Odnos do okolja krmili kapital

Štiriinpetdeset strani naj bi po predvidevanjih obsegal sklepni dokument podnebnega vrha v Parizu, ki se bo končal prihodnji petek. Pod dokument se bo podpisalo 195 držav. Kaj bo v njem, pa ne bodo odločili voditelji in predstavniki držav, ki bodo kar dva tedna mleli črke, vejice in številke, temveč kapital, ki poganja naš svet. Ta bo oziroma je že določil, kdaj bo konec premogove, naftne in ogljikove dobe. Odgovor je enostaven: ko bodo drugi viri prinašali enak profit in gospodarsko rast.

V Sloveniji je leta 2003 zaradi vročine, ki je bila posledica podnebnih sprememb, umrlo 87 ljudi, onesnažen zrak pa je krivec za 1700 prezgodnjih smrti, kažejo podatki, ki so jih prekrižali statistiki in znanstveniki. Ne, nikomur od teh ljudi v mrliškem listu kot vzrok smrti ni pisalo podnebne spremembe. Kot tudi pri žrtvi prometne nesreče v mrliškem listu kot vzrok smrti ni navedena prehitra vožnja ali spolzka cesta, čeprav do smrti, če teh okoliščin ne bi bilo, ne bi prišlo.

Pravi razlogi so pogosto očem skriti. A če jih začnemo razkrivati, lahko preprečimo nove žrtve. Pri prometnih nesrečah in pri podnebnih spremembah. Pri slednjih še bolj, saj dejstva in številke o medsebojnih povezavah, vzrokih in posledicah, ki jih po zapletenih formulah razkrivajo klimatologi in drugi znanstveniki, ki pomagajo pri razumevanju delovanja okolja, kažejo, da število človeških žrtev in gmotna škoda zaradi podnebnih sprememb skokovito naraščata in da bosta naraščala še bolj strmo, če se ves svet ne bo takoj lotil preprečevanja novih podnebnih sprememb in prilagajanja na obstoječe.

Kar povleči enačaj ali vzročno-posledično puščico od podnebnih sprememb do vojne v Siriji, kot so nekateri mediji pred dnevi razumeli britanskega prestolonaslednika Charlesa, je seveda preveč poenostavljeno. A nekaj povezav med večletno sušo v Siriji ter nemiri in selitvami znotraj države vendarle dokazujejo tudi nekatere resne raziskave. Zato je bilo verjetno na mestu opozorilo slovenskega premierja Mira Cerarja v začetku tedna v Parizu, da podnebne spremembe pospešujejo migrantske tokove.

Kot tudi izjava ameriškega predsednika Baracka Obame, ki je v ponedeljek v Parizu dejal, da so podnebne spremembe gospodarski in varnostni imperativ, s katerim se je treba spopasti, ker bo sicer ves svet moral vse več gospodarskih in vojaških virov nameniti za prilagajanje posledicam podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe torej že dolgo niso več le okoljski, temveč vse bolj ekonomski problem. A to, kar se morda po eni strani zdi kot problem, je lahko tudi rešitev. To se deloma nakazuje prav na tem podnebnem vrhu. Za razliko od pogajanj o Kjotskem sporazumu, kjer svetovna ekonomija zase ni videla kaj prida dobrobiti in je zato ostal bolj ali manj omejen na evropske države in nekaj malega ostalih, je ob dogovarjanju za naslednika Kjotskega sporazuma ekonomija bolj v ospredju. Ne sicer na prvi pogled in v uradnih govorih, kjer prevladujejo besede o pravičnosti in pomoči. A seveda se ne gre slepiti: razvite države bodo denar za “pomoč” namenile predvsem tja in takrat, ko bodo imele od tega tudi ekonomsko korist. Kot je bilo še vedno doslej, od “pomoči” lačnim otrokom v Afriki z industrijsko izdelanimi nadomestki za materino mleko dalje. Ali kot ni bilo težko podpisati in tudi izpolniti zaveze Montrealskega sporazuma o zmanjšanju izpustov snovi, ki škodujejo ozonskemu plašču. Industrija je imela nadomestne snovi in je bila prepoved rabe škodljivih snovi zanjo celo dobrodošla: ker smo potrošniki še hitreje zamenjali hladilnike in druge naprave z novimi, je s prepovedjo samo zaslužila.

Tudi zdaj multinacionalke že iščejo svoje priložnosti v novih tehnologijah, ki bi omogočile boljšo izrabo obnovljivih virov energije, povečale učinkovitost rabe končne energije in zmanjšale potrebo po energiji za dosego enakih učinkov. Ne iz usmiljenja, temveč iz čistega koristoljubja. Ali ekonomske računice, če hočete.

In temu bodo, v Parizu in po njem, sledile tudi države. Od Kitajske dalje, ki bo zagotovo preračunala, ali se ji res splača zgraditi še 150 termoelektrarn, kolikor jih načrtuje po navedbah Greenpeaca, s čimer bo tudi sama še pospešila spreminjanje svoje plodne zemlje v puščave, na kar je v Parizu opozoril njen podnebni odposlanec Xie Zhenhua.

Zato je pričakovati, da bodo zaveze, zapisane v sklepnem pariškem dokumentu - ali v njegovi konkretni izpeljanki čez nekaj let, če bo ta le splošen - usmerjene v ukrepe, ki bodo prinašali dobičke velikim korporacijam. Zato, denimo, med njimi zagotovo ne bo konkretnih zavez za zmanjšanje izpustov iz letalskega prometa, dokler ne bo donosnega nadomestka za kerozin.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---