Norme se spreminjajo hitreje kot vrednote

Čeprav je zgodovina ženskega spola, jo je pisala moška roka. Zato je bila zgodovina polovice svetovne populacije dolgo zamolčana. To krivico odpravlja zgodovinarka dr. Marta Verginella, ki se v zadnjih letih vse bolj posveča ženski zgodovini in študiji spolov. S profesorico smo se pogovarjali o dolgi, nikakor še zaključeni, poti žensk k enakopravnosti.

Dr. Marta Verginella je redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Raziskovalno področje profesorice je široko, a vedno s poudarkom na socialni, demografski in kulturni zgodovini 19. in 20. stoletja. V zadnjih letih se vse bolj posveča ženski zgodovini, kar nenazadnje kažeta tudi leta 2006 izdana monografija Ženska obrobja in leta 2013 izdan zbornik Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem, ki ga je uredila prav sogovornica.

Trenutno se ukvarja s še dvema projektoma, ki osvetljujeta vsaj delček zgodovine žensk. Prvi, Ženske in mreže, preučuje intelektualke, umetnice in njihove družbene vezi na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Drugi projekt pa je namenjen ženskam v prvi svetovni vojni.

Prava sogovornica pred dnevom, ko praznujemo dan žensk. Zato pogovor v Narodni študijski knjižnici v Trstu začnemo prav pri bližajočem se obeležju.

Prva ženska revija je izhajala v Trstu

> 8. marec je dan žensk. Leta 1857 naj bi se prav 8. marca delavke v New Yorku uprle nečloveškim delavskim razmeram, zato je postal simbol boja za ženske pravice. Kateri pa so tisti dogodki na Slovenskem, ki bi jim lahko pripisali podoben pomen?

“O izvoru samega praznovanja obstaja več verzij in po nekaterih ugotavljanjih so se pobudnice spominjale na nasilno policijsko akcijo nad stavkajočimi ameriškimi delavki na začetku 19. stoletja. V slovenski zgodovini bi težko določili en sam dogodek. Zagotovo je pomemben podpora žensk Majniški deklaraciji, a tudi, da so se v prvih mesecih leta 1918 uprle delavke, ki so stopile na ulice in zahtevale kruh, mir in volilno pravico. Lahko bi omenila tudi vstop žensk v antifašistični boj.”

> Vrnimo se v Trst konec 19. stoletja. Leta 1897 začne izhajati prvi ženski časopis Slovenka. Zakaj prvi ženski časopis nastane prav v Trstu in ne, recimo, v Ljubljani?

“Razlogov je več. Trst je bil naklonjen mladoslovenski in liberalni misli, torej tistim izobražencem, ki so podpirali idejo ženske emancipacije. Bili so prepričani, da je za nacionalni razvoj slovenskega prebivalstva potrebna tudi participacija žensk. Časopis nastane kot priloga Edinosti. Pobudnici časopisa sta bili Marija Skrinjar in Marica Nadlišek, v ozadju pa so časopis podpirali pomembni izobraženci. Marica Nadlišek, prva urednica, je uživala podporo intelektualcev, kot sta bila Anton Aškerc in Simon Gregorčič.”

> V slovenski zgodovini poznamo veliko vplivnih in pomembnih žensk, ki pa se jih zgodovinopisje skorajda ne dotika. V zborniku omenjate Hemo, ki je ustanovila samostan na Koroškem, in Barbaro Celjsko, ki je vplivala na državniške posle. Bi lahko izpostavili kakšno žensko iz slovenske zgodovine, ki se je vam vtisnila v spomin?

“Ukvarjam se z 19. stoletjem, zato je zame zanimiva generacija prvih izobraženk. Prej omenjena Marica Nadlišek je že kot mlado dekle in učiteljica pokazalo vso smelost, ko je polemizira s takrat najbolj etabliranim klerikom Antonom Mahničem. Prepričana je bila, da imajo ženske pravico do izobrazbe in lastnega poklica. Kot ženska tistega časa je sicer pristajala na družbene in zakonodajne omejitve. Marica je takoj, ko se je poročila, zapustila svoj učiteljski poklic in se posvetila družini. A iz njenih spominov in spominov njenega sina Vladimirja Bartola je jasno razvidno, da jo je umik iz javnega, čeprav nikoli popoln, bremenil.”

Vloga žensk v svetovnih vojnah

> V sodelovanju s Filozofsko fakulteto in Fundacijo Poti miru v Posočju je nastala Ženske na predvečer vojne, ki je posvečena ženskam v prvi svetovni vojni. Obetajo se še tri razstave do leta 2018. Prva svetovna vojna je obdobje, ki ga dojemamo predvsem skozi oči moških. Kaj s tem zamujamo?

