O škržadih, bedenicah, brinjevkah in še čem

O tem in onem v zvezi s člankom Bogdana Macarola: “Milko Matičetov, najbolj znan po Zverinicah iz Rezije ...”(PN, 6. februarja 2015)

Nedavno smo zlasti Kraševci in Primorci - a mislim tudi ostali del kulturne Slovenije - zelo dostojno in čuteče počastili spomin na lani decembra preminulega Milkota Matičetovega, etnologa, folklorista, raziskovalca ustnega slovstva ter etničnega krotilca zverinic in gojitelja rožic iz Rezije, pa še nam, ki smo prepričani, da vemo vse o njem, da ga tako rekoč znamo na pamet, se je ... nemarno zareklo o tem Koprivcu in slovenskem akademiku, ki je živel, deloval in tudi umrl v Ljubljani. Ne da bi preveril verodostojnost svoje trditve, je poročevalec Bogdan Macarol, potem ko se je o Matičetovem pohvalno razpisal na celih dveh straneh, ustrelil na koncu - brez vsake potrebe kajpak - še tega kozla in vesoljnemu slovenstvu oznanil, beri prodal kot dejstvo in sveto resnico (PN, 6. 2. 2015), kar pa ni sploh res! ... da je bil “pri utemeljitvi zgodovinske rabe pojma škržad namesto škržat in bedenice namesto narcise manj uspešen, dosegel pa je vsaj to, da je za Slovence brinovka spet postala brinjevka”.

Priklic iz geta narečnosti

Upala sem, da bosta znanega in cenjenega časnikarja Primorskih novic demantirala Matičetov sin Matej ali vnuk Marko, ki je tudi pesnik in so mu potemtakem jezikovne zadevščine blizu, vrh tega sta tvorno nastopala v članku in časnikarju marsikaj zanimivega in manj znanega tudi povedala. Pričakovala sem tudi, da se bo oglasil kakšen poznavalec etnologovega opusa ali lingvist iz našega konca, recimo Zoltan Jan, Silvo Fatur ali Marija Stanonik, Matičetova nekdanja kolegica na Inštitutu za slovensko narodopisje, pa nič. Naj mi bo dovoljeno, da stvari postavim jaz na svoje mesto in nekako razveljavim trditve napačno informiranega novinarja.

Najprej je treba poudariti, da Matičetovemu ni sploh bilo do tega, da narcise, recimo, nadomestimo z bedenicami in skržate s skržadi, čeprav so se mu zdeli slednji bolj usklajeni s slovenskimi jezikovnimi uzancami pri nas. Njemu je šlo zlasti za to, da jih spravi iz ... geta narečnosti in jim nameni širši življenjski prostor, skratka da jih pravopis sprejme kot polnopravne in enakovredne izraze z onimi, ki so v njem že paradirali brez vsakega krogca, puščice ali zvezdice ob strani, ti pa so narekovali bodisi opustitev ali omejeno rabo; tako da noben pisec se ne bi več spraševal, ali jih sme popolnoma nekaznovano uporabljati ali obstaja kakšna zapreka, ker bi bilo na golo oko očitno, da sme.

