O ljudeh, ki živijo v džungli

V stavbi nasproti goriške sinagoge večino večerov strežejo riž. Večerja je bila prej ob osmih, zdaj je zaradi ramadana uro kasneje. Ob sončnem zahodu se začnejo pred stavbo zbirati prosilci za azil, večinoma Pakistanci in Afganistanci, tisti ljudje, trenutno jih je v Gorici kakšnih sto, ki jih sistem ne vidi in ne priznava. Medtem ko birokratsko kolesje premleva njihovo prošnjo za azil, nimajo ne strehe nad glavo ne hrane.

Ko so se ob koncu lanskega leta v Gorici in okolici začele pojavljati prve skupine azilantov, ki v severno Italijo večinoma prihajajo iz Avstrije, se je sprožil rdeči alarm. Lokalni in nacionalni politiki so tekmovali v stališčih in rešitvah, televizijske postaje pa v številu ogorčenih reportaž. V središču mesta so postavili šotorišče, zloglasno “tendopoli”, torej mesto šotorov, in skupnost se je razdelila med tiste, ki so za ljudi zahtevali zatočišče, in one, ki so svarili nad tem, da bo vsaka oblika sprejemanja drastično povečala tok beguncev proti Gorici.

Polemika se je v zadnjih mesecih nekoliko polegla. Pa ne zato, ker bi bila težava rešena. Nasprotno - v mestu je vsak dan še vedno na desetine brezdomnih ljudi, ki spijo v parkih in v gozdovih. Razprava se je preprosto utrudila in zbledela, žarometi pa so se usmerili drugam.

Domača večerja za tujce

“Smo skupina prostovoljcev, različnih starosti in poklicev. Srečali smo se decembra lani. Pomagali smo v šotorišču. Ko so to zaprli, smo ugotovili, da so še vedno ljudje, ki potrebujejo pomoč in smo se odločili, da jim bomo pripravili vsaj en topel obrok na dan. Mislili smo, da bo to trajalo kakšen teden, dva. No, izteklo se je tako, da to počnemo že sedem mesecev,” je povedala Bejsa. Študentka ekonomije na Univerzi v Vidmu se ne spominja devetdesetih let, ko je kot osemmesečna deklica s starši bežala pred vojno v Bosni.

A v njej je ostalo sočutje do zgodb prebežnikov in torej sposobnost, da pomaga z vedro samoumevnostjo. “Sestavine dobimo od humanitarnih organizacij. Kuhamo pa pač doma. Vsega skupaj nas je osem, devet in se pri tej nalogi izmenjujemo,” je odgovorila na vprašanje, kako uspe peščici posameznikov večer za večerom nahraniti petdeset, šestdeset ljudi.

Iščejo novo streho

Lucio in Christina sta v nekaj minutah razdelila ves riž in kruh. Za priboljšek so bila kuhana jajca. “Do nedavnega smo hrano delili v zavetišču Karitasa, a ni šlo. Ob prosilcih za azil, ki bivajo v domu, preprosto ni bilo mogoče poskrbeti še za tiste, ki nimajo strehe nad glavo in pridejo le na en topel dnevni obrok,” je pojasnil Lucio, ki, podobno kot ostali prostovoljci, občasno pomaga tudi v zavetišču. “Še kakšen dan bomo tu. Potem bo treba najti nov prostor,” je dodala Christina.

Prostovoljci hrano trenutno delijo na sedežu prostovoljske organizacije Forum, a bodo morali kmalu drugam, saj so prostori namenjeni drugim civilnodružbenim dejavnostim in jih kot razdelilnico hrane uporabljajo le za silo. Upajo, da bo na pomoč priskočila katera od župnij.

Skupine prostovoljcev, humanitarne organizacije in posamezniki, med njimi mnogi duhovniki, tvorijo majhno, a trdno mrežo človekoljubnosti, ki zapolnjuje velikanske institucionalne praznine. Vajeni so, da se nad državo in politiko ne pritožujejo. Energijo usmerjajo v to, kako s čim manj denarja kupiti čim več riža.

A pogosto ne zmorejo. Sredin večer je bil v zavetišču Faidutti na trgu Tommaseo, s katerim upravlja Karitas, naporen. V center, ki zmore sprejeti le 40 ljudi, čeprav so potrebe veliko večje, je prihajalo devetnajst novih začasnih stanovalcev. Postelje se spraznijo, ko se prosilci po sprejeti prošnji za azil vključijo v sistem in jih preselijo v zbirne centre - na Goriškem je največji v Gradišču ob Soči.

Pred lesenimi vrati centra je živčnost povečevala ekipa zasebne nacionalne televizije Retequatro. Javljali so se v živo. Prostovoljcem se niso predstavili, reka ljudi, ki so prav takrat prihajali v center, pa je za hrbtom poročevalca tekla kot film.

