Omahljiva, a preračunljiva Italija se je odločila za antanto

Že konec februarja je uradni list objavil cesarsko odredbo o prometu z žitom in moko. Zahtevala je takojšen popis vseh zalog in njihovo zaplembo.

Posestniki zalog so lahko na mesec zadržali po sedem kilogramov moke ali devet kilogramov žita na osebo v gospodinjstvu, na enega konja so lahko porabili tri kilograme žita na dan. Vsaka poraba nad določeno količino je bila protizakonita. V Berlinu je bilo konec februarja kruh mogoče kupiti samo s krušnimi znamkami, tudi gostje v hotelih do njega niso mogli drugače. Že jeseni 1914, po nekaj mesecih vojskovanja, je v vseh državah, vpletenih v vojno, prišlo do hude krize v oskrbi, primanjkovalo je tudi streliva in opreme. Ko je postalo jasno, da vojna ne bo kratka, so se povsod odločili za popolno mobilizacijo gospodarstva. Svobodnega podjetništva ni bilo več, vse je postalo podrejeno državi in krepitvi vojaških sil.

Vojna pa je tudi čas za vojne dobičkarje. Tako je tržaška Edinost konec marca objavila statistične podatke Ministrstva za trgovino ZDA, po katerih je mogoče jasno videti, da je ta država že po nekaj mesecih vojne v Evropi izjemno obogatela. Samo hrane in žita so tujcem v kratkem času prodali za dobrih 600 milijonov dolarjev, nekajkrat več kot pred vojno. Za med je šla tudi prodaja orožja, streliva in razstreliva. Američani so izdatno kreditirali antantne sile. Po nekaterih ocenah je ravno strah, da bi v primeru zmage centralnih sil ostale brez tega denarja, ZDA spodbudil, da so stopile v vojno na strani antante in tako omogočile njeno dokončno zmago.

Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.

Odpiranje tretje, italijanske fronte

Konec maja se je za dvojno monarhijo odprla še tretja fronta: na strani antante je v vojno vstopila Italija. Morebitna vojna z Italijo je bila tema, o kateri so avstro-ogrski časopisi začeli obširneje pisati šele spomladi leta 1915. Podobno kot Nemčija se je tudi donavska monarhija že takrat vojskovala na dveh frontah istočasno, na vzhodnem in balkanskem bojišču. In zdaj je postajalo vse bolj verjetno, da se bo izčrpani dvojni monarhiji odprla celo tretja fronta z Italijo. Avstro-Ogrska je bila tako v prvi svetovni vojni edina država, ki se je hkrati borila na treh frontah.

Avstro-Ogrska je bila na pritisk Nemcev pripravljena Italiji na Tirolskem prepustiti precejšnje ozemlje. Marca 1915 je dvojna monarhija s težkim srcem pristala na to, da Italiji odstopi Trentino, toda takrat je italijanska vlada postavila še ostrejše zahteve. Aprila 1915 je od donavske monarhije zahtevala tudi Bolzano, Goriško in Gradiško območje, Trst in njegovo širše zaledje pa naj bi postala svobodna država. V generalštabu dvojne monarhije so ocenjevali, da tudi prepuščanje ozemlja Italiji ne bi zagotovilo, da bo nekdanja zaveznica ostala nevtralna in da se kljub temu ne bo odločila za vojno z dvojno monarhijo.

Pogajanja so potekala kar naprej in javnost je bila o teh mešetarjenjih presenetljivo dobro in tekoče obveščena. Centralne sile so bile pripravljene narediti vse, da bi Italija ostala nevtralna, antanta pa ji je lahko velikodušno ponudila bistveno več kot donavska monarhija, saj ni šlo za njena ozemlja.

Omahljivo, toda preračunljivo Italijo je to spodbudilo, da se je odločila za antanto in nekaj tednov pred začetkom sovražnosti z dvojno monarhijo je uradno prekinila članstvo v trojni zvezi, ki jo je do takrat, več kot trideset let, vezalo na Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Ko se je sredi poletja 1914 začela prva svetovna vojna, se je Italija elegantno umaknila v nevtralnost. Svojo odločitev je pojasnila s pravnimi razlogi: Avstro-Ogrska ni bila napadena, so trdili Italijani, temveč je bila napadalec.

Italijanska odločitev za nevtralnost pa je imela takoj usodne strateške posledice na dokončni razplet prve svetovne vojne. Pogodba o zavezništvu z dvojno monarhijo in Nemčijo je narekovala, da bo Italija v primeru napada Francije na eno od držav trojne zveze eno svojo armado postavila proti Franciji v Vogezih in tako ščitila hrbet zaveznicama. Njena mornarica pa bi v tem primeru delovala v Sredozemskem morju pod poveljstvom avstro-ogrske admiralitete.

Avstro-ogrski vojaški vrh Italiji že pred začetkom vojne ni pretirano zaupal. Conrad von Hötzendorf, načelnik generalštaba dvojne monarhije, se je še pred začetkom prve svetovne vojne celo navduševal nad preventivno vojaško akcijo proti Italiji. Italijanski nacionalisti, ki so imeli velik vpliv na italijansko javno mnenje, so dolgo časa jasno kazali svoje apetite po ozemljih svoje dolgoletne zaveznice Avstro-Ogrske, kjer naj bi živeli italijanski “neodrešeni bratje, iredenti”. Cesar in nemški zavezniki pa so bili proti tej Hötzendorfovi ideji, in generalštab Conrada von Hötzendorfa se je moral umakniti pod dvojnim pritiskom.

