Odprta tribuna za pomembne teme o slovenstvu

Čeprav ima blago ime, pri marsikom ni vzbujala prijetnih občutkov. Obveščevalna služba v Titovi Jugoslaviji jo je vzela na piko in jo redno nadzorovala. Bili so tudi pritiski, naj se je ljudje otepajo. A Draga še vedno obstaja in prav te dni praznuje lep jubilej.

Draga je prireditev, ki si jo je zamislilo Društvo slovenskih izobražencev (DSI) v Trstu. Njena zgodovina je zajeta v obsežni knjigi z naslovom Karla - Udba o Dragi, ki je izšla pred nekaj tedni pri založbi Mladika. Avtor Igor Omerza takole povzema vez med vsakoletnim nekajdnevnim srečanjem na Tržaškem krasu in tajnimi službami: “Prvih 25 let je bila Draga pomemben objekt nadzorovanja in preučevanja slovenske tajne politične policije, ponarodelo Udbe, to pa zato, ker so t. i. študijski dnevi slovenskih izobražencev predstavljali odprto tribuno, kjer se je lahko v svobodnem dialogu med drugače mislečimi udeleženci iz zamejstva, zdomstva in matice razpravljalo o pluralizmu, nacionalnem vprašanju, krščanstvu, marksizmu, liberalizmu, medvojnih dogajanjih, povojnih pobojih, spravi, politični emigraciji, zamejstvu, zdomstvu, o razmerah v tlačeni matični domovini, skratka o pomembnih temah, o katerih Slovencem (in drugim državljanom) na ozemlju socialistične Jugoslavije ni bilomogoče javno diskutirati.”

V imenu sprave

Drago so prvič priredili v istoimenski vasi blizu Bazovice v začetku septembra leta 1966. Začetni govor je imel Jože Peterlin, ki je bil od konca druge svetovne vojne do smrti v sedemdesetih letih markantna osebnost slovenskega katoliškega tabora v Trstu. Čeprav so njeni prireditelji Drago vselej predstavljali kot odprt forum, ni mogoče zanikati, da so na njem največkrat dobili besedo zlasti predstavniki Cerkve, slovenske desnice in slovenske emigracije. A prav tako ni mogoče spregledati, da so bili večkrat vabljeni tudi liberalci in celo komunisti.

“Morda bi se lahko pohvalil, da smo najbolj dialoško odprta tribuna,” se zamisli Sergij Pahor, ki je že dolgo let duša DSI. Pričakovati bi bilo, da bodo po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije študijski dnevi izgubili svoj smisel. A ga očitno niso. “Priznam, da smo si takrat predstavljali, da bo Draga dobila svoje naravno nasledstvo nekje v Sloveniji,” pravi Pahor. “Mislili smo, da bo neka desnica - čeprav ta beseda meni ni všeč in sebe nimam za desničarja - prevzela organizacijo nekega svobodnega foruma, na katerem bi se govorilo o narodni zavesti, narodnem ponosu, identiteti ... A te vrednote so v demokratični Sloveniji žal tonile v ozadje, zato z Drago nismo prenehali.”

Sergij Pahor je razočaran, ker so vrednote, na katerih sloni Draga, v Sloveniji bolj kot ne pozabljene. “Ta očitek imam še danes v ustih, da. V šolah in tudi drugje se premalo obravnava te teme. A očitno se pozna tudi ta nezdružljivost stališč, ki se je iz politike zdaj razširila še na civilno družbo.”

Razdvojenost slovenske družbe pri DSI zelo obžalujejo. Zato veliko predavanj namenjajo spravi in dialogu. “Če bi Slovenija imela trideset milijonov prebivalcev, potem ne bi bilo težav. A ker je slovenski narod tako maloštevilen, je vprašanje sprave ključno. Mi smo k razmišljanju na to temo povabili celo vrsto predavateljev. Nismo vabili samo klerikov ali t. i. desnih, ampak tudi laike in druge.”

Kardinali in komunisti

Mesečnik Mladika vsako leto objavi posebno prilogo, v kateri so našteti vsi predavatelji od prve do zadnje izvedbe študijskih dnevov na Tržaškem krasu. Seznam je dolg in zanimiv.

Med zanimivejšimi izvedbami Drage je gotovo peta. Leta 1970 sta se je namreč med drugimi udeležila tudi Edvard Kocbek in Ciril Zlobec. A na Drago so bili vabljeni tudi neslovenski književniki. Izstopata imeni Predraga Matjejevića in Dobrice Čosića, ki sta z referatoma sodelovala v drugi polovici osemdesetih let. V devetdesetih letih pa so na Drago prišli mnogi politiki, kot na primer Lojze Peterle (1992), Janez Janša (1994), Andrej Bajuk (1997) in Jože Pučnik (1998). Med tistimi, ki so se udeležili okrogle mize leta 1991, pa izstopa mlad zastopnik slovenskih komunistov, takrat še razmeroma nepoznani Borut Pahor.

