Niso se mu zatresla kolena

Boril se je za boljši dostop do vladnih informacij, zagovarjal transparentnost kot dobro za demokracijo, novinarje je učil vztrajnosti in drznosti pri zasledovanju zgodb, medije pa je razumel kot sredstvo za iskreno obveščanje javnosti, ne pa kot orodje za doseganje političnih ciljev. Washingtonu je vladal še pred časom interneta, spletnih medijev, facebooka, twitterja in googla.

Ben C. Bradlee (1921-2014) je bil 21 let šef uredništva časnika Washington Post. Ko je leta 1965 prevzel uredniške vajeti, je bil Post neke vrste mestno glasilo, dnevnik, ki je pokrival dogajanje v ameriški prestolnici. V naslednjih desetletjih je Bradlee časopis preoblikoval v enega najpomembnejših ameriških in svetovnih medijev. Postavil ga je na ameriški zemljevid. Skupaj z njim pa tudi samega sebe.

Kakšno taktiko je pri tem ubral? Washington Postuv nekrologu navaja njegove besede: “Zaposli ljudi, ki so pametnejši od tebe, in jih spodbujaj, da razvijejo svoje potenciale.” Strategija, kakršnim sledijo samo največji. Kakor pravijo: prvorazredni vodje imajo prvorazredne ekipe, drugorazredni vodje pa tretjerazredne ekipe.

Med dopisništvom za 24ur v Washingtonu sem leta 2007 Bradleeja tudi osebno spoznala. Po vsega nekaj izmenjavah elektronske pošte - pričakovala sem, da bo mnogo teže - sem že sedela v njegovi nič kaj glamurozni pisarni na sedežu Washington Posta na 15. ulici, nedaleč od Bele hiše. “Editor-at-large” je bil takrat njegov naziv, iz česar se je sam sicer delal norca. Češ da zares ne pomeni nič, samo svetleč naziv, brez kakršnihkoli obveznosti, a po dogovoru z vodstvom je imel pravico do pisarne na sedežu Washington Posta, dokler je