Avstro-Ogrska je bila spomladi leta 1915 docela izčrpana, njena vojska je doživela hude izgube in poraze na vzhodni in srbski fronti. Njene izgube so samo v prvih petih mesecih vojne že presegle milijon in četrt ranjenih, mrtvih, bolnih ali pogrešanih vojakov. Do takrat je izgubila dobri dve petini svojih poklicnih častnikov in večino aktivne vojske. Na fronto so začeli pošiljati rekrute po zgolj nekajdnevnem vojaškem usposabljanju, tako da so se osnovnih vojaških veščin učili šele na bojnem polju.

Italijanska stran je od pripadnikov številčne italijanske manjšine v Avstro-Ogrski dobivala obilo zanesljivih obveščevalnih informacij o hudih razmerah v preskrbi v dvojni monarhiji in veliki demoralizaciji prebivalstva, ki jo je povzročila vojna. Na osnovi tega je sklepala, da bo pohod proti Avstro-Ogrski lahka zadeva; prepričani so bili, da ima Italija enkratno priložnost za pridobitev obsežnih ozemelj brez velikih žrtev. Po njihovih analizah je bila Avstro-Ogrska vojaško na tleh, vojni pohod proti njej je v javnosti dobil popularno ime: šlo naj bi za “sprehod na Dunaj”.

Toda očitno, podobno kot v primeru Srbije in Petra Karađorđevića, tudi v italijanskem primeru ni šlo brez antantne obveščevalne “kuhinje”. Pisatelj Ignazio Silone v knjigi Fašizem trdi, da je največja podpora italijanskim vojnim hujskačem prihajala iz močnih sindikatov kovinske in oborožitvene industrije, ki sta bili v Italiji večinoma v rokah francoskih in britanskih lastnikov. Tega sicer nikoli ne bomo zatrdno izvedeli, saj so tajne službe v rokah “princev teme”, ki ponavadi nikoli javno ne pojasnjujejo svojega početja, toda vse kaže, da so za tem “dogajanjem italijanskega ljudstva”, ki je Italijo pod D’Annunzievo taktirko spomladi leta 1915 porinilo v vojno vihro, stale antantne tajne službe. Novejša odkritja so pokazala, da so Mussolinija zelo dobro plačevale britanske tajne službe.

General Cadorna in njegov “sprehod na Dunaj”

21. maja 1915 je Slovenec na prvi strani prinašal izčrpna poročila iz italijanske poslanske zbornice. Tega dne naj bi padla dokončna odločitev o vprašanju vojne ali miru. Časopis ni komentiral dogajanj v italijanskem parlamentu, slikovito pa je prinašal evforično vzdušje v njem, vzdušje, ki dvojni monarhiji ni dalo slutiti na nič dobrega. Tokrat je v italijanski poslanski zbornici samo sedemdeset poslancev glasovalo proti vojnim kreditom, preko štiristo pa jih je bilo za vstop Italije v vojno.

Istega dne, 21. maja 1915, ko je postalo jasno, da je vojna s kraljevino Italijo neizogibna, je Slovenec objavil še komentar o “neodrešenih” Italijanih. Sodeč po tem prispevku naj bi v Avstriji živelo 768.000 Italijanov, na Južnem Tirolskem pa 368.000, poleg 561.000 pripadnikov drugih narodov. Na Goriškem naj bi bilo 90.000 Italijanov in 117.000 Neitalijanov, v Trstu 119.000 Italijanov in 111.000 Neitalijanov, v Istri pa je glede na zadnji popis živelo 147.000 Italijanov in 256.000 pripadnikov drugih narodov. V treh primorskih pokrajinah, v Istri, na Goriškem in v Tržaški pokrajini, naj bi imeli Slovenci pred pripadniki drugih narodov odločilno etnično premoč s 435.000 prebivalci, so poročali v Slovencu. Avtor prispevka je malce hudobno spraševal Italijane, ali so pozabili na uresničitev zamisli o Veliki Italiji po Garibaldijevih načrtih, glede na to, da je samo v Franciji in na Korziki živelo 1.400.000 Italijanov, v Švici 300.000, v Tuniziji pa 125.000.

Ko je grof Luigi Cadorna prevzel italijansko vrhovno poveljstvo, je ugotovil, da je vojska v zelo slabem stanju. Italija je takrat že imela 40 milijonov prebivalcev, kar je pomenilo, da bi lahko dvignila na noge 4 milijone vojakov. V prvi svetovni vojni je Avstro-Ogrska v uniformo oblekla kar devet milijonov ljudi, Italija pa pet. Na strani dvojne monarhije je bilo najmanj 1,2 milijona padlih in dvakrat toliko ranjenih, na italijanski pa prek 750.000 padlih in dvakrat toliko ranjenih.

“Vojna v skalah” na soški fronti je imela svoje posebnosti. Za oskrbo enega vojaka v gorah je moralo delati kar sedem drugih vojakov; da bi ranjenca iz gora prenesli na varno v dolino, je bilo treba angažirati kar šest nosačev. Gorska fronta med Italijo in dvojno monarhijo je bila v vseh pogledih nedvomno eno najhujših in najzahtevnejših bojišč prve svetovne vojne, čeprav je v resnici šlo za tretjerazredno fronto, ki se po pomenu ni mogla primerjati z vzhodno ali zahodno.

MIRO SIMČIČ

---