Rože, začimbe in rastline

Začela bom s kraško in pristno slovensko bedenico, alias narciso, ki si je priborila - verjetno po njegovi zaslugi - polnopravno mesto in brez vsakega zadržka že v Slovenskem pravopisu iz leta 1962. Najti jo je tudi v prvem zvezku Slovarja slovenskega knjižnega jezika, osem let kasneje (1970). Kjer je vseeno obravnavana z nar. narcisa - kar pomeni narodno omejena raba izraza - vendar je nato zelo lepo ponazorjena: gmajna posuta z dehtečimi bedenicami. Nanjo naletimo tudi - bravo, Josip! - v neki pesmi bosansko -slovenskega pesnika Josipa Ostija! Ne spominjam se več v kateri zbirki, ga bom vprašala. V Toporišičevem Slovenskem pravopisu (2001) bedenic kratko in malo ni, ne zaznamovanih z nar. in še manj onih, povišanih v suveren slovenski izraz, so samo narcise, a ni niti knjižne rukvice, ki jo avtor omenja po furlansko rucola, le fonetično napisano (rukola), in očitno niti ne ve, kam ta božja travca ali plevelček spada (lat. Eruca sativa Mill.) - on ji pravi solata - v poznavanju rastlinstva - to prav bije v oči - je bolj slab, kar si slovarnik sicer ne bi smel privoščiti, pa si je, in mi vsi ... oportunistično? privoščljivo? brezbrižno? molčali, to je še bolj hudo kot njegova kot ocean široka in globoka nevednost na tem področju, to naše nadvse škodljivo dajanje potuhe, saj niti ne ve, sodeč po njegovem pravopisu, za obstajanje dobre misli in materine dušice, ki sta pri nas obenem strokovni in domači imeni za origano in timijan. On je verjetno poznal le ta dva zadnja izraza in prvi mu je začimba, drugi pa rastlina. V kakšni restavraciji je prišel do te kunštne distinkcije. Ima sicer veliko zaslug, ki mu jih jaz ne mislim odvzemati, nasprotno, vrh tega je bil tudi zelo simpatičen, ampak skoraj dvomim, da je kdaj v življenju prelistal kakšno ... Malo floro Slovenije in kaj veliko manjšega in nujnega zvedel v zvezi z rastlinskimi družinami, rodovi in vrstami. Mi vsi pa tiho kot grob. Naj ga le lomi na svojo roko in pest in veselo rukolira z našimi vrlimi slovenskimi oštirji, ki jim slovenščina prej smrdi kot diši, itak je furlanščina vsaj stokrat bolj povedna od naše brezperspektivne materinščine, uboge sirotice jerice, ki - naj si le vtepe v glavo - z rukvico ne bo prišla daleč. Pa še res je. Če bo trmasto vztrajala z rukvico, z dobro mislijo in materino dušico, pa še s kakšnim ožepkom, kaduljo alias žajbljem, ji ne bo sploh treba, da se asimilira in postane po naši zaslugi na lastnih tleh vsaj furlanščina, če ne ravno italijanščina ali lingua franca - angleščina. Kar je res, je res. Mimogrede: Toporišič ima poleg žajblja tudi salvijo in kaduljo, a očitno ni odkril, da gre za isto zdravilno rastlino, saj le z žajbljem grgramo in si naredimo čaj, o kadulji zvemo, da je travniška rastlina, ob salviji (italijansko: salvia) pa samo, da je rastlina. Nemara celo primerna za kakšen poročni pušeljc ali okrasno bohotno spenjavko za na latnik pred hišo. Njegovo nepoznavanje rastlinstva, ali namerno ignoriranje te panoge, se mi zdi naravnost patetično, za se razjokat. Mi vsi pa tiho tiho, najbrž da nas ne čuje Miho ... Ker če Miho zve, nam predolge jezike - cak! - pri priči odreže, popopra, osoli in kar surove poje. In adijo jezikovne in vsakršne polemike, ki razgibavajo mrtve vode in prevetrujejo naše že malce postane, zaprašene in plesnive buče.

Milko Matičetov je reševal probleme

Iz povedanega je razvidno, da je Milko Matičetov nadvse uspešno spehal v pravopis tako škržade kot bedenice, škržadi koeksistirajo enakopravno s škržati celo pri Toporišiču, zdaj je le od nas odvisna njihova raba. Naglih korakov se bliža pomlad, zato vam na dušo piham, ne pojdite nabirat več narcis, niti onih na polja pod Golico, pač pa odslej rabutajte le bedenice, zlasti one opojno dehteče, ki rastejo bolj pri rokah na bližnjih gmajnah. Poleti pa prisluhnite rajši škržadom kot škržatom, ali izmenično, enkrat enim, drugič drugim, da bo volk sit in koza cela, mi pa bi imeli na razpolago kar dva izraza namesto, bolj ubožno, enega samega samcatega. Kar je bolj, je bolj, kot je rekla tista prebrisana kraška kuharica, ki je topila špeh na maslu.

Kar se pa tiče knjižne brinovke in kraške brinjevke, ki vedri v ednini in množini tudi v pesmih Srečka Kosovela, pa je Macarol vso reč ... to ptičjo afero ... malce pomešal. Jo je naprtil - iz površnosti? - Matičetovemu na grbo namesto, da bi jo pustil dr. Antonu Ovirku v obravnavo, saj je prav Ocvirk zakompliciral vso zadevščino okrog tega ptiča. Leta 1946 v Srečkovem prvem zbranem delu, ki ga je on uredil, je pesnika tu in tam precej samovoljno popravljal, vse brinjevke mu je tudi poknjižil v brinovke, šele kasneje je odkril, da se tako ne dela in povsem skesan, ob drugem natisu dokaj drugačne prve knjige zbranega dela, leta 1964 - to je 18 let kasneje - zmetal ven vse svoje popravke, z brinovkami vred, te nadomestil s Srečkovimi brinjevkami in tem pristnim kraševkam priboril v slovarjih tudi status polnopravne slovenske ptice. Zdaj se bohoti ob brinovki tudi v Toporišičevem Slovenskem pravopisu. O njeni lepoti in blagoglasnosti pa se je Ocvirk že pred 50. leti razpisal v opombi v omenjeni knjigi. Tenkočuten zapis, vreden branja. Čeprav polstoleten.

In kaj naj rečemo na koncu? Matičetov je nadvse uspešno rešil čisto vse probleme, o katerih je dvomljivo tekla beseda v PN, vključno s ... škržadi in bedenicami. Tudi Ocvirk je vrnil Kosovelu, kar je bilo Kosovelovega, to je brinjevke, in nas s tem nazorno poučil, naj rajši sebe poučujemo in popravljamo kot pa druge, da se po nemarnem ne osmešimo. In preden kaj rečemo ali trdimo, naj se dodobra informiramo, če se nismo kaj zmotili, da ne bomo izpadli smešni zaradi svoje površnosti.

JOLKA MILIČ, Sežana (naslov članka in mednaslovi so uredniški)

---