Od Pompejev do Twin Peaksa

Pojdi na Dylana, pojdi na McCartneyja, na Stonese, bodi pod odrom, na katerem svoje mojstrstvo uganja katerakoli legenda, ki rohni že pol stoletja in še dlje, a nikjer ne boš slišal tako oglušujočega vriskanja, kakršnega je minulo nedeljo na travniku pred gradom v italijanskem Vidmu žel britanski bend Bastille.

Šele ko slišiš, kakšen trušč zmore ustvariti mladež, ki je zapolnila komaj dobro polovico očarljivega, a niti ne tako širnega travnika, doumeš, kako peklensko je moralo biti sredi šestdesetih, ko so deklice vrešče padale vznak ob kvartetu iz Liverpoola. A ker živimo v času, ki ne verjame več v velike zgodbe, smo lahko mirni - danes vreščijo ob tem bendu, že jutri bodo ob drugem, novem.

Morda pa ne. Morda se bo 21-letni kantavtor George Ezra, ponosni imetnik karizmatičnega globokega glasu, ki je v Vidmu začel zabavo in zapel deset pesmi, med njimi tudi poskočno Cassy O' in kajpada mehko ljubezensko Budapest, uspešnico, ki jo komercialne radijske postaje predvajajo kot poblaznele, vendarle obdržal. Se bo čez kakih petdeset let približal statusu svojega junaka Boba Dylana?

Vsekakor že danes zna presenetiti, kar je dokazal tudi v Vidmu, kjer je s pomočjo benda nekaj pesmi prijetno okrepil, jih obogatil s silovitostjo, kakršne poslušalec med lagodnim sprehodom skozi njegov prvenec Wanted on voyage niti ne sluti.

Še bolj pa so zarohneli zvezdniki večera Bastille, ki so na oder priskakljali med posnetkom prepoznavne skladbe iz kultne televizijske nadaljevanke Twin Peaks in hitro krenili v naslovno pesem svojega prvenca Bad blood, seveda z vsemi o-o-o-oji, ki pri indie bendu nikakor ne smejo manjkati.

Ko bi se opiral zgolj na sintesajzerje in dediščino plesnih osemdesetih let, bi bend ne prišel tako daleč, bi ne prodal več milijonov izvodov svojega prvenca, bi ne nastopal na velikih festivalih, kakršna sta Glastonbury in Isle of Wight. Skupino, pred štirimi leti ustanovljeno v Londonu, odlikujeta tako glasbena raznovrstnost - zna biti tako divje poplesujoča kakor melanholično zasanjana - in veličastna himničnost kakor tudi dokaj inteligentna besedila, v katere motor benda, pevec Dan Smith, rad vpleta reference na popularno kulturo in drobce antične mitologije, o čemer pričajo že naslovi njegovih skladb: Laura Palmer, Ikar, Pompeji ...

Med videmskim koncertom je tovarišija v uri in četrt nanizala osemnajst skladb, od mehkejših klavirskih Overjoyed in Oblivion - ob slednji je pevec malce oglaševal videospot, v katerem nastopa igralka Sophie Turner, najbolj znana iz nadaljevanke Igra prestolov - do živahnejših Things we lost in the fire, Poet in Laughter lines, med katero je pevec skušal splezati na kovinsko konstrukcijo ob robu odra, pa mu nikakor ni šlo, nakar je v zadregi malce pomigal z boki in sestopil.

Nastajajoči drugi album je napovedal s pesmijo Blame, za tiste pod odrom pa je bila vrhunec gotovo Flaws, med katero si je pevec, pogreznjen v kapuco, utiral pot skozi občinstvo in veselo prepeval, medtem ko so ga oboževalke otipavale z leve in desne.

V dodatku je mladež najprej navdušila skladba Skulls, koncert pa se je v plesno zabavo prelevil med Of the night, priredbo, v kateri so Bastille združili dve znani skladbi: The rhythm of the night italijanskega projekta Corona in Rhythm is a dancer nemške skupine Snap! Nekoliko prej so po enakem vzorcu v eno samo pesem zapakirali skladbo angleške indie skupine The xxAngels in pesem ameriške skupine TLC No scrubs, dobljeni izdelek pa naslovili No angels.

Rajanje je sklenila - je to sploh treba zapisati - velika uspešnica Pompeii. ANDRAŽ GOMBAČ

---