O razvezani in vezani slovenščini

Trajnost slehernega tehničnega izdelka ni odvisna zgolj od trdnosti sestavnih delov, ki so vanj vgrajeni, ampak tudi in še bolj od dobrih povezav, ki te dele družijo v celoto. To nam postane jasno, če pogledamo mogočne zgradbe, piramide, katedrale, do neba rastoče stolpnice bahatih in bogatih mest, palače in druge stavbne mojstrovine starega in modernega sveta. Vse so trajne toliko, kolikor so trdni njihovi sestavni deli in njihove notranje povezave.

Dokaz? Vsaj enega gotovo vsi poznamo. Proti brezobzirno hlastajočemu kapitalizmu naravnani teroristi so v New Yorku ugrabili dve z vnetljivimi pogonskimi gorivi dobro oskrbljeni potniški letali. Z njima so se zaleteli v najmogočnejši, najtrdnejši, najvišji, tudi najponosnejši in najbogatejši stolpnici v mestu, poimenovani Dvojčka. Sunek in požari so pretrgali medsebojne povezave njunih stavbnih delov, in stolpnici sta se sesuli. Dokazov je še dosti več, ker vojskujoče se človeštvo iznajdeva več rušilnih sredstev kot rešilnih. Toda najusodnejši med njimi ni človekov, ampak ga vsebuje že narava sama: to je čas z njegovim neustavljivo glodajočim zobom. Ta je najmočnejši, a človek v boju proti njemu najšibkejši. Zagotovo ni tako obstojne povezave, ki jo je ustvaril človek, da mu je ne bi uničil čas!

Vse to o trdnosti in trajnosti vezav bolj kot za navadne tehnične izdelke velja za zapletenejše izume, kot so stroji, računalniki, medicinski in drugi drobno-, mikro- in nanogledi, najbolj pa za žive organizme. V teh naj se samo za nekaj časa zruši kaka povezava, se kaj pretrga, zaustavi, zamaši, utrudi in obrabi, že so tu polom, bolezen organizma, ohromelost ali neželena smrt.

Besede vez, vezava, vezati izvirajo iz indoevropskega korena *angh-, ki pomeni ozek, ožiti, vezati. Iz tega korena je izpeljanih več dandanes živih in pogosto uporabljanih besed, ker se svet dandanes medsebojno povezuje. Še združene Evrope (Evropske unije) ne bi znali prav poimenovati brez besede povezava ali zveza. Zelo številni so glagoli iz nedoločnika vezati, sestavljeni s predponami (predlogi): odvezati, podvezati, navezati, obvezati, povezati, uvezati (pri vezavi knjige), privezati, zavezati, zvezati. Mnogo pa je tudi samostalnikov: vezalka, vezaj, veznik, naveza, obveza, obveznik, obveznost, odveza, podveza, preveza, privez, razveza, zaveza, zaveznik, zveza, zvezek. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika jih je najmanj še enkrat toliko.

(Za zahtevne radovedneže dodajam, da se je slovenska beseda vez iz korena *angh- razvila takole: pred njegov začetni a se je vrinil soglasnik v; skupina an je prešla v skozi nos izgovorjeni e ali o, ki ju pozna francoščina; soglasnik g pa se je razvil v z ali ž. Tako se koren *angh v več stoletjih razvije v vez in voz. Iz istega korena so nastale še nekoliko oddaljene besede: vozel, ozek /narečno vozek/, sveženj, glagol vésti v pomenu izdelovati vezenino; iz tega indoevropskega korena je tudi latinska tujka angina /vnetje v grlu, ki zato postane “ozko”/.)

V času Juge so telefonisti pri vojakih telefonske zveze napeljevali s slabo izolirano žico prek ravnin, grbin, grmovja in dolin. Ko so na koncu za trenutek le dobili zvezo s svojim štabom, se je ta takoj pretrgala; zato so kričali v slušalko: “Nema veze!” V slovenščini: “Ni zveze!”