“Zamujamo vse, kar se je dogajalo z dobro polovico prebivalstva. Ne gre za nobeno slovensko posebnost. Prva svetovna vojna se je dolgo časa najprej pisala kot vojaška in politična zgodovina. Šele od 70. let prejšnjega stoletja se je začelo povečevati zanimanje za socialno, gospodarsko in kulturno zgodovino prve svetovne vojne. S tem pa je povezano tudi dogajanje onkraj fronte in kaj je doživljalo civilno prebivalstvo. Prav slednje so sestavljale pretežno ženske, skrbnice otrok in ostarelih.”

> Kot ste prej omenili, se ženske vključijo v antifašistični boj, po koncu druge svetovne vojne pridobijo tudi volilno pravico. S koncem vojne pa se vidno zmanjša njihova politična participacija. Čemu pripisujete to dejstvo?

“Kot kaže zgodovina 20. stoletja v primeru obeh vojn, so ženske med vojnama pridobile na pomenu tako v javni kot zasebni sferi. V mnogih primerih so nadomestile odsotne može, saj so se zaposlile v tovarnah in uradih. Opravljale so tudi tako imenovana moška dela na podeželju in v mestih. V času druge svetovne vojne so pristopile k odporništvu in postale nosilke tistih idej, ki so pozneje pripeljale do osvoboditve Evrope izpod nacifašizma. V obeh primerih vidimo, da konec vojne ne pomeni nujno priznanja doprinosa k miru, ampak prej prinese poskus zamejitve tiste sfere neodvisnosti, ki so jo dobile v času vojne. Ženske, ki so se udeležile osvobodilnih gibanj po številnih evropskih stvarnostih, večinoma niso doživele tistega priznanja, ki bi ga morale.”

> Ko smo imeli v Sloveniji premierko, se je veliko govorilo predvsem o njenih primerih ali neprimernih oblačilih in videzu. Je tako dojemanje žensk v politiki prisotno od nekdaj?

“Po zadnjih tednih, ko so se svetovni mediji tako zelo ukvarjali z videzom grškega ministra za finance Varufakisa, bi lahko trdili, da ni večjih razlik v komentarjih, ki letijo na političarke in politike, ter da postaja estetski kanon vse pomembnejši ne glede na spol tistega, ki se ukvarja s politiko. A to ni res, kajti komentarjev, seksističnih opazk na račun političark, je neprimerno več. Ženske se prepogosto ocenjuje skozi prizmo njihovega videza in fizičnih značilnosti.”

Dolga pot do pravic žensk

> Velja vsesplošno prepričanje, da so ženske pravice izum 20. stoletja. Vi pa pravite, da to ni res. Zakaj?

“V zborniku smo skušali prikazati, da je pot pridobivanja ženskih pravic dolgotrajna. Ženske so imele pomembne civilne pravice že v antiki. Poznani so primeri ženskega državljanstva v srednjeveškim mestih. Sfera avtonomije, ki so jo uživale zlasti bogate meščanke v času renesanse, je bila v naslednjih desetletjih omejena in odvzeta. Zgodovina pravic žensk dokazuje, da slednje niso za vselej pridobljene in da zakonodaja ne jamči nujno vedno realizacije vseh pridobljenih pravic. To zavest je treba nujno ohraniti. Podobno moramo vedeti, da vladanje pomembnih vladaric, kot je bila na primer Marija Terezija, ni spremenilo splošnega položaja žensk. Potrebni so bili francoska revolucija in stoletja političnih bojev, da so končno pridobile pasivno in aktivno volilno pravico.”

> Pravica ženske do splava se danes zdi morda samoumevna, a ni tako.

“Prav glede te pravice lahko vemo, da je bila njena pridobitev zelo težavna, njena ukinitev pa se lahko izkaže za enostavno. Splav je bil v različnih okoljih skozi zgodovino praviloma sankcioniran, marsikdaj pa toleriran. Ne pozabimo, da je priznanje te pravice v 20. stoletju pomenilo manj smrti med ženskami, ki so se zanj odločale. Dokler je bil nezakonit, so se zlasti najrevnejše zatekale k mazačem in mazačicam, in v boljših primerih k zdravnikom, ki so, splav opravljali nezakonito. Kot kažejo primeri držav, kjer je splav tudi danes prepovedan, se ženske, ki nameravajo splaviti, odločajo za odhod v tujino, če imajo denar. Če ga nimajo, poiščejo nezakonito in tudi zdravstveno bolj nevarno pomoč. Podporniki gibanja, ki si tudi v Sloveniji prizadeva za prepoved splava, bi očitno radi vzpostavili mračnjaško atmosfero izpred nekaj desetletij in odvzeli ženskam pravico, ki so si jo po dolgih letih izvojevale.”

> V preteklosti so bile ženske, ki so splav opravile iz socialne stiske, milejše kaznovane kot tiste, ki so to storile kljub možnosti poroke in stabilnega finančnega stanja. Konec 19. stoletja je bila družbeno nesprejemljiva zavestna odpoved ženske materinstvu. Kaj pa je danes nepredstavljivo za žensko oziroma bolje, kaj ženska ne sme biti?

