Okruški velikih upov

Bolj bi se ne moglo motiti trobilo, ki je ondan po televiziji blejalo, da se “po dvajsetih letih na sceno vračajo legendarni Pink Floyd”. Zaman so zadržali dih vsi, v katerih je mahoma vzplamtelo upanje, da sta Gilmour in Waters po tridesetih letih naposled spet staknila glavi in se lotila tuhtati, kam vse naj seže nova svetovna turneja kultnega britanskega benda. Zaman so poskočili vsi, ki so se nadejali, da z ramo ob rami že pišeta nove pesmi. Nak, trobilo je hotelo povedati samo, da je izšla The endless river (Parlophone, Columbia/Nika), zbirka malce pogretih, kar dvajset let starih ostankov, prikupen, vendar nič kaj prelomen album.

Kakšno osupljivo pot je prehodil - bolje: preplaval, preletel - tale bend od ustanovitve pred okroglega pol stoletja do danes! Kakor bi prvenec iz leta 1967, zbirka kratkih, poskočnih psihedeličnih skladb The piper at the gates of dawn, pri kateri je glavno besedo in kitaro imel Syd Barrett (1946-2006), ne imela ničesar opraviti z bendom, ki se zdajle uradno poslavlja s sanjavim, pretežno instrumentalnim albumom The endless river, na katerem se godci obnašajo, kakor bi se jim nikamor ne mudilo, kakor da lahko na vekov veke lebdijo v opojnem vesolju, v bistri reki blagodejnih zvokov, prijetno uglašenih s tišino.

Prijetno, blagodejno, že, že, kimajo mnogi zvesti sledilci Pink Floydov, pa brž dodajo, da bi bilo bolje, ko bi se bend poslovil z dejanjem, ki je zadnji dve desetletji veljalo za njegovo zadnje res veliko - z albumom The division bell (1994), ki se sklene z eno najkrepkejših pinkfloydovskih pesmi, s High hopes, s poetičnim, melanholičnim, nostalgičnim pogledom na prehojeno pot, s spominjanjem časov, ko je bila trava bolj zelena in okus bolj sladek.

V predzadnjem stihu te pesmi Gilmour prepeva o neskončni reki, in glej, dvajset let pozneje se je iztekla v naslov nove zbirke - zbirke, ki jo nekateri strupeno imenujejo “novi” “album” “Pink Floydov”.

Drži, ime Pink Floyd je že lep čas treba jemati z zadržki. Neskončno reko sta v urico zvočnega popotovanja uokvirila kitarist David Gilmour (1946) in bobnar Nick Mason (1944), na njej je slišati še pokojnega klaviaturista Richarda Wrighta (1943-2008), ne pa tudi soustanovitelja benda, basista in besedilopisca Rogerja Watersa (1943), motorja Pink Floydov v sedemdesetih letih, v času velikih albumov Dark side of the Moon (1973), Wish you were here (1975) in The wall (1979). Waters je tovarišijo zapustil že leta 1985 in se zatem zaman zoperstavljal nameri dovčerajšnjih pajdašev, da obdržijo ime benda tudi po njegovem slovesu. Muzikanti so si v zadnjih treh desetletjih resda izrekli marsikatero grenko in ostro, napihovali svoje ege, vendar se danes tu pa tam še srečajo. Po 23-minutni ponovni združitvi na londonskem koncertu Live 8 so vzhičene oboževalce ohladili - nove turneje ne bo! In Waters, ki je zadnja štiri leta v živo izvajal album The wall, je 12. maja 2011 na londonskem koncertu gostil Gilmourja in Masona, vendar trojica ni prav nič okrepila upov na ponovno sodelovanje.

Bržkone jim ni do vnovičnega napornega kovanja kompromisov. Pa sploh niso kdove kako skregani - občasno še zbodejo drug drugega, že res, a vedeti je treba, da takšnele muzikante povezujejo nedoumljive, izjemno čvrste vezi. Vzemite v roke avtobiografijo Keitha Richardsa, pa se boste prepričali, da kitarist Rolling Stonesov nič ne varčuje z jedkimi pripombami na račun Micka Jaggerja. Vendar poudari: najino prijateljstvo se je resda obrabilo, vendar ostajava brata. O njem lahko govorim grdo samo jaz, še navrže, ponorim pa, ko si to privošči kdo drug. “Ima neka tajna veza,” bi dejali v balkanskem glasbenem žargonu.

