Od kod okorna fraza “rabiš nekaj narediti”?

V razvoju živih bitij je uveljavljeno pravilo nezmotljive matere narave, da neraba in raba kakega organa, še posebej mišic, v temelju odločata o tem, ali se bo organ krepil, naraščal in ohranjal svojo moč ali pa bo upadal in slabel ter celo izginil. Povedano bolj športno: če lenari in miruje, organ le nazaduje, če se giblje in tekmuje, po pravilu napreduje. Na tem načelu ne slonita samo šport in zdrav način modernega življenja, ampak tudi darvinistično razlaganje nastanka in razvoja živih bitij.

Drage bralke in spoštovani bralci, za razvedrilo se vprašajmo: ali je spoznanje o nerabi ali rabi vidnega telesnega organa, na primer roke ali noge, uporabno tudi za nevidne, poduhovljene organe, med katerimi naj bo na prvem mestu pamet? Tega ne bi vedel zanesljivo, a če ste voljni ugibati ali ugotavljati, kaj je res, vam izdam, da (vse)slovenska pamet najbrž ni bila zavedno vedno in dosledno v rabi, saj je spričo naših ne le trajnih, ampak skozi zgodovino večnih strankarskih prerekanj žal še zmerom blizu meje ali znotraj meje občine Butale. Tista mlada pamet, ki je daleč od butalskih mej, odhaja in beži v tujino ter gara za tuje dobro. In tujina se diči z deli njihovih rok, je Oton Župančič v pesnitvi Duma potožil o izseljevanju naših ljudi.

A zanesljivo vem, da v jeziku zmerom velja zakonitost o pogosti ali manj pogosti rabi kakšnega izraza, pojma, imena, rekla ali fraze. Tisto, kar je v govoru pogosto v rabi, se uveljavlja in ostaja živo, tudi če ni narejeno skladno s slovničnimi navodili. Tisto pa, kar se redko uporablja v živem govoru, ostaja v ozadju in celo zamira, kljub temu da je po pravopisu in slovnici povsem neoporečno.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali na Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si).

Če izhajamo iz te ugotovitve, ki nam jo ponujajo statistični uradniki, bomo zlahka odgovorili na vprašanje v naslovu te Minute. Zastavila ga je bralka Nataša Smerdelj, v Pivki rojena Primorka, stanujoča v Ljubljani in zaposlena na rektoratu tamkajšnje univerze kot samostojna svetovalka. Je članica ženskega pevskega zbora Kombinat, tako da je glasba pomemben del njenega življenja. Zapisala je: “Spoštovani profesor Hočevar, že nekaj časa se lotevam pisanja tega elektronskega pisma, zdaj pa me je prijateljica Maksi - obe pojeva v ŽPZ Kombinat - vzpodbudila, da vam končno pošljem vprašanje za vašo rubriko. Vprašanje, ki me žuli in jezi že nekaj časa. Ampak najprej se vam zahvaljujem za vašo rubriko, ki jo redno berem. Se mi zdi, kot da bi hodila k dodatnemu pouku slovenščine, ampak tako - ljubiteljsko. In se opravičujem za napake; pišem namreč hitro in od srca. Moje vprašanje je: od kdaj, kako in zakaj se je 'razpasla' raba fraze 'rabiš nekaj narediti'. Zdi se mi, da se je množična uporaba te fraze začela nekako pred desetimi leti, čeprav se mogoče motim in se je uporabljala že prej, pa je nisem zasledila. Vsakič ko jo slišim, me zabolijo ušesa. Celo nekateri novinarji jo zapišejo! To, da 'ne rabim (lepše: potrebujem) novih čevljev' mi zveni še kar pravilno, da jih 'ne rabim imet', pa ne ravno ... No! Od kod to skrpucalo?

Najlepša hvala za odgovor.”

