O véliki začetnici pri imenih praznikov

Slovenci ne premoremo enotnega pogleda skoraj na nobeno temeljno življenjsko vprašanje, ki zadeva našo skupnost kot celoto, naš mali narod kot enkraten čudež, ki sta ga narava in usoda ohranili pri življenju kljub številčni majhnosti in izpostavljenosti hudim zgodovinskim ujmam na prepihu v domovini, stisnjeni med Alpe in morje ter Panonijo in Furlanijo. Če ni enotnosti pri velikih vprašanjih, kako bi jo našli pri manjših, kakršna je vélika začetnica pri imenih praznikov?

prof. Jože Hočevar
prof. Jože Hočevar 

Enotnosti ni moč doseči s togimi začasnimi predpisi, ki podložnikom, se pravi ljudstvu, grozijo s kaznijo, zaporom in pomorom. Enotnost je otrok notranjega soglasja, ki temelji na trajnih človekovih osebnih in narodovih skupnih vrednotah; te vrednote ne žugajo, če jih ne izpolnjuješ, ampak te pohvalijo, ko se po njih ravnaš. Prav trajnejše enotnosti nam manjka mnogokje, politiki pa pišejo samo začasne uredbe, ki je ne prinesejo.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

V jeziku je nekoliko drugače. Tu nam nič ne manjka, vsaj kar zadeva véliko začetnico pri imenih praznikov. Na dosegu roke imamo temeljno jezikovno enotnost, saj je uzakonjena v Slovenskem pravopisu iz leta 2001. Pa tudi novih slovničnih pravil ne pišemo na vrat na nos, kot politiki sprejemajo svoje po tekočem traku. Tudi za imena praznikov pravopisno določilo pravi, da jih pišemo z malo, ne pa z véliko začetnico. Zakaj kljub temu beremo in pišemo tako in tako: božič z malo in Božič z véliko začetnico? Kdo je kriv?

Odgovor je na dlani: največ tuji vplivi.

Ker smo majhen narod - toda majhnost za naravo ni napaka, saj je sama ustvarila več majhnih bitij kot velikih - smo pod nenehnimi pritiski od zunaj, od večjih narodov. Tudi pri jeziku. To se ne pozna samo pri novodobnih tujkah, ki v današnji povezani ali globalizirani družbi vsakodnevno trkajo na naša jezikovna vrata. Pozna se tudi pri vprašanju, ali zapišemo besedo z véliko ali z malo začetnico.

Poglejmo nekaj takih zgledov, da si pojasnimo, kako do tujih vplivov pride. Vzemimo imena za zdravila, ki jih ne sestavimo pri nas, ampak jih uvozimo z njihovim imenom vred. Mi rečemo in zapišemo: penicilin, apavrin itd., toda na škatlicah s takimi tujimi zdravili so taka imena zapisana z véliko začetnico. Drug tak zgled so pijače, kakršna je kokakola. Na izvirnih stekleničkah s to pijačo je beseda zapisana z véliko začetnico: Coca-Cola. Da ne navajamo imen avtomobilov, kot so mercedes, audi, porsche, golf. Vsi reklamni prospekti ta imena (vozila) ponujajo z véliko začetnico.

Enako moramo reči za imena praznikov, posebno v božično-novoletnem času, ko izide morje tiskanih čestitk, na katerih sta Božič in Novo leto v vseh jezikih zapisana z véliko začetnico. Enak način tujega zapisovanja z véliko začetnico velja za poimenovanja prelomnih zgodovinskih dogodkov, kot so: oktobrska revolucija, dan zmage, pariška komuna, francoska revolucija, ki jih v slovenščin zapisujemo z malo začetnico. Ker Slovenci povečini radi posnemamo tuje zglede, hitro zaobidemo pravila našega pravopisa in take besede po tujih zgledih pišemo z véliko začetnico: Oktobrska revolucija, Pariška komuna, Dan žená, Dan norega Zemljana (tega praznika še ni, lahko pa pride, norcev je dovolj), Tridesetletna vojna itd.

Taki zapisi so pogosti, a ker vélika začetnica pri njih ne spreminja pomena, niso prenevarni, a tudi lepi in pravilni ne po pravopisu. Vseeno, bo kdo rekel, božič ali Božič, novo leto ali Novo leto: pomembno je v teh hudih časih to, da žejni pride do pijače, lačni do jedače, otročiček do igrače in delavec do plače.

Bralkam in bralcem “Minute” želim veselo praznovanje!

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano