Odločno se je uprl fašizmu, saj je svoj narod neizmerno ljubil

Na včerajšnji dan pred stotimi leti se je v Trstu rodil Josip Tomažič - Pino, bolj znan kot Pinko Tomažič. Že zelo mlad je občutil težo fašističnega režima, tlačenje ljudskih množic, delavcev, kmetov in zatiranje Slovencev. Pri rosnih 16 letih se je pridružil protifašističnemu gibanju in postal njegov aktivist. Zagovarjal je načelo, da je za pravo svobodo in za mir v svetu poleg narodne svobode potrebna tudi socialna pravičnost. Fašisti so ga leta 1941 na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt.

Bife pri Pepiju je tudi danes priljubljeno zbirališče Tržačanov. Marsikdo pa ne ve, da je bil ta lokal v preteklosti last 
Tomažičeve družine. Foto: Sergio Paoletti
Bife pri Pepiju je tudi danes priljubljeno zbirališče Tržačanov. Marsikdo pa ne ve, da je bil ta lokal v preteklosti last Tomažičeve družine. Foto: Sergio Paoletti

Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki si že dobra štiri desetletja s svojim sporočilom in delovanjem prizadeva za mir in sožitje med narodi, za strpnost, večkulturnost in antifašizem, je sklenil 100-letnico rojstva narodnega heroja Pinka Tomažiča, po katerem zbor od leta 1981 nosi ime, obeležiti na prav poseben način - s sprehodom po Pinkovem Trstu.

“Obiskali bomo nekaj ključnih lokacij v Trstu, vezanih na Tomažičevo življenje, pa tudi nekaj takšnih, ki pričajo o prisotnosti Slovencev v samem mestnem središču,” je minulo nedeljo dobri stotini udeležencev, ki se je zbrala na Velikem trgu, pojasnila predsednica zbora Rada Zergol, nato pa mikrofon zaupala novinarki tržaškega Primorskega dnevnika in članici zbora Poljanki Dolhar, ki je pisano množico - poleg pevk in pevcev se je dogodka udeležilo tudi veliko simpatizerjev zbora z obeh strani meje - popeljala na dvourni sprehod po Pinkovem Trstu. Njeno zgodovinsko razlago sta z branjem odlomkov in pričevanj o življenju narodnega heroja Pinka Tomažiča in njegovih vrstnikov ter o drugem tržaškem procesu dopolnjevali Olga Lupinc in Tjaša Ruzzier.

Zadnje slovo na Velikem trgu

“Začenjamo na Trgu zedinjenja Italije, Piazza Unità, ki ga Tržačani raje imenujejo kar Veliki trg, Piazza Grande, kot se je ta trg nekoč imenoval,” je uvodoma pojasnila Dolharjeva.

28. oktobra 1945 se je Trst prav na tem trgu končno poklonil petim žrtvam drugega tržaškega procesa - Viktorju Bobku, Ivanu Vadnalu, Simonu Kosu, Ivanu Ivančiču in Pinku Tomažiču. Pod streli fašistov so 15. decembra 1941 padli na openskem strelišču. Skoraj štiri leta nihče ni vedel, kje so pokopani, saj so fašisti njihova trupla skrivaj odpeljali na zapuščeno pokopališče v kraj Fontane di Villorba pri Trevisu. Zahvaljujoč vztrajnosti Ivančičeve sestre Gizele pa so svojci slednjič le izvedeli, kje so pokopani, in Trst je te junaške fante, ki so se uprli fašizmu, končno lahko sprejel v svoj zadnji objem ...

Dokazi o prisotnosti Slovencev v mestu

Pot do naslednjega postanka - bifeja Pri Pepiju (Da Pepi), ki je tesno povezan z družino Pinka Tomažiča, je vodila mimo palače Marenzi. V njej je v 16. stoletju živela plemiška družina, ki si je dopisovala v slovenščini. Pisma med mamo in hčerko je v knjigi Slovenska plemiška pisma zbral nedavno preminuli skladatelj, etnomuzikolog in jezikoslovec Pavle Merkù, čigar dragocen in izjemen prispevek k slovenski kulturi so lani nagradili s Prešernovo nagrado. “Pisma so očiten dokaz, da so tudi v mestnem središču živeli Slovenci, in da torej ne drži, da so Slovenci poseljevali zgolj vasi v tržaškem zaledju, kakor nas želijo prepričati nekateri,” je poudarila Dolharjeva. Nedaleč stran od palače Marenzi je Zoisova palača, v kateri je živel baron Žiga Zois, po očetu Italijan, po materi pa Slovenec. “Še en dokaz, ki priča o prisotnosti Slovencev v središču Trsta.” In to premožnejših. Zois, ki je veljal za pravega mecena, je bil menda najbogatejši Slovenec svojega časa.