Slovenščina, ki je zaradi svojih maloštevilnih uporabnikov pritlikavka ob španščini, angleščini in drugih velikankah, a jim je po slovnični okretnosti in po bogastvu izražanja enaka, je bila skoz zgodovino zaradi majhnosti pogostokrat prisiljena jemati od premožnejših sosedov. Pod Avstrijo so nam jo državni uradniki ponemčevali, pod vplivom panslavizma smo si izposojali od slovanskih bratrancev in bratov, zdaj pod pritiskom globalizacijskega kapitalizma jemljemo iz posvetovljene angleščine. Ves čas smo jemali iz latinščine in njenih potomcev, romanskih jezikov. Zanimivo: upirali smo se samo jemanju iz nemškega jezika, ne pa izposojanju iz slovanskih ali romanskih jezikov; zdaj pa kritiziramo privzemanje iz globaliziranega angleškega jezika. Težko je na kratko razložiti, kaj je vzrok za to razlikovanje.

Iz slovanščine smo si ob mnogem drugem (npr. ob samostalnikih na obrazilo -telj: učitelj, skladatelj, pisatelj) sposodili tudi glagol “rabiti” in samostalnik “raba”; zato nimata neposrednega izvora v slovenščini, a imata vso pravico bivanja v njej. Vendar se njunega prvotnega pomena redkokdaj zavedamo; morda nekoliko pri besedah: robstvo, robot, robotati ali rabotati, robija, robijaš; ne pa več pri besedah rabiti in raba.

Staroslovanska beseda rob, ki se v pravoslavnem bogoslužju glasi samo rab (služabnik božji) in nikoli rob, prvotno pomeni isto kakor “suženj” ali “ujetnik”, latinsko “servus” in “captivus”. Izvira iz praslovanske besede orb (ta preide v rob), ki pomeni “sirota”; sorodna je z grško besedo orfanos (sirota) in z latinskim pridevnikom orbus (oropan, osirotel).

V slovenščini se je prvotni pomen korena rob ali rab pri besedah, ki so izpeljane iz njega, povečini zameglil ali tudi porazgubil. Niti v samostalniku raba in v glagolu rabiti, najpogostejših in najbolj živih besedah iz tega korena, ne mislimo več na zasužnjevanje in podrejanje sočloveka. Če želimo povedati kaj takega, zasužnjevalnega, moramo pred glagol “rabiti” postaviti predlog “iz” (izrabiti človeka) ali pridevnik v srednjem spolu “zlo” (zlorabiti zaupanje).

Zaradi tega sta besedi raba in rabiti v slovenščini začeli pomene razvijati po svoje, skoraj neodvisno od prvotnih pomenov “suženjstvo” in “zasužnjevati”. Pomeni besed iz korena “rab” so v pogovornem jeziku tekli in še tečejo v tri smeri:

a) Prva: besede raba, rabiti, uporabiti, uporabljati itd. nam povedo, da neko stvar imamo ter jo uporabljamo in rabimo; zato je na koncu lahko tudi obrabljena, potrošena. Primer: pri pisanju rabimo (uporabljamo) pisalo ali računalnik. To rabo pravopis priznava kot pravilno.

b) Druga: kadar orodja nimamo, ga potrebujemo, kot marsikaj v življenju. A ne rečemo, da to orodje “potrebujemo”, ampak da ga “rabimo”. Pravopis te rabe ne podpira in namesto glagola “rabim” predlaga glagol “potrebujem”.

c) Tretja, najnovejša smer: h glagolu “rabiti”, ki zahteva poleg sebe zmerom samostalnik (uporabljam ali rabim računalnik), dodamo še en glagol: ne rabiš iti k zdravniku - v pomenu ni ti treba iti, ni ti potrebno iti. Ta raba je samo pogovorna in je knjižni jezik ne sprejema.

Zares domača in dovoljena za knjižni jezik je le smer pod a): rabim (uporabljam) računalnik. Smer pod b) je običajna in pogosta v pogovornem jeziku, a ji knjižni jezik ne dovoljuje vstopa. Smer pod c) prihaja v živo rabo zadnje čase, a ji knjižni jezik ne odpira svojih vrat. Kako bo s frazama pod b) in c) v prihodnje, bo odvisno od njune dolgotrajne, ne le nekajletne rabe in nerabe v pogovornem jeziku.

JOŽE HOČEVAR

---