Nov pogled s starega gradu

Krilatico, da je treba zgodovino pustiti za seboj in se ozreti v prihodnost, je slišati vedno pogosteje. Najraje jo imajo politiki in po njej še posebej hitro posežejo v trenutkih, ko sedanjost od njih zahteva, da se opredelijo do temeljnih in zahtevnih načelnih vprašanj. Logika razmišljanja, po kateri je pomembno le, kakšno plačo bomo imeli jutri in kdo nam jo bo dajal, nas, paradoksalno, vodi ravno v svet, ki si ga v strahu za lastno blagostanje najmanj želimo: svet negotovosti in izgubljenosti.

Goriški grajski grič je nadvse lep kraj. Lično tlakovane poti, urejene zelenice s čedno pristriženo travo, popravljena pročelja in svetilke, oblikovane in izdelane z navdihom arhaičnosti, sestavljajo celoto, ki spominja na preteklost in se ji poklanja. A se je ne trudi povsem posnemati.

V eni od hiš pred vhodom na prvo notranje dvorišče obzidanega gradu, sta na ogled dve muzejski zbirki. Ena je posvečena prvi svetovni vojni, z obveznimi bajoneti in bodečo žico, strelskimi jarki in vrečami peska. Dveh trupel, ki ležita v luknji pod stopnicami, se človek nekoliko prestraši in skozi rekonstruirane rove, podprte z lesenimi tramovi, gre s precejšnjim občutkom nelagodja.

Druga zbirka je posvečena modi. Začne se pri velikanskih statvah, na katerih so tkali zapletene vzorce iz svilenih niti, nadaljuje se v trgovinah, med čipkastimi trakovi, gumbi, iglami, sukanci in klobuki, in se zaključi z bleščečo parado oblek, ki so od konca osemnajstega do sredine dvajsetega stoletja pritegovale poglede in začenjale ljubezni.

Prvo postavitev spremlja grmenje topov in šviganje granat, drugo prizori iz meščanskih promenad v Gorici in Trstu ter posnetki znamenitih filmskih poljubov.

Sobivanje teh dveh pogledov na preteklost je morda nekoliko bizarno, a je po drugi strani precej posrečeno. Kajti zgodovine ni ne v enem ne v drugem. Zgodovina je v preseku obeh. In misel, da so vojaki v blatnih strelskih jarkih le nekaj mesecev prej vpisovali svoja imena v plesne knjižice v slonokoščenem ovitku in da so gospe v brokatnih krilih le nekaj mesecev pozneje jokale na grobovih svojih zaročencev ali v begunskem taborišču hirale od neke zahrbtne bolezni, je zelo uporabna za današnji čas.

Govori o tem, kako krhek je civilizacijski red. Kako se družba, ne glede na to, kako zapletena so njena pravila in kako skrbno so oblečeni posamezniki, ki si jih izmišljajo, zaradi vere v napačne cilje v trenutku zlije v blato in pade med trupla na dnu stopnic.

A govori tudi o tem, kako pomembno je vračati se v čas pred katastrofo. H kulturnim dosežkom, ki jih dimne zavese morda za nekaj časa prekrijejo, a jih ne uničijo.

Ko se nam spomin na prvo svetovno vojno počasi vrača v zavest, se odpirajo tudi vrata k obdobju pred njo. In s tem možnost za nov pogled na našo skupno identiteto. Za novo razumevanje multikulturnega, mirnega, naprednega, vsekakor ne idealnega, a omikanega časa, ki je trajal precej dlje kot nesrečni strelski jarki, sovražni fašizem, groza druge vojne ter mučno risanje in vzdrževanje meja.

Ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, so politiki navdušeno zajezdili val čezmejnega sodelovanja in rušenja meja. Ki naj bi bile med drugim tudi v glavah. Ta val, so si mislili, je bil protizgodovinski. Bil je ukinitev preteklih delitev in nasprotij, nesel naj bi nas k prihodnjemu razumevanju in sožitju. A nas prav zaradi svoje protizgodovinskosti ni prinesel nikamor.

Ni treba statistične analize za ugotovitev, da je število italijanskih državljanov, ki so obiskali novogoriški igralnici, precej večje od števila slovenskih državljanov, ki so si sploh kdaj ogledali goriški grad. Med obiskovalci gradu je danes kar nekaj Afganistancev, Sirijcev in Etiopijcev. Vzpenjajo se po tlakovani poti, po kateri so pred mnogimi stoletji hodili tolminski puntarji, ko so prišli v Gorico po pravico. Posedajo na klopeh, na naslonjalih posušijo kakšen kos obleke, si sezujejo čevlje in zadremajo na lepo pokošeni travi. In Goričani se zgražajo.

Morda se bodo kmalu tudi Novogoričani, ko bodo medse morali sprejeti majhen delež tisočih prosilcev za azil, ki trkajo na vrata Evrope. Morda bo kateri od njih sedel celo na klop pred igralnico. Morda že sedi.

Ker je prihodnost že tu, je skrajni čas, da se nehamo igrati brisanje preteklosti in si izmišljevati instant politično korektne krilatice o novem sožitju. Skrajni čas je, da se res spomnimo sproščene odprtosti naših dveh mest, v katerih se je za vsakogar našel prostor pod soncem. Da ponovno postanemo prefinjene dame in svobodomiselni, podjetni gospodje, kakršni smo nekoč bili.

VESNA HUMAR

---