Ostaja Pavšič ali prihaja Križman?

Prvi želi ostati predsednik, drugi mu to želi preprečiti. Poskus, da bi ju skupaj soočili pred snemalnikom in beležko, je preprečila nenadna obveznost enega od dveh. Škoda, kajti drugih priložnosti ne bo.

Kdo bo v naslednjem mandatu vodil Slovensko kulturno gospodarsko zvezo (SKGZ), bodo odločili na jutrišnjem kongresu v Gorici. Ker se še ni zgodilo, da bi se za vodenje krovne organizacije Slovencev v Italiji potegoval več kot en kandidat, bo imel zbor delegatov več popra kot običajno.

Kdo se boji zobozdravnika?

Sedanji predsednik Rudi Pavšič in izzivalec Dimitrij Križman bi svoje poglede morala primerjati v sredo zjutraj na sedežu SKGZ. A v torek zvečer je Pavšič sporočil, da mora zaradi zdravstvenih izvidov odpovedati pot v Trst.

Zato smo se najprej sestali samo s Križmanom. Bruhal je ogenj in žveplo. Do protikandidata ni prizanesljiv. S Pavšičem, ki besede izbira mnogo previdneje, smo se kasneje pogovorili po telefonu. Oba smo izpraševali dobre pol ure.

Tudi to smo preverili, kako demokratične bodo jutrišnje volitve. Križman namreč obtožuje vodstvo SKGZ, da je namesto volitev razpisalo farso. Huduje se, ker na kongresu ne bo dobil besede. Govorili bodo lahko samo delegati. Kdo so ti, ni znano, saj se volilna komisija sklicuje na varovanje zasebnih podatkov.

Znano je le to, da bo delegatov 260. Primorski dnevnik je prejšnji teden povzel Pavšičevo izjavo, da je delegate večinoma kontaktiral organizacijski tajnik SKGZ Marino Marsič. “Moram priznati, da sem to nerodno povedal ali da so to mojo izjavo slabo razumeli,” pojasnjuje Pavšič. “Pohvalil sem Marsiča, ker je vložil veliko truda v organizacijo kongresa. A sploh ni res, da je izbral delegate. On je kvečjemu spominjal in opozarjal posamezne članice, naj imenujejo svoje delegate. A to so storile same, kot določa statut.”

Križmana jezi še to, da ne bo mogel predstaviti svojega programa. “Kar vem, so delegati prejeli tako moj kot Križmanov program po elektronski pošti,” se Pavšič brani očitkov.

Preverili smo in drži. Eden od delegatov nam je dejal, da je oba programa dobil po elektronski pošti, čeprav šele v torek, medtem ko sta bili kandidaturi znani že sredi septembra.

63-letni upokojeni novinar Rudi Pavšič, ki je na predsedniškem položaju že dve desetletji, pravi, da se je odločil za vnovično kandidaturo, ker so ga za to prosili. “Dobil sem številne izraze podpore. Marsikdo mi je rekel, da je treba reorganizacijo SKGZ zaključiti še z enim mojim mandatom.”

42-letni zobozdravnik Križman pa opozarja: “Kandidiram, ker mislim, da trenutna situacija ne pelje nikamor.”

V boj proti neučinkovitosti

Križman tako pri sedanjem vodstvu SKGZ kot pri drugih voditeljih slovenskih organizacij v Italiji pogreša dolgoročne predloge. Povrhu tega naj bi bili vsi, ki se imajo za predstavnike Slovencev, “lažni in nelegitimni voditelji, ker jih nihče ni volil”. Zato predlaga, da bi Slovenci v Italiji na splošnih volitvah izbrali svoje voditelje po načelu “en človek - en glas”. Volilno pravico bi dobil vsak, ki se ima za Slovenca. Izvoljeno vodstvo pa bi odločalo o vsem, kar je ključno za slovensko narodno skupnost v Italiji.