Že s hitrim preletom predavateljev je mogoče ugotoviti, da domala ni slovenskega cerkvenega dostojanstvenika, ki se ne bi vsaj enkrat udeležil srečanja DSI. Na Drago sta prišla tako Lojze Ambrožič kot Franc Rode, a tudi razni slovenski nadškofi. Letošnjo 50. izvedbo Drage bo počastil tudi zdajšnji ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki bo v nedeljo zjutraj, na zadnji dan petdesete Drage, maševal.

Letošnja jubilejna izvedba se sicer začne danes popoldne z okroglo mizo z naslovom Zakaj Draga?. Udeležili se je bodo Andrej Capuder, Katica Cukjati, Tine Hribar in Sergij Pahor.

V soboto bo Igor Omerza predstavil svojo knjigo, v kateri je podrobno opisano, kako je Udba spremljala študijske dneve. V notranji komunikaciji so Drago prekrstili v Karlo.

“Seveda smo slutili, da se Udba zanima za nas, a ne toliko kot izhaja iz knjige,” pravi Sergij Pahor.

Z Udbo za petami

Prelomica je bilo leto 1976. Takrat se je prireditev preselila iz vasi Draga v Finžgarjev dom na Opčinah. “Do takrat smo iskali predavatelje tudi s pomočjo raznih institucij v Sloveniji, kot je bila Socialistična zveza delovnega ljudstva. Od nas so zahtevali, naj ne damo besede emigrantom. Želeli so si Drago, ki bi bila 'udomačena',” se spominja Pahor. “A mi na to nismo pristali. Nikomur nismo želeli zavezati besede in jezika. Zato smo se odločili, da bomo predavatelje izbirali sami.”

Udbi to očitno ni bilo všeč. “Bili so besni na nas. Zato so se posluževali cele vrste znancev, informatorjev in agentov, da bi predhodno izvedeli, kdo bo predaval na Dragi. Mi smo bili prepričani, da imena dobro skrivamo. Iz previdnosti smo njihova imena razkrili šele dan pred začetkom študijskih dnevov. Na pripravljalnih sestankih nikogar nismo imenovali z imenom in priimkom, ampak s šifro. A izkazalo se je, da so kljub temu dobro vedeli, koga vabimo.”

Od svoje selitve na Opčine je bila Draga le dva kilometra oddaljena od mejnega prehoda pri Fernetičih. Tik pred jugoslovansko državno mejo je torej potekala prireditev, na kateri so govorili protijugoslovansko usmerjeni predavatelji, a tudi svobodomiselni, vidni katoličani, disidenti, povojni emigranti. Razumljivo, da so bile oblasti v Jugoslaviji zaskrbljene. Nekaterim povabljenim predavateljem so toplo priporočali, naj zavrnejo vabilo.

“Za dostojnega režimskega izobraženca, ki se mu je smehljala kariera, se tedaj Draga ni spodobila, ampak je lahko pomenila celo dobeseden izgon 'iz raja',” piše v knjigi Milana GregoričaStati v areni, ki je pravkar izšla pri Mladiki.

Levica na Dragi

Sergij Pahor pravi, da so se nekateri ustrašili pritiskov. Ko pa ga vprašamo, ali so morebiti tudi levičarji zavračali vabila, recimo iz ideoloških predsodkov, priznava, da takih primerov ni bilo.

Kako pa Drago doživljajo tisti, ki sodijo k levoliberalnemu taboru v zamejstvu? “Drago sem začel spremljati v drugi polovici sedemdesetih let,” pravi vidni predstavnik Slovenske kulturno gospodarske zveze Ace Mermolja. Spominja se, da je kot novinar Primorskega dnevnika imel nekaj težav, ko je moral poročati o raznih predavanjih in okroglih mizah. “Seveda so bili pritiski, naj se Drago predstavi v negativni luči. A sam Drage nisem doživljal tako negativno. Mislim, da je bila vedno pomemben glas neke skupine ljudi. V sedemdesetih letih je bilo na njej polno Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni iz političnih razlogov šli v Argentino. Čutilo se je to protijugoslovansko razpoloženje. A ne moremo zanikati, da so bila na njej tudi zelo zanimiva predavanja in da se je Drage udeležila cela vrsta uglednih predavateljev. Mislim, da je po osamosvojitvi postala nekoliko manj zanimiva, a danes je prav gotovo še vedno koristna. Škoda bi bilo, če Drage ne bi bilo.” PETER VERČ

---