna pevka. Delila sta si sobico v kultnem hotelu Chelsea, tam srečevala mnoge velike umetnike, denimo Williama Burroughsa, Allena Ginsberga, Jimija Hendrixa, Janis Joplin, Krisa Kristoffersona, vse bolj pa ustvarjala tudi sama, navdihovala drug drugega, se spodbujala in kritizirala.

Drobnejša Sanjarjenja (Woolgathering), v skromnejši izdaji sprva izdana leta 1992, leta 2011 pa razkošneje ponatisnjena, so zbirka trinajstih liričnih minaturk, sanjavih esejčkov, pospremljenih s črno-belimi fotografijami, tudi avtorskimi. V skopih zapisih se Patti spominja drobnih, še tako neznatnih podrobnosti o svoji družini, mimobežnih trenutkov otroštva in mladosti, neznatnih zrnc, v katerih pa zmore kot velika umetnica uzreti vse vesolje.

Ha, še na pamet ji ne pade, da bi tole vreščala tudi pri papežu ali sploh na tokratni turneji, baje ekskluzivni. Že res, plete jo brez dolgoletnega pajdaša Lennyja Kaya - v Gradežu smo doživeli tudi njega, kitarista, ki jo spremlja že od njenega prvega javnega nastopa. Sta pa zato zdaj ob njej sin Jackson na kitari in hči Jesse Paris za klavirjem; pevka je svoj bend upravičeno, četudi nagajivo in dvoumno preimenovala v The Smiths. Srečna familija pa bi bila kaj hitro nesrečna, ko bi ne odru ne bilo še pevkinega starega tovariša in soavtorja več njenih pesmi Tonyja Shanahana, sicer basista, ki se znajde tudi na šestih strunah, četudi ne tako mojstrsko kakor Lenny Kaye.

Tega dne je Patti zabrenkala tudi sama, najprej že dopoldne, na videmskem liceju Percoto, kjer je mladim prigovarjala, naj se ne odrečejo svojim sanjam in naj delajo dobra dela. Že tam se je poklonila velikemu otroku Furlanije Pieru Paolu Pasoliniju, “umetniku čudovitega revolucionarnega duha”, ki ji je s filmom Evangelij po Mateju pomagal bolje razumeti Jezusa.

Ne, Patti po svetu ne potuje s plašnicami na očeh. Zanima jo, kdo je kje živel in ustvarjal. In gostiteljem rada polaska v slogu svoje starejše kolegice Joan Baez - ne z okornim lomljenjem njihovega jezika, marveč s prepevanjem njihove pesmi ali vsaj spoštljivim poklonom njihovemu umetniku. V Berlinu je zamolklo deklamirala pesem My only child nemške pevke in Warholove muze Nico, v Parmi je baje a cappella zapela arijo iz Verdijevega Trubadurja, v Vidmu pa je Pasolinija najprej občudovala pred študenti, zatem pa še v teatru. Marsikoga so preplavili mravljinci, ko je brenkaje na kitaro improvizirala stihe o Pasolinijevih zadnjih trenutkih, ko je pospremljena z molovskimi akordi uročeno pripovedovala o umetnikovi hoji po morskem obrežju, kjer so neznanci okrvavili njegovo belo srajco. Improvizacija se je gibko prelila v My Blakean year, pesem o tesnem prepletanju šibkosti in življenjske volje, eno pevkinih krepkejših iz zadnjega desetletja.

Zvrstilo se je kar nekaj starejših, že čisto na začetku koncerta Dancing barefoot, takoj za njo pa pesmi s prvenca Horses (1975): lezbični reggae Redondo Beach in posebna poslastica, epska mojstrovina Birdland, dražljivo begava izpoved o sinovi bolečini in hrepenenju po odsotnem očetu.

Pevka, ki bo predzadnjega dne v letu dopolnila 68 let, je svojemu malemu vnučku posvetila Lennonovo pesem Beautiful boy, pokojni pevki Amy Winehouse pa avtorskoThis is the girl.

In že jo je napadel zoprn kašelj. Vskočil je kitarist Shanahan, urno zapel Blue Christmas in malce tudi oponašal Elvisa Presleyja. Patti se je naposled izkašljala, se še malce nasmihala, prikupno šlampasta in sproščena, sveto noč pa jela opevati z Oh holy night, s katero se bo v soboto bržkone dobrikala tudi papežu. Takšnole komaj znosno sladkobnost je k sreči odpihnila z izganjanjem duhov v svoji stari Ghost dance. Vsem umrlim, ki se jih radi spominjamo in torej niso mrtvi, je posvetila Beneath the southern cross, nadaljevala z mlajšo Peaceable kingdom, krepkejši aplavz pa požela z odlično Pissing in the river, vendar ne tako surovo, kakor jo poznamo z albuma Radio Ethiopia (1976).

Med svojo največjo uspešnico, strastno ljubezensko Because the night - njeno je besedilo, melodijo je skoval Bruce Springsteen - je poslušalcem pomignila, jih spodbudila, naj stopijo k odru, kar Italijani ubogajo veliko hitreje kakor kakšni Avstrijci ali Nemci.

Ljudstvo je poskakovalo in med priredbo klasike Louja Reeda Perfect day soglašalo, da se bo dan očitno iztekel popolno.

In se je: med udarno naslovno pesmijo svojega najnovejšega albuma Banga je Patti prečesavala prvo vrsto, spraševala, ali se pod odrom gnete tudi kakšen kitarist. Sivolasi gospod z očali je prikimal. In že je bil na odru, s pevkino kitaro v roki. Ha, kako se je nasmihal, ko je brenkal in vpil People have the power. Ne, papež se tako ne bo zabaval niti v nebesih!

ANDRAŽ GOMBAČ

---