To srbohrvaško frazo, ki je vzdolž Save splošno udomačena, smo Slovenci v reklih, da je to in to “brez veze” in da “to nima veze”, suženjsko posneli in prevzeli. Zato narobe rečemo »brez veze«, namesto prav »brez zveze.«

Slovenci radi nepremišljeno posnemamo vse tuje. Tako namesto s starim latinsko-nemškim vzklikom “servus”, zdaj pozdravljamo z italijanskim “čau”. A eno in drugo pomeni suženj. “Sluga pokorni!” so se pozdravljali nekoč.

Spoštovane bralke in dragi bralci, zanesljivo se že kdo od vas sprašuje, zakaj tako razširjeno naštevanje besed v zvezi s trdnostjo in trajnostjo. Smo zato, da bi spoznali, kako pomembne so v jeziku vezave in zveze: se pravi trdna slovnična pravila. Vse, kar smo povedali o povezavah v stavbah, strojih ali živih organizmih, velja tudi za knjižni jezik. Težko si je zamisliti, kaj bi se zgodilo z njim, če bi kar na mah hoteli pozabiti na njegovo zgodovinsko rast in na pravila, ki si jih je pri tem izoblikoval. Na to vprašanje me je spomnil bralec Dušan, “mlad brezposelni intelektualec iz vrhniške okolice Ljubljane”, ko mi je med drugim zapisal tele trpke misli:

“Spoštovani! Hvala, da nam v teh časih, ko vsi samo politizirajo, pišete o jeziku, o katerem v svojih kabinetih menda razmišljajo le še kaki zamaknjeni slovničarji. Prav tako hvala vodstvu Primorskih novic, ki vaše članke objavlja. Poznam dva mlada uporabnika našega maternega jezika: novinarja in politika. A se za svoj jezik, ki ga pišeta in govorita, prav malo brigata, čeprav živita od njega. Kako je to mogoče, se sprašujem. Mar res potujemo v razvezano slovenščino, v jezik brez trdnih in veljavnih slovničnih pravil?

Mladi novinar me je prepričeval, da je danes pomembna glasnost, ne pa pravilnost jezika. Da je pomembno neskončno ponavljanje stokrat preplačane reklame, čeprav je napisana v slabem jeziku. Da je dober tudi glagol 'zadanem' namesto pravilnega 'zadenem', samo da prinaša denar. Da bo slovenščina prej ali slej napredovala v razvezan jezik brez pravil.

Pripomnil sem, da bo nazadovala, ne napredovala, če bo padla na stopnjo razvezanega jezika brez pravil. Ko sem ga vprašal, kaj je prav za prav razvezan jezik, mi ni znal nič jasnega odgovoriti. Zato zastavljam to vprašanje vam, spoštovani profesor. Hvala za odgovor.”

Odgovor bo kratek. Poimenovanje razvezan jezik je nastalo kot nasprotje strogo urejenemu jeziku, kakršna je na primer francoščina, ki se je razvila iz jezika na dvoru sončnega kralja Ludvika XIV. in iz takratne strogo po pravilih urejene klasicistične književnosti. Zaradi urejenosti je bila francoščina v preteklosti jezik izobraženih diplomatov, ki so svoje misli natančno izražali po zelo trdnih in urejenih slovničnih pravilih. Danes je vloga svetovnega občevalnega jezika prešla na ne preveč jezikovno tankovestno in natančno angleščino. Na spletu imamo celo slovar razvezane slovenščine, kjer so zapisane besede in besedne zveze mestnonarečne, slengovske, obšankovske, poulične in druge latovščine, ki bolj z roko maha kot z jezikom oblikuje stavke, več kriči kot pripoveduje, dokazuje pa s pestjo po pivski mizi. Brez potrebnih zvez in povezav.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze. hocevar@primorske.si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)

Tak je razvezan jezik. A o tem kaj več kdaj drugič, drage bralke in bralci. Pošiljajte mi nova vprašanja, da boste bolj zadovoljni z mojimi odgovori. Lepo vas pozdravljam!

---