“Ženska kot mati je najbolj prepoznaven lik tradicionalne družbe, čeprav vemo, da je tudi v njem obstajal segment neporočenih žensk, ki se je še posebej povečal v 19. stoletju. Sestavljale so ga redovnice in tudi služkinje. Od konca 19. stoletja najprej je družba začela postajati vse bolj fleksibilna glede aspiracij in potreb žensk. Z večjimi možnostmi izobraževanja in zaposlovanja žensk se je začelo spreminjati tudi razumevanje materinstva. Danes so lahko ženske matere, a tudi marsikaj drugega. Usklajevanje posameznih ženskih vlog pa vsekakor ni enostavno in zahteva podpore države pri ustvarjanju pogojev, ki omogočajo izbiro materinstva, a tudi ponovno vključitev v poklic. V določenih okoljih je samoumevno, da morajo biti ženske uspešne in učinkovite tako v zasebnosti kot na delovnem mestu, da morajo zadostiti vsem kanonom sodobnega časa. A iz prakse vemo, da to ni enostavno in zahteva veliko energije in odrekanja.”

Oživljeni feminizem

> V sodobni kulturi se ženske v zadnjem času spet oklicujejo za feministke. Zadnji bolj odmevni primer je superzvezdnica Beyonce, pred kratkim smo bili ravno na podelitvi nagrad oscar priča pozivu igralke Julianne Moore k enakemu plačilu za moške in za ženske v filmski industriji. S to sliko je nekaj narobe, saj prav ta industrija najbolj poudarja ženski videz. Od kje to novo zanimanje za feminizem?

“Gre za zanimiv pojav in mogoče celo za novodobno obliko feminizma, ki ga izraža mlajša generacija. V nekaterih elementih, ne sicer v zvezdniškem okolju, spominja na drugi val feminizma iz 60. in 70. let. A družba, v kateri živimo, nima tistih patriarhalnih značilnosti, ki jih je imela takrat. Režiserka Ivana Djilas je nedavno v prispevku v tedniku Mladina opozorila na težave, s katerimi se kot ženska in mati srečuje v svojem poklicnem okolju. Govorimo o mlajši generaciji žensk, ki so odraščale v na videz povsem enakopravnem okolju in v družinah, kjer so se obveznosti delile po povsem drugačnem ključu kot v preteklosti. A vendar Djilasova opozori, da vodilna in najbolj ustvarjalna mesta v gledališčih in filmih večinoma pripadajo moškim. Medtem ko se je v preteklosti neenakopravnost merila bodisi v zasebni bodisi v poklicni sferi, ta danes stopa na dan prav na delovnem področju. Možnost za popolnejšo realizacijo kariere imajo moški. Ob tej ugotovitvi se ne moremo poslužiti starih zgledov, metod in parol, ki so bile aktualne v 70. letih. Tudi z enostavni napad na patriarhalne vrednote ne bo prinesel želenih učinkov. Ne da se dobiti enostavnih odgovorov z napadom na patriarhalne vrednote. Dinamika med spoloma je danes bolj kompleksna, kot je bila pred tridesetimi leti, vzroki izključitev, stigmatiziranja, podrejanj žensk pa so rezultat bolj dvoumnih in prikritih ravnanj, ki jih je potrebno zelo natančno odkriti in odpraviti.”

> Eden glavnih prostorov reprodukcije odnosov med spoloma je tudi izobraževalni sistem. Se tudi vi, kot profesorica v Kopru in v Ljubljani, srečujete s tem pojavom?

“Že to, da se v zadnjih letih vse bolj ukvarjam z zgodovino žensk in spolov, kaže, da sem zaznala težavo v formiranju mlajših generacij, ki ostaja moškocentrična. Ugotovila sem tudi, da bodo nekateri vidiki preteklosti ostali neraziskani, če se ženske vanje ne bomo poglobile. Čeprav velja poudariti, da zgodovina spolov in žensk ni le domena zgodovinark. V zadnjem času je slovensko zgodovinopisje na tem področju napredovalo. Če pa pogledamo, kako so pisani učbeniki, kjer so poudarki v nacionalno referenčnih sintezah, hitro ugotovimo, da so v ospredju moški in da so ženske zapostavljene.”

Kaj s tem izgubljamo?

“Refleksijo, ki bi nam omogočala boljše razumevanje preteklosti, nas samih in okolja, v katerem živimo.”

Leta 2015 zakonodaja ne diskriminira nobenega od spolov. A vendar o pravi enakopravnosti ne moremo govoriti. Kdaj jo bomo kot družba dosegli?

“Enakopravnost spolov ni odvisna le od materialnih pogojev in norm, ki jo udejanjajo. Odvisna je tudi od miselnega sveta vrednot, ki jih družba ima. Tega pa ni enostavno spreminjati. Zgodovina potrjuje, da so se hitreje spreminjale norme kot vrednote, a ne le po zaslugi moških. Za njihovo ohranitev so poskrbele tudi same ženske.”

PETRA MEZINEC

---