Bife Pri Pepiju

Čez Borzni trg smo se sprehodili do bifeja Pri Pepiju v ulici Cassa di Risparmio. Fašisti so ga zlobno poimenovali tudi Pepe Ščavo; beseda izvira iz besede schiavo, ki v italijanskem jeziku pomeni suženj, kakor so fašisti označevali Slovence. Bife je še danes zelo priljubljen med Tržačani, ki si pri Pepiju radi privoščijo sendvič s pršutom. A čeprav ga radi obiskujejo, mnogi ne poznajo zgodovine tega lokala, ki je bil nekoč v lasti Tomažičeve družine.

Pinkova starša Josip Pepi Tomažič in Ema Colja sta - tako kot mnogi Slovenci - prišla v Trst s trebuhom za kruhom; ona iz Škrbine na Krasu, on z Janeževega Brda v Brkinih. Leta 1914 sta se poročila in si ustvarila družino. Leta 1915 se jima je rodil sin Pino, tri leta kasneje pa še hči Danica. Tomažičevo družino, ki je bila sicer dobro stoječa, so zaznamovale številne tragedije. 15. decembra 1941, prav na Daničin rojstni dan, so fašisti na Opčinah ustrelili sina Pina, starega komaj 26 let. Dan prej, ko je bila izrečena smrtna obsodba, so se fašisti znesli nad lokalom Pri Pepiju. “Razbili so stekla in polomili opremo, odprli sode, da je ulico preplavil krvavordeč tok ... Prenapeteži so se nato preselili v Ulico Carducci, se spravili na knjigarno Štoka in na druge slovenske trgovine, nazadnje so dali duška svojemu veselju na Velikem trgu,” so dogodek opisale sestre treh Pinkovih soobtožencev na procesu. Zapis je objavljen v knjigi December 1941 - drugi tržaški proces, ki jo je leta 2011 izdalo Vsedržavno združenje partizanov Italije ANPI iz Trsta.

Leta 1944 je usoda ponovno kruto zarezala v Pinkovo družino. Neznanci so umorili hčerko Danico in njenega moža, pesnika Stanka Vuka, ki je bil pomemben intelektualec tistega časa. Tik pred koncem 2. svetovne vojne pa je med bombardiranjem Trsta umrl tudi oče Pepi, tako da je vojno preživela le mama Ema, ki je do smrti leta 1980 živela v družinski vili v Ulici dei Porta (v bližini ulice Rossetti). Danes je ta vila sedež slovenskega konzulata v Trstu. Ema Colja jo je namreč zapustila Tončičevemu skladu, ta pa jo je nato prodal slovenski državi.

Zgodbo družine Tomažič najdemo v številnih literarnih delih, denimo v romanu Fulvia Tomizze Mladoporočenca iz ulice Rossetti in v romanu Borisa PahorjaZatemnitev.

Narodni dom, simbol slovenstva

Tudi naslednji dve lokaciji - Ponte Rosso in Narodni dom - sta tesno povezani s Slovenci v Trstu. Prva je svoje ime dobila po nekdanjem, od rje rdečkastem mostu, ki se vzpenja čez kanal Grande, edini še ohranjeni kanal v mestu. Rdeči most je bil v začetku 20. stoletja zelo pomembna tržnica, na kateri so Slovenci prodajali svoje pridelke; tudi oče Borisa Pahorja je tam prodajal sveže maslo. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pa je postal Ponte Rosso nadvse privlačna destinacija za kupce iz nekdanje Jugoslavije, ki so tja trumoma prihajali zlasti po kavbojke in najlonke. Danes tržnica živi le med tednom, na stojnicah pa je moč dobiti le sadje in zelenjavo. Občinska oblast že nekaj mesecev napoveduje, da bo trgu vdahnila povsem drugačno podobo. Med obnovo naj bi se tržnica preselila pred bližnjo cerkev Sv. Antona, v kateri je ob nedeljah slovenska maša.

Narodni dom, v katerem danes domuje tržaška univerza, in sicer visoka šola za prevajalce in tolmače, je bil v začetku 20. stoletja središče kulturnega življenja tržaških Slovencev in ostalih slovanskih narodov v Trstu: Hrvatov, Čehov, Slovakov ... Načrt zanj je naredil znameniti arhitekt Maks Fabiani; prav letos obeležujemo 150-letnico njegovega rojstva. Ob otvoritvi leta 1904 je veljal Narodni dom za eno modernejših stavb v mestu, ki je pod svojo streho gostila hotel, restavracijo, kavarno, banko, glasbeno šolo, gledališče, telovadnico, knjižnico, čitalnico ... “Zanimivo bi bilo prelistati časopise iz tistega časa, koliko raznoraznih dogodkov je tedaj gostil Narodni dom,” je dejala Poljanka Dolhar.