Pavšič opozarja, da je že danes vse polno “legitimnih subjektov”. Razni državni zakoni določajo, kdo ima katere pristojnosti. Obstajajo omizje pri italijanski vladi, deželna komisija za Slovence v Furlaniji Julijski krajini, Paritetni odbor in še drugi institucionalni organi. “Ne moreš kar naenkrat zbrisati vsega. Moj predlog je, da se deželni komisiji podeli več pristojnosti.” Ko pripomnimo, da člani te komisije niso izvoljeni na širših volitvah, Pavšič odvrne, da je že predlagal rešitev. Po njegovi zamisli bi člane te komisije izbralo čim več organizacij in slovenskih ustanov, kar bi bilo zadovoljivo jamstvo, da vsi dobijo možnost sodelovanja pri odločitvah.

Tako Križman kot Pavšič se strinjata, da je dosedanji sistem neučinkovit. Poleg SKGZ obstaja še Svet slovenskih organizacij (SSO). Ti krovni zvezi se večkrat ne znata sporazumeti. “Okorni smo. Vsak brani svoj vrtiček in nihče ne razmišlja, kaj bo čez deset let,” se jezi Križman, ki bi zato demonstrativno ukinil SKGZ, kot spodbudo za nov način odločanja. Pavšič pa poziva k “bolj intenzivnemu dialogu” za premagovanje razlik.

Italijansko pravo in slovenski turizem

V pričakovanju, da se Slovenci v Italiji bolj poenotijo, jim je treba vsekakor ponuditi nek načrt za prihodnost. Pavšič je prepričan, da si je treba predvsem prizadevati za izvajanje zakonov, ki ščitijo slovensko narodno skupnost. “Zato smo pri SKGZ tudi ustanovili pravno posvetovalno delavnico,” omeni.

A Križman svari, da se v Italiji ne moreš zanesti na zakone. Po njegovem mnenju oblast stalno išče priložnosti, da bi oškodovala Slovence. Ko govori o Italijanih, uporablja zmerljivko “cifariellio”. “Ni žaljiv izraz,” trdi Križman. “Ponazarja imperialistično miselnost, ki jo imajo Italijani. Oni nas hočejo asimilirati. Pri trenutnih predstavnikih naše skupnosti pa so dobili idealne sogovornike, ki za prgišče prispevkov barantajo narodni ponos in vrednote.”

Križman za primer ponuja Španijo. Tam Baski in Katalonci premeteno prisilijo ostale, da se naučijo njihovega jezika, medtem ko se domnevno noben italijanski politik ni naučil slovenščine.

Zato bi Križman priložnosti za slovenski razvoj poiskal v turizmu. Namesto da bi se javne dotacije namenjalo vzdrževanju “nepotrebnih ustanov”, bi se denar lahko investiralo v ureditev brega pod Kontovelom, Križem in Nabrežino. Ob naši pripombi, da je to morda pristojnost občin oziroma dežele, Križman odgovarja, da bi popis zemljišč pokazal, da je tam 80 odstotkov zemljiških lastnikov Slovencev.

Vse bolj spakedrana slovenščina

Ko je govor o slovenski skupnosti v Italiji, je pomembna tema jezik. Znanje slovenščine opazno pada. Križman je prepričan, da ima veliko krivde edini slovenski dnevnik v Italiji. “Primorski dnevnik ima zelo velik vpliv na našo javnost.” Križman obžaluje, da zaposlujejo domnevno slabo pišoče novinarje, namesto da bi se z razpisi iskalo bolj sposobne.

Z našo pripombo, da je za nego jezika verjetno bolj pomembna šola, se Križman strinja. Kako bi on poskrbel za kakovosten slovenski pouk v razredih z otroki iz italijanskih in migrantskih družin? “Talibansko,” pribije zobozdravnik. “Tistega, ki ni sposoben spremljati pouka v slovenščini, se ne sprejme.” S tem bi skoraj vse slovenske šole ostale brez učencev in dijakov. “Se strinjam. Ampak kaj hočemo? Podaljševati agonijo ali obstati kot skupnost?”

Pavšič se glede jezika strinja, da imajo pri njegovem ohranjanju ključno vlogo šole. Ko ga prosimo, naj bolj konkretno razloži, kako bi jim pomagal, odgovori, da je treba financirati popoldanske dejavnosti. Otrokom je treba nuditi čim več priložnosti, da bodo govorili slovensko tudi po pouku.

“Je pa res, da smo tudi sami krivi, ker slovenščine ne uporabljamo povsod, kjer bi jo lahko,” samokritično oceni sedanji predsednik SKGZ. Toda sociologi opozarjajo, da nima smisla kriviti posameznikov. Če ni vidnih dvojezičnih napisov, marsikomu zmanjka poguma, da bi se posluževal manjšinskega jezika. “Rešitev niso samo dvojezični napisi,” vztraja Pavšič. “Sami moramo stimulirati pogoje, da se uporablja slovenščina.”

Slovenija kot bankomat

Kaj lahko stori Slovenija za rojake onstran meje? Pavšič opaža “vse večjo distanco med zamejstvom in Slovenijo.” Obžaluje, da je trenutna vladajoča garnitura bolj malo občutljiva za dogajanje v zamejstvu. Pisatelj Boris Pahor je res postal ikona, a sicer je zanimanje za Slovence v Italiji zelo skromno. Zato pa si obeta, da bi svet za manjšine pri predsedniku vlade prevzel več pobude in pripravil, na primer, raziskavo, s katero bi Slovencem v zamejstvu pomagali pri iskanju načinov za ohranjanje jezika.

Križman pa obžaluje, da se zamejski predstavniki z Republiko Slovenijo obnašajo kot z “bankomatom, kamor greš po denar.” Po Križmanovem mnenju mora Slovenija financirati samo tiste dejavnosti, ki prinašajo korist. Zdi se mu na primer “škandalozno”, da je SKGZ pred leti priredila posvet, na katerega so bili vabljeni predstavniki ezulov in politiki, ki podpirajo neofašistične shode. “Prav je, da se ve, da je del slovenskega davkoplačevalskega denarja šel v to.”

Slovenska kulturno gospodarska zveza je prejšnji petek proslavila 60-letnico delovanja. Proslave v Kulturnem domu v Trstu se je udeležil tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je slavljenca odlikoval z redom za zasluge. V utemeljitvi je zapisano, da je SKGZ zaslužna pri uresničevanju temeljnih interesov slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini.

Jutri se bodo odločali med dvema zelo različnima Slovencema

Križman pravi, da zadnje čase voli Gibanje petih zvezd. Pavšič pa, da je volilec Demokratske stranke. Oba smo vprašali, kaj menita o enotni stranki Slovencev v Italiji. Zaenkrat je to Slovenska skupnost, ki pa ima razmeroma majhne volilne izkupičke. “Narodna stranka gotovo, ampak ne taka kot je Slovenska skupnost,” odgovarja Križman. “Imajo se za etnično stranko, ampak imajo tudi znano ideološko usmeritev, zaradi katere prepričajo 3000 volilcev, medtem ko je Slovencev približno 50.000.”

Pavšič pravi, da pogojev za enotno narodno stranko ni. Delitve so pač prevelike. Zato zagovarja sodelovanje v italijanskem političnem življenju in dogovarjanje. “V zadnjih 20 letih so bili veliki premiki na boljše. Ocenjujem, da smo prehodili polovico poti. Problemi nastajajo samo tam, ker je na oblasti desnica.”

Na jutrišnjih volitvah ne bo strank, niti levice ali desnice. Delegati na kongresu SKGZ bodo lahko izbirali med dvema zelo različnima Slovencema.

PETER VERČ

---