Obvarujte Zemljo!

Da bi ga strela, dobrega starega Neila Younga! Posname nov akustični album A letter home (Reprise/Nika), na Dunaj prijezdi s svojim kultnim bendom Crazy Horse, sredi podivjanega stampeda električnih kitar na lepem potegne uzde, pograbi akustično kitaro, zapiha v orglice - in odbrenka zlajnani Blowin' in the wind in Heart of gold.

Ne, v polni dunajski veliki koncertni dvorani Stadthalle prejšnjo sredo ni zapel niti ene nove pesmi! Hja, no, nove - na novem albumu je zbral zgolj priredbe viž, starih od trideset do šestdeset let, v njegovem naročju pa so videti še starejše. Posnel jih je namreč v stari snemalni kabini, ki jo je bil obnovil njegov mlajši kolega Jack White.

Young brenka in prepeva sam, tu in tam sede za klavir, pri dveh pesmih pa se mu pridruži še White. Plošča zveni, kakor bi jo potegnili iz Lomaxove zaprašene zakladnice ameriške ljudske pesmi: poka, poskakuje, škripa ... Je dopolnilo predlanskega albuma Americana, na katerem je Young z bendom Crazy Horse osvežil še starejše pesmi. Tokrat stori obratno: pesmi sodobnikov, denimo Dylanovo Girl from the North Country in Springsteenovo My hometown, poslušalcu servira, kakor bi bile posnete pred vsaj sedemdesetimi leti. Zapoje tudi pesem škotskega kantavtorja Berta JanschaNeedle of death, ki je Younga pred debelimi štirimi desetletji navdihovala med pisanjem presunljive drogeraške The needle and the damage done. In dvakrat nagovori pokojno mamo, ji v onostranstvo pošlje koš poljubčkov, ji prigovarja, naj bo prijazna z očetom, in ji napove, da bo tja prišel tudi sam, a ne še tako hitro, saj ima še kar precej opravkov tule, med živimi.

Na Dunaju je z nagovori skop. Vpije svoje jedke stihe in udriha po električni kitari, povečini zasukan proti godcem - ob njem sta vnovič bobnar Ralph Molina in kitarist Frank “Poncho” Sampedro, ne pa tudi basist Billy Talbot; ker okreva po možganski kapi, ga na odru nadomešča Youngov stari tovariš, Indijanec Rick Rosas. Crazy Horse torej ni več Nori, marveč Pohabljeni konj. In Young nič več ne ponavlja stare viže, da je v temle bendu vsakdo edinstven in čisto nihče nadomestljiv.

A nič ne de, tovarišija v družbi dveh spremljevalnih pevk korajžno niza blagodejno dolge pesmi. Če se zvrstijo kar tri z albuma Ragged glory (1990) - ob epskih Love and only love in Love to burn, ki družno zavzameta debele pol ure, še krajša nostalgična Days that used to be - je koncert kajpada krepak. Ozaljšajo ga raritete, kakršne so Goin' home, Barstool blues in pa po več letih obujena Living with war - mar protivojno pesem Young prepeva zaradi Palestine, zaradi Ukrajine? Ne pove, zgolj prepeva.

S tovarišijo odžge tudi kultno Cortez the Killer in himnično Rockin' in the free world, v dodatek pa na žalost mnogih ne uvrsti kake svojih velikih, marveč čisto svežo, angažirano, tendenčno, enoplastno Who's gonna stand up and save the Earth?, v kateri se sprašuje, kdo bo stopil korak naprej in se zavzel za naš planet, kdo bo zavpil, da je treba naravo obraniti pred pohlepom, pred tehnologijo, pred človekom. Ti in jaz, midva morava začeti, vpije in k prepevanju povabi še polno dvorano, v kateri se gnetejo ženske v majicah z napisom PROTECT in moški v majicah z napisom EARTH; brezplačne okoljevarstvene majice so dobili ob vstopu v dvorano. Obvarujte Zemljo, se izpiše, ko se deklina in dedec objameta.

Vsi prepevajo, glasno in iskreno, s solzami v očeh, potem pa vsak proti svojemu domu odsmrdijo v avtomobilih in avtobusih ... ANDRAŽ GOMBAČ

---