Okeanos

Okeanos. Za stare Grke sprva nekakšen prvotni bog, božje poosebljenje morja, te velike reke, ki je obdajala zemljo, bila izvor vseh sladkih voda na zemlji, vključno z rekami, potoki, izviri in deževnimi oblaki in po kateri so Odisejevi mornarji pluli do skrajnih meja Sredozemlja.

Kasneje, ko so antični geografi stvari postavili na mesto in ko je Sredozemlju že zavladal Pozejdon, je bil Okeanos potisnjen onkraj Sredozemlja in je predstavljal neznane vode današnjega Atlantskega oceana ali kot so mu bojda rekli takrat, Oceanskega morja. Kdo ve, ali so vedeli, da bi po njem lahko prišli še veliko dlje. Nekoliko kasneje so nekateri to zaslutili. Niso bili sicer Grki, je pa zato grški Okeanos za nič hudega sluteče prebivalce oddaljenih kontinentov postal obzorje, na katerem so se pred poldrugim tisočletjem pojavili trgovski potniki, ki so jim za par zrcalc in obljub o posmrtnem življenju, izpod nog speljali zemljo njihovih pradedov. Če bi takrat poznali Lačnega Franza, bi se z njim lahko vprašali “Kdo je tebe Evropejc, jadrati učil, da si prejadral tisto oceansko morje in se na moji zemlji naselil?” A niso poznali ne Lačnega Franza in ne Evropejcev z zrcalci. Vemo kako se je končalo, a o tem morda kdaj drugič. Kakor koli, od takrat dalje Okeanos ni bil več neznan in nepremagljiv in predvsem ni bil več sam.

Pičlo obeleževanje Dneva oceanov

Današnje bučanje je namenjeno prav Okeanosu. Malo zato, ker je bil pravkar minuli ponedeljek, 8. junij, svetovni dan oceanov in precej bolj zato, ker ne bo nikoli dovolj poudarjen pomen te neskončne dobrine, ki prekriva in zapolnjuje več kot 70 odstotkov Zemljine površine, proizvede polovico kisika, ki ga vsakodnevno podihamo, pomembno nahrani malodane polovico svetovnega prebivalstva in še veliko tega bi lahko našteli. In vsemu temu navkljub je tudi letos šel svetovni dan oceanov mimo precej neopazno, brez kakšne izredne seje parlamenta ali morda vsaj njegovega odbora za okolje.

Če nisem česa pomembnega spregledal in če odmislim nekaj novičk tu in tam, sta bili edini svetli izjemi pri obeleževanju svetovnega dneva oceanov društvo Morigenos z razstavo, čistilno akcijo in še čem, ter Morska biološka postaja v Piranu z dnevom odprtih vrat. Na spletni strani okoljskega ministrstva lahko pod rubriko Aktualno najdemo Dan Save, Dan Donave, Dan okolja, morda je tam tudi Dan D in kakšen Dan KT (kar tako), svetovnega dneva oceanov pa ni zaslediti. Ministrica Irena bo verjetno rekla, da naše morje pač ni ocean in da ima zdaj pomembnejše stvari na tapeti in po rokah. Na primer akcijski načrt protipoplavnih ukrepov, s katerim se na vodotokih pod krinko reševanja življenj in premoženja, vodno gospodarstvo marsikje obnaša kot slon v trgovini s porcelanom.

Zavarovanje Debelega rtiča je nekje obtičalo

No, vsekakor ima že nekaj let, ne na tapeti ali po rokah, pač pa v enem od predalov ministrstva, predlog o ponovnem razmisleku o naravnem spomeniku Debeli rtič, morskem zavarovanem območju, ki bi moral biti že zdavnaj deležen posodobitve odloka o zavarovanju in posledično primernega vrednotenja, učinkovitega upravljanja ter ustreznega vključevanja v vsakdan Ankarana, Kopra, Slovenije in najbrž tudi Milj in Trsta z one strani meje, ki je menda ni več. A tako gre to. Daleč od oči, daleč od srca. In iz Ljubljane se morja ne vidi, niti ob jasnem vremenu. Resnici na ljubo se ga ne vidi niti na zemljevidu Atlasa okolja, uradni bazi podatkov okoljskega ministrstva. No, nekaj malega se ga vidi, tik ob obali, a če je tisto meja slovenskega morja in s tem Republike Slovenije, potem bi morali biti Hrvati in Italijani zelo veseli. Šalo na stran, Atlas okolja seveda ni namenjen prikazovanju državne meje, kljub temu pa tako površno prikazovanje slovenskega morja kaže na pišmevuhovski odnos do našega dela svetovnega oceana. In vendar so že stari Grki vedeli, da je Okeanos, ta velika reka, ki obdaja zemljo, izvor vseh ostalih rek, potokov, izvirov in deževnih oblakov. Kako so le vedeli? Danes, dobrih dva tisoč let kasneje, nekateri tega še kar ne vedo in v oceanih in morjih še vedno vidijo zgolj pot do naslednje obale, neizčrpen vir vsega ali skoraj vsega, preprogo, pod katero lahko do onemoglosti pometamo smeti in seveda prazen prostor na katerega lahko postavljamo otoke, polotoke, hribe in doline, pristanišča, terminale, ploščadi. Tiste naftne nekoliko dlje, da ne kazijo razgleda, tiste, na katere turisti polagajo svoja utrujena in sonca željna telesa, pa tik ob obali.

Za prostor tik ob obali je menda šlo tudi našim obalnim županom, ki so bojevali in bojda izbojevali bitko z Nadpackom (naj vas spomnim, Nadministrstvo za poti, avtoceste, ceste in kolovoze) ter dobili v upravljanje obalno cesto med Koprom in Izolo ali med Izolo in Koprom, kakor komu ljubše. Ne vem ali jim bo uspela namera, da bi temu izjemnemu prostoru dodelili drugačno namembnost od sedanje. Bilo bi seveda dobrodošlo, a le če se bodo zavedali pomena morja in morskega obrežja in pred seboj ne bodo videli le praznega prostora. To bo izziv. Pa vse najboljše in srečno Okeanos.

---