O tej skrivnostni, zelo močni, celo čarodejni povezavi med glasbenimi tovariši Gilmour prepeva na edini vokalni skladbi tokratne zbirke, na sklepni Louder than words. Besedilo o prijateljih, ki se zmerjajo in pričkajo, vendar s skupnimi močmi ustvarjajo nekaj lepega, čudovitega, dragocenega, nekaj, kar presega vsakega od njih, je prispevala kitaristova žena Polly Samson, soavtorica pesmi že na albumu The division bell. In tako si je Gilmour v domačem studiu privoščil prvo pinkfloydovsko prepevanje po kar dvajsetih letih. Se je obneslo, pa še kako! Šele ko poslušalec pririne do Louder than words, do zadnje pesmi na albumu, dojame, kako svinjsko dobra bi bila lahko Neskončna reka, ko bi se Gilmour in njegovi le malce potrudili in dokončali skladbe, jim dopisali besedila.

Ni dovolj, da je kitarist iz predalov preprosto potegnil stare posnetke, ustvarjene med snemanjem albuma The division bell. Glasbeniki so v studiu precej improvizirali in svoje početje vestno snemali - ne toliko zato, da bi posnetke kdaj tudi dejansko objavili, marveč bolj iz skrbi, da bi ohranili dobre zamisli. Nastale so dobre skladbe, vendar se takrat na album niso uvrstile - prav zato, ker niso imele besedil.

Posnetke, ki jih je pinkfloydovski mojster za zvok Andy Jackson že zdavnaj zapakiral v neuradno zbirko The big spliff, je Gilmour dvajset let pozneje izročil producentu Martinu Gloverju- Youthu, rekši: “Kaj lahko napraviš iz tega?”

Vsi so pljunili v roke, staro gradivo natančno preposlušali, ga nekoliko obdelali in predelali, dodali nekaj okrasja, v skladbo Autumn '68 - naslov je droben poklon starejši Summer '68 iz davnega leta 1970 - vtkali Wrightovo igranje orgel, posneto v kultni londonski dvorani Royal Albert Hall, v skladbo Talkin' Hawkin' pa besede velikega fizika Stephena Hawkinga iz oglasa za britanski Telecom. Monolog, znan že iz pesmi Keep talking z albuma The divison bell, je zavoljo globokega humanističnega sporočila res vreden vnovičnega branja in poslušanja: “Milijone let je človeška vrsta živela kakor živalska. Potem se je zgodilo nekaj, kar je sprostilo moč naše domišljije. Naučili smo se govoriti in naučili smo se poslušati. Govorica nam je omogočila izmenjavo idej. Po njeni zaslugi so ljudje lahko začeli sodelovati in skupaj dosegati nemogoče. Človeška vrsta največje uspehe dosega tako, da govori, največje poraze pa tako, da ne govori. Vendar ni treba, da je tako! Naši največji upi se lahko v prihodnosti uresničijo. Ker imamo na voljo tehnologijo, so pred nami brezmejne možnosti. Samo zanesljivo moramo poskrbeti, da bomo še naprej govorili.”

Ne samo glasba, pomembne so tudi besede. Da, tudi pri Pink Floydih, ki so jim v najplodnejših letih nepogrešljiv čar in moč dajala Watersova slikovita, skrivnostna, filozofska besedila, ne pa samo Gilmourjeva prepevajoča kitara, pod katero se tudi na Neskončni reki kakor varovalna mreža razprostira klaviaturska tekstura, ki jo tke - jo je tkal - Wright, medtem ko se Mason najbolj izkaže z bobnarskim solom v skladbi Skins.

Zbirka je prepredena s sproščujočo ambientalno, tu in tam kar nekako newageovsko glasbo. Neskončna reka je dokaj kompaktna celota, škoda le, da se skladbe druga v drugo prelivajo le tu in tam, ne pa vseskozi.

Gilmour, ki baje kar redno prihaja ribarit na Sočo - ni ravno neskončna reka, vsekakor pa premore neskončno čarov -, že pripravlja nov samostojni album, a z njim najbrž ne bo podrl rekorda, kakor ga je s pinkfloydovsko Neskončno reko. Ta je s številom prednaročil na britanskem Amazonu snela krono boybendu One Direction in njegovemu albumu Midnight memories. Gilmour je za CNN zadovoljno dejal, da ga vsekakor veseli zanimanje mladih. Tudi njegova deca, je dejal, je sčasoma vendarle odkrila, da so bili Beatli nekaj najveličastnejšega, kar je doletelo ta planet. V današnjih časih preveč robotske glasbe “silno veliko mladih brska po starejši glasbi, da bi odkrili kaj resničnejšega, kaj izvirnejšega”, je pripovedoval Gilmour. In slabe tri tedne zatem izvedel, da so mu zlato odličje na britanskem Amazonu že sunili britanski poperji Take That z albumom III.

Čudni časi.

ANDRAŽ GOMBAČ

---