13. julija 1920 so fašisti Narodni dom požgali. Boris Pahor, tedaj še deček, je skupaj s sestro iz bližnje kavarne ob Trgu Oberdan opazoval, kako ognjeni zublji uničujejo stavbo - simbol slovenstva v Trstu, kamor je tudi sam rad zahajal ...

Ulica sv. Frančiška

Na trgu Oberdan, ki je danes pomembno križišče mestnih avtobusov in postajališče openskega tramvaja, bodo v prihodnjih mesecih odprli novo slovensko knjigarno, smo izvedeli. Tržaška knjigarna, ki je imela več desetletij sedež v bližnji Ulici sv. Frančiška, je lani spomladi zaprla svoja vrata. V njej je sedaj kitajska trgovina. V isti stavbi, za vogalom, ima še vedno sedež Narodna in študijska knjižnica, v prečni ulici Donizetti (ob sinagogi) pa Društvo slovenskih izobražencev, kjer vsak ponedeljek prirejajo kulturne večere.

Ulica sv. Frančiška pa je povezana tudi z življenjem Pinka Tomažiča. Pa ne le zato, ker je tam živel kot otrok; v najstniških letih se je skupaj s sestro Danico udeleževal srečanj v stanovanju odvetnika Ščuke na številki 10, kjer se je zbirala tržaška mladina - mladi antifašisti tedanjega časa. Med njimi je bilo veliko ljubiteljev gora, in prav izleti v hribe so bili priložnost, da mladi zapustijo mesto, kjer je bila slovenščina prepovedana, in se lahko pogovarjajo v svojem jeziku. “Kot vemo iz raznih pričevanj, to niso bili navadni izleti, ampak prave politične šole, v katerih so mladi gojili svoj antifašistični duh,” je pojasnila Dolharjeva.

Sodna palača in zapor Coroneo

Nedeljski sprehod po Pinkovem Trstu se je končal pred sodno palačo. “Na tem sodišču sta potekala dva zelo pomembna procesa za slovensko zgodovino - prvi in drugi tržaški proces. Posebno fašistično sodišče za zaščito države se je dvakrat preselilo iz Rima v Trst: prvič leta 1930, ko so na tem sodišču na smrt obsodili štiri bazoviške junake, drugič pa leta 1941, s procesom, ki se je zaključil z usmrtitvijo Pinka Tomažiča in njegovih tovarišev na Opčinah,” je pojasnila Dolharjeva.

Drugi tržaški proces je bil zelo velik. Fašistična oblast je iz skupine 300 aretirancev izbrala 60 osumljencev, pristašev različnih političnih prepričanj, in jim sodila zaradi antifašističnega delovanja. Obtoženci so pred tem po več mesecev preživeli po raznih zaporih, ne samo v Trstu, ampak tudi v Kopru in Rimu.

Po večmesečnih preiskavah in mučenjih je prišlo do procesa, ki se je 14. decembra 1941 zaključil s smrtno obsodbo devetih antifašistov. Noč pred izvršitvijo so nekaterim smrtno kazen spremenili v dosmrtno ječo.

Pinko Tomažič je v tržaškem zaporu Coroneo, ki se nahaja za sodno palačo, preživel kar leto in pol. Fašistična policija ga je aretirala 2. junija 1940. Tri dni pred smrtjo je v svoji politični oporoki, naslovljeni tovarišem in tovarišicam, zapisal: “Star sem 26 let in ljubim življenje. Užival sem vsak njegov hip, najmanjši njegov trenutek. Ljubim človeštvo, ljubim otroke, ljubim naravo, naš Kras in naše gore ter morje. Toda ravno zato, ker ljubim vse, kar me obkroža, dam brez kakršnegakoli obžalovanja življenje za stranko, za bodočnost, za odpravo hlapčevstva, za odpravo izkoriščanja človeka po človeku, za zmago komunizma ...”

Kot zaveden Slovenec je Pinko Tomažič neizmerno ljubil svoj narod in sovražil fašizem. Ljubil je tudi italijansko ljudstvo in človeštvo nasploh ter zavračal nacionalizem, globoko prepričan, da je prav enotnost vseh svobodoljubnih narodov tista sila, ki je potrebna za osvoboditev človeka vsakega hlapčevstva in izkoriščanja.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano