Odstop direktorja “je bil” ali “je bila” napaka?

V pregovorih so shranjene izkušnje in modrosti, ki ljudem svetujejo (ne ukazujejo), kako naj delajo in se obnašajo, da ostanejo svobodni, srečni in uspešni. Zakoni in predpisi, ki jih politiki sestavljajo tako, kot narekujejo elite na oblasti, pa vsebujejo določbe, ki človeku strogo ukazujejo, kaj mora delati in kako ravnati, da bo pohleven državljan in koristen davkoplačevalec, ubogljiv in uporabljiv kot v mehko kuhan jajček na politikovem zajtrku. Mnogi pravijo, da je res tako. Razlika med ukazom in nasvetom je neizmerna. Zakoni in predpisi nas ponižajo v potrošniške številke, pregovori v vsakem izmed nas spoštujejo svobodnega človeka.

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar  

Eden izmed njih, star verjetno toliko kot Evropejčeva civilizacija, nam pravi: Če boš ohranil red, bo tudi red ohranil tebe. Latinsko: “Serva ordinem et ordo servabit te!” Lahko navedemo še drugega, zelo podobnega: Ti služi meni, jaz bom služil tebi! Po latinsko: “Serva me, servabo te.” Že pred skoraj dvema tisočletjema ga je zapisal starorimski prozaist Petronij v pripovedi Pojedina pri Trimalhionu.

Oba sta kot nalašč ustvarjena za dandanašnje čase, ko skorajda nihče več ne spoštuje reda in je le malokdo pripravljen služiti drugemu. Še tem bolj pa sta zgovorna, če ju povežemo z jezikom. Običajno smo prepričani, da je jezik, zlasti knjižni, nekaj samodejno danega, samoumevnega, kar se pridobi brez truda in napora. A ni tako. Vsega se mora človek naučiti: hoje, teka, lepega vedenja, goljufije, kraje, barabije, dobrodelnosti - seveda tudi dobrega jezika. Slovničar Anton Breznik mi je v gimnazijski letih mnogokrat ponovil: “Če boš zvesto služil svojemu jeziku, bo tudi jezik zvesto služil tebi.”

Kako mu služiti? Služimo mu tako, da upoštevamo možnosti natančnega besednega izražanja, to je osnovne zakonitosti, ki so značilne za slovenski jezik. Na primer takrat, ko gre za slovnično enakopravnost med moškimi in ženskami. Recimo, da imamo dva igralca in dve igralki tenisa. Ti lahko igrajo: ali eden proti enemu (dva moška med seboj) ali ena proti eni (dve ženski me seboj): Lahko pa igrajo tudi mešano, v parih: en moški in ena ženska proti drugemu moškemu in drugi ženski.

Slovenščina je sposobna to četverico v igri označevati tudi po spolu in pravi: za dva moška, da sta po uspehu “oba” enaka; za dve ženski pa, da sta “obe” enaki. Večina drugih evropskih jezikov, če izvzamemo slovanske, to izrazi v množini (ne v dvojini) in brez razlikovanja po spolu; zato zapišejo, da so “vsi” enaki, ne glede na to, da gre morda za dve ženski ali za dva moška. Slovenščina pa moški in ženski spol razlikuje tudi v množini. Če igrajo tri ženske, reče, da so po uspehu “vse” enake; in če igrajo trije moški, reče, da so po uspehu “vsi” enaki. Večina drugih jezikov nima na voljo tako natančnih slovničnih oblik za označevanje spolov, kot jih ima slovenščina. Zato smemo reči, da je naš jezik demokratičen in pravičen pri označevanju spolov, čeprav mu borke za enakopravnost žensk očitajo, da je marsikdaj naperjen proti ženskam. Za dokaz navedejo tak slovnični primer: “Neki moški in tri ženske so se sprli. Zakaj ne sprle, saj so ženske v stavku v večini?!” A morda kdo ve, zakaj se je jezik odločil, da mora biti pri osebkih različnega spola povedek v moškem spolu? Jaz ne vem.