“Ne vem, zgodbe so zelo različne,” o tem, kdo so sploh ljudje, ki preživljajo noči v goriških parkih, odgovarja Bejsa. “Večinoma so Pakistanci in Afganistanci. Po dokumentih sodeč prihajajo iz Avstrije. Nekateri tudi preko drugih držav. Imeli smo skupino fantov, ki so pri štirinajstih letih prišli do Velike Britanije. Ostali so lahko, dokler niso postali polnoletni, potem so jih izgnali. Obupani so potovali proti jugu in nazadnje pristali v Italiji.”

Čez Balkan v osrčje Evrope

Vsem je skupno to, da v Evropo pridejo po tako imenovani balkanski poti, torej po kopnem, čez Iran, Turčijo in države jugovzhodne Evrope. Na dolgo in nevarno pešačenje se večinoma odpravijo le mladi moški. Ženske, otroci in starejši bi jo težko zmogli. “Mnogi se pritožujejo nad Bolgarijo. Tam so z njimi nasilni. Bojijo se vrnitve tja. Največjo travmo pa v sebi nosijo tisti, ki so po poti koga izgubili: brata, prijatelja, sopotnika. Tudi družine se razdrejo. Pred nekaj tedni je fant preko posrednih informacij vzpostavil stik s svojo mamo. Iskala sta se osem let,” pripoveduje Bejsa.

“Hodil sem natančno 32 dni,” pove eden od azilantov. Sprva so bili previdni in prvi stavek je bil “nobenih imen”, a so se nato razgovorili in se nasmejali. Kot katera koli druga druščina fantov, med njimi so nekateri še skoraj otroci. “Če imaš srečo, hodiš dobrih trideset dni. Sicer pa lahko tudi tri mesece ali več. Ko je slabo vreme in so težave na mejah,” ga je dopolnil prijatelj.

Dan pred pogovorom, v torek, je bilo hudo. Nevihta ni in ni hotela nehati. Skrivali so se pod nadstreški, napušči in drevesi. Uspeli so zaspati le za uro ali dve. Le redki imajo odeje, večina se pokrije z jakno ali majico. Nekateri spijo v enem od mestnih parkov, drugi v gozdu ob Soči. V džungli, kot pravijo. Angleški žargonski izraz “jungle” prebežniki uporabljajo za neobljudene, večinoma gozdnate kraje, v katerih se skrivajo na poti. “Včasih si mislim, da bi mi bilo bolje v pravi džungli,” je ugotavljal eden od njih in dodal: “Prosim, prenesite sporočilo, da potrebujemo zavetje, kakršnokoli.”

“Ampak mi smo srečneži,” je v lepi angleščini razmišljal mladenič, ki si z visokošolsko diplomo v Pakistanu ni mogel veliko pomagati. “To je žalostno. Da smo mi, ki smo med nevihto v gozdu srečni v primerjavi s tistimi, ki niso preživeli poti, in tistimi, ki so ostali doma.” Njegov odgovor na vprašanje, koliko prebežnikov omaga na poti, je dramatičen: “Večina. Veste, v Iranu in v Turčiji imajo na meji ukaz streljati.”

Prosilce za azil smo vprašali, zakaj so v Italijo prišli čez Avstrijo in niso izbrali krajše ter manj naporne poti čez Slovenijo. “Slovenija? ne, ne,” so zmajevali z glavami: “Slišali smo, da te v Sloveniji, če te najdejo, zaprejo za šest mesecev. Zato se je vsi izogibajo.”

Kakor Bog hoče

Nasploh so prebežniki, ki prihajajo v Evropo iz Azije in Afrike, vajeni slišati strele in gledati ogenj. “Talibani streljajo, umirajo ljudje. Vojska strelja, umirajo ljudje. Vedno umirajo ljudje,” se je slikovito izrazil eden od njih in na vprašanje, kaj bi počel, če bi ostal v Pakistanu, odgovoril: “Ničesar. Do službe prideš le, če daš veliko podkupnino.”

Ob vprašanju, kaj bodo z denarjem, če jim uspe dobiti službe, najprej vsi postavijo desnico na srce. “1nšaalah,” ponavljajo - kakor Bog hoče. Nato pa odgovorijo: “Pošiljali bi ga domov. Družinam.” Mladeniči, ki hodijo mesec dni in več ter pri tem tvegajo življenje, niso le upanje zase, temveč za svojce, ki so ostali doma in najbrž zbrali ne majhne vsote denarja, da so tistim izmed sebe, za katere so ocenili, da so najbolj močni in vzdržljivi, bistri in iznajdljivi, plačali pot. “Kaj so mi rekli, preden sem šel od doma? Da gre za življenje ali smrt, to so mi rekli. Za življenje ali smrt.”

Gostje na prostovoljski večerji so prišli in odšli nasmejani. Ko Bejso vprašamo, če je vedno tako, odvrne: “Je. Mislim, da je to nekakšen ponos. Nikoli ne želijo pokazati, da so potrti.” Odgovor fantov, ki so se od porcije riža odpravili v še eno, k sreči suho in toplo noč pod milim nebom, pa je bil precej preprostejši: “Kaj pa naj, gospa, kaj pa naj.”

VESNA HUMAR

---