Njegova religija - popolna svoboda

Da bi količkaj pritegnila pozornost zdolgočasene mladeži, vodička visoko dvigne kazalec: “Veste, kdo je bil tole? Poslušajte zdaj - tole je bil umetnik, ki so mu na beneškem bienalu leta 1976 posvetili fotografsko razstavo. Dotlej česa takega še živeči umetnik ni bil deležen!” Italijanskih šolarjev niti to ne gane, se pa zato zdrznejo in takoj zatem pričnejo muzati, ko zakorakajo v sobo voajerizma in sadizma ...

Odpri galerijo

Na veliki razstavi, ki je v vili Manin pri Codroipu, nedaleč od Vidma, na ogled do 11. januarja 2015, se obiskovalcu nasmiha veliki avantgardni umetnik, slikar, fotograf in filmar Man Ray (1890-1976).

Sin ruskih Judov se je rodil 27. avgusta 1890 v južni Filadelfiji. Odrekel se je tako imenu Emmanuel Radnitzky - zgostil ga je v bolj umetniško in manj judovsko blagovno znamko Man Ray - kakor družinski krojaški obrti.

Po selitvi v New York je sprva še slikal v slogu 19. stoletja in se spogledoval s kubizmom, radikalen pretres pa je doživel med obiski avantgardne galerije 291, ki jo je na Peti aveniji vodil Alfred Stieglitz in tamkaj razstavljal Cézanna, Matissa, Picassa, Braqua, Brancusija in druge. Prvo samostojno razstavo je Man Ray pripravil leta 1915 v newyorški galeriji Daniel. Kmalu ga je navdušila še eksperimentalna fotografija, zgodaj pa se je lotil tudi slikanja z razpršilcem.

Leta 1921 je odpotoval v Pariz, kjer se je spoprijateljil z dadaisti, z nekaterimi tudi plodno sodeloval, se v mestu udomil in se zaljubil v Kiki de Montparnasse, razvpito pariško muzo. V dvajsetih letih minulega stoletja je gostovala na mnogih njegovih fotografijah, konec desetletja pa se je umaknila drugi umetnikovi veliki ljubezni - v njegovo življenje je vstopila Lee Miller, ki se je kasneje tudi sama uveljavila kot nadrealistična fotografinja.

Ray je živel polno življenje in se zlil s pariško umetniško smetano. Pred njegov objektiv so sedli Marcel Duchamp, Jean Cocteau, André Breton, Henry Matisse, Joan Miró, James Joyce, Antonin Artaud, Salvador Dalí, Luis Buñuel ... Izmojstril se je v posebni fotografski tehniki, imenovani solarizacija, ustvarjal pa je tudi fotograme, ki jim je pravil rayogrami (odisi predmetov, položenih na fotografski papir).

A čedalje bolj se mu je bližal nevarni nacizem. Umetnik se je pred njim umaknil - kam drugam - v ZDA. Naselil se je v Kaliforniji, kjer je že v prvih dneh po prihodu spoznal svojo zadnjo veliko muzo Juliet Browner. Za ženo jo je vzel na dvojni poroki - na istem obredu sta se vzela še njuna prijatelja, nemški umetnik Max Ernst in Dorothea Tanning.

Po drugi svetovni vojni se je Man Ray z ženo vrnil v Pariz, kjer je živel in ustvarjal vse do smrti leta 1976, na tamkajšnjem pokopališču Montparnasse pa tudi legel k večnemu počitku. Na grob si je dal vgravirati “unconcerned, but not indifferent” (brezbrižen, a ne neopredeljen), po ženini smrti leta 1991 pa je njun skupni grob dobil še pripis “together again” (spet skupaj).

Na razstavi v vili Manin, ki sta jo Guido Comis in Antonio Giusa pripravila v sodelovanju z milansko fundacijo Marconi, je na ogled več kot tristo eksponatov, tako izvirnikov kakor tudi replik, ustvarjenih bodisi že za časa umetnikovega življenja bodisi pozneje.

Po stenah so razobešeni pregledni panoji s podatki o posameznih delih in umetniških gibanjih, obiskovalca pa tu in tam pozdravi tudi modra misel tega ali onega umetnika. Izve, denimo, da se je Man Ray navduševal nad markizom de Sadom, njegovo navdušenje pa je navdušilo pisatelja Henryja Millerja. Ugotovil je, da oba umetnika povezuje popolna svoboda - ta je za Raya nič manj kot religija, je pribil avtor romaneskne trilogije Seksus, Pleksus, Neksus.

V nekaterih sobah in sobanah si obiskovalec lahko ogleda tudi film - na večjem platnu predvajajo Rayeve avtorske, umetniške, nadrealistične, na manjših zaslonih pa goste brez prestanka nagovarjajo pričevanja ljubic in muz kakor tudi samega umetnika. Kamera mu sledi po pariških ulicah, že staremu, malce podobnemu našemu Avgustu Černigoju. Še zmeraj premore obilo humorja, enega najmočnejših orožij v umetnosti. Ko ga vprašajo, kaj ga je v življenju najbolj osrečevalo, z blagim nasmehom odgovori: “Ženske.”

Jasno ko beli dan!

ANDRAŽ GOMBAČ

---