Kljub temu da je v jeziku domala vse določeno in to njegovi uporabniki tudi vemo, se zgodi, da tu pa tam podvomimo, kako je prav, kako pa ne. Prijatelj - recimo, da je res Zdravko, kot se je podpisal - mi je navedel tak primer:

“Dragi Jože, rad prebiram tvoje članke v 7. valu. Odgovornim v uredništvu vsa pohvala, da v Primorskih novicah dajejo prostor tudi razmišljanju o jeziku. Večkrat si mi že razrešil kako jezikovno uganko. Hvaležen ti bom, če mi jo rešiš tudi tokrat. Mislim, da sem prav v našem primorskem časopisu prebral naslov 'Odstop direktorja Luke je bila velika napaka'. Članek je omenjal nekdanjega direktorja Bruna Koreliča. Morda ni bilo zapisano dobesedno tako, a smisel je bil tak. Kaj boš rekel? Je prav, če rečemo, da je odstop bila napaka? Odgovor čaka tvoj prijatelj Zdravko. Hvala.”

Zdravkovo vprašanje je usmerjeno k odnosom med stavčnimi členi, ki so: osebek, povedek, predmet in prislovna določila. Zanima ga predvsem povezava med osebkom in povedkom oziroma povednim določilom. Slovnično navodilo pravi, da se povedek mora ujemati z osebkom v osebi, spolu in številu. Torej: en osebek, povedek v ednini; dva osebka, povedek v dvojini; trije osebki, povedek v množini. S primeri: Igor bi moral sedeti v zaporu; Igor in Janez bi morala sedeti v zaporu; Igor, Janez in Ivan bi morali sedeti v zaporu.

Odnosi med povedkom in osebkom se zapletejo tedaj, ko gre za osebke različnih spolov. V tem primeru po slovničnem pravilu zmaguje moški spol pred ženskim in ženski pred srednjim. Zato rečemo, da so Marko, Tanja in Svetlana šli (ne šle) na smučanje.

Še bolj se odnosi med povedkom in osebkom zamotajo, kadar imamo povedek razširjen v povedno določilo, ki vsebuje samostalnik, kot na primer: oče je pijanska žolna, mama je zlata duša, odločitev je napaka. Če so taki povedki v sedanjem času, ni nevarnosti za napako; ta se vrine, kadar je povedek v preteklem času: mama je bila zlata duša; odločitev je bila napaka. Kadar sta osebek in povedno določilo enakega spola, ni zadrege, saj pravilno rečemo, da je mama bila zlata duša. Zadrega se pokaže, ko sta osebek in samostalnik v povednem določilu različnega spola. Tako se nam kar rado narobe zapiše, da je direktorjev odstop bila velika napaka.

Zdravko je upravičeno podvomil o pravilnosti naslova Odstop direktorja Luke je bila velika napaka. Po slovničnem pravilu je prav samo: odstop je bil napaka.

Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si).

Nenatančni izrazi

Ena temeljnih nalog jezika je, da nam omogoča medsebojno sporazumevanje. Da to dosežemo, moramo izbirati ustrezne besede. Napačno besedo mnogokrat izberemo, ker hočemo omiliti kak neprijeten dogodek. V razmerah, kjer radi kradejo, ne uporabljajo grde besede kraja, ampak govorijo o lastninjenju in privatizaciji.

Mnogokrat se nenatančno izrazimo v zvezi s smrtjo, ker jo hočemo omiliti. Zato rečemo, da je voznik v prometni nesreči umrl, ne pa da se je ubil in podobno. Jezik dokaj dobro loči pojme umor, uboj, smrt, umreti, ubiti se, izgubiti življenje itd. Zato ne bomo rekli, da je vojak v bitki umrl, ampak da je padel, da je bil smrtno ranjen itd. Tako zahtevajo pravila o natančnosti izražanja.

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano