Nova Gorica je mesto, ki je nastalo, da bo sijalo čez mejo

Nova Gorica je v več pomenih posebno mesto. Najmlajše v Sloveniji, ki so ga neposredno po priključitvi Primorske matični domovini začeli graditi povsem iz ničesar. V 70. letih je uresničilo le del potencialov, ki so mu bili položeni v zibko.

 Foto: Pang
Foto: Pang

Ko so v Gorico 1. maja 1945 vkorakale partizanske čete, je bil za slovenske prebivalce gotovo najpomembnejši trenutek, saj je mesto znova postalo središče Slovencev. Uveljavitev Pariške mirovne pogodbe, po kateri je Gorica ostala v Italiji, je bila zato veliko razočaranje. In je prineslo tudi veliko zaskrbljenosti. Del Goriške, ki je pripadel Jugoslaviji, je ostal brez mestnega središča, prebivalci pa brez številnih trgovin, zdravstvenih in šolskih ustanov, brez trga za kmetijske in druge pridelke ...

Politična odločitev, ki je nastala iz nuje

Odločitev za gradnjo novega mesta je bila seveda politična. A hkrati izrazito pragmatična. Slovenci so s tem po eni strani dokazali, da so sposobni sami zgraditi svoje središče, kar je bilo nedvomno tudi pomembno sporočilo čez mejo, obenem pa jih je k temu pravzaprav prisilila nuja, saj so morali reševati povsem vsakodnevne realne stiske prebivalstva.

V dilemi, kje ob Gorici zgraditi novo mesto, so se stroka, prebivalci in politična oblast razhajali, prevladala pa je odločitev, da bo Nova Gorica nastala na solkanskem polju, kjer je bilo nekaj hiš, železniška postaja, frnaža in cesta do nekdanjega pokopališča. Kako s ponosom in zanosom izbrisati grenkobo zaradi izgube Gorice, je bilo videti, ko so prišli brigadirji. Približno 5200 jih je bilo, iz vse Jugoslavije, glavnina pa iz Slovenije, ki so 3. decembra 1947 začeli pripravljati teren za gradnjo. S krampi, lopatami in samokolnicami, v blatu, znoju, a tudi s pesmijo na ustih so leto dni postavljali temelje mesta. Ki je začelo rasti s cesto čez Pristavo, predorom Panovec, osrednjo magistralo, ruskimi bloki, mestno hišo, tovarno Meblo ...

Mnogi se tega ne zavedajo, a gradnja povsem novega mesta je ogromen podvig. V svetu, ne le v Evropi ali Sloveniji, je še danes to izjemna redkost. Vsako mesto, ki nastane “iz ničesar”, je eksperiment. Tudi Nova Gorica je bila. Urbanistična zasnova je bila zaupana Edvardu Ravnikarju, na katerega so ključno vplivale modernistične ideje švicarsko-francoskega arhitekta Le Corbusierja. Nova Gorica naj bi nastala kot vrtno mesto, ki naj bi se razvijalo ob magistrali z najpomembnejšimi mestnimi zgradbami, vzdolž nje s stanovanjskimi bloki, tudi z javnim programom v pritličju ter zelenimi površinami in parki v okolici. Nekaj, kar je odprto, diha, je “sredozemsko, a na naš način.” Načrt je imel tudi močan politični naboj. “Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo prek meje, je bilo rečeno. Vsi, od kmeta do najvišjih političnih mest, smo se te misli navdušeno oprijeli. Moderni urbanizem je tako za nas postal tudi orožje v nacionalnem in političnem boju,” se je leta 1984 spominjal Ravnikar.

Gradilo se je mesto in z njim so se gradili ljudje

Gradnja pa se je že v začetku petdesetih let upočasnila, ko so se pojavile gospodarske težave, zaradi katerih je finančna podpora države in nato republike usahnila. Razvoj in gradnja sta padli na ramena lokalnega gospodarstva, ki pa je bilo še preveč šibko. Sledili so zazidalni načrti, ki so mesto peljali vsak v nekoliko drugačno smer, velikokrat bolj v skladu s trenutnimi potrebami ali idejami posamičnih avtorjev kot z ohranjanjem začetne vizije. Nova Gorica je do danes ostala arhitekturno in urbanistično pomanjkljiva, zaradi česar se ji očita, da nima jasne identitete.

Sočasno z gradnjo infrastrukture so se “gradili” tudi Novogoričani. Ljudje, ki so se priseljevali od vsepovsod, so s seboj prinašali vsak svoje navade, način življenja, nastajal je talilni lonec, ki pa se je postopoma pregnetel v skupnost s svojo identiteto. Novogoričani so bolj ali manj vsi prišleki, tudi tisti, ki so se priselili iz okoliških krajev. Ker je mesto sprva ponujalo malo, je bilo treba vse postaviti na novo, marsikaj, od igrišč do družabnih in športnih prostorov, se je gradilo udarniško ali z izdatnim prostovoljnim delom prebivalcev, kar jih je nedvomno izjemno povezalo.

Nova Gorica je seveda delila usodo ekonomskih in političnih razmer v državi, Jugoslaviji in nato Sloveniji, z vsemi vzponi in padci, a se je z upravnimi, izobraževalnimi institucijami ter tovarnami in podjetji postopoma uveljavljala kot rastoče regionalno središče s širokim zaledjem. Do določene mere je bila in je še vedno s strani države zapostavljena, a je večkrat tudi sama premalo ambiciozna.

Prihodnost je neločljivo povezana z Gorico

Po drugi strani pa je bila kot obmejno mesto privilegirana. Zgodovine Nove Gorice si namreč ni mogoče zamisliti brez njene sosede Gorice, s katero je neločljivo, tudi fizično povezana. Če so sprva povojne napetosti in za Slovence nepravična meja še močno posegale v usodo prebivalstva, so že videmski sporazumi odprli pot med ljudmi, sčasoma je spontano nastala ekonomija meje, od katere sta imeli korist obe mesti in njuni prebivalci. Čeprav je v času priključitve še veljalo prepričanje, da je državna meja začasna in da bo Gorica priključena Jugoslaviji oziroma Sloveniji, se to seveda nikoli ni zgodilo. Nova Gorica in Gorica sta bili zavoljo različnih dejavnikov tudi tekmici, a meja, ki ju je ločevala, ju je hkrati opredeljevala. In ponujala ogromno priložnosti. Prepustna meja, kjer je zaradi vzajemnih interesov tudi politika že pred desetletji začela vzpostavljati stike, od katerih so sicer mnogi ostali le na deklarativni ravni in sta kljub kopici čezmejnih projektov in sodelovanju, ki se v zadnjem času še krepijo, mesti živeli in še živita tudi eno mimo drugega. A njuna prihodnost bo vedno povezana.

Sedem desetletij je veliko za človeka, a malo za mesto. Nova Gorica je bila zasnovana kot mesto z vizijo, z velikim potencialom, kot “nekaj, kar bo sijalo čez mejo”, kar pa se je le delno uresničilo. Izzivov je še ogromno, od razvoja univerze s kampusom, zagotavljanja takšnih pogojev, da se bodo mladi, predvsem izobraženi, v Novo Gorico priseljevali in ne iz nje odhajali, do zagona gospodarstva in večje uveljavitve na kulturnem zemljevidu. Zato je ob spoštljivem pogledu v preteklost bistven predvsem pogled v prihodnost.

MITJA MARUSSIG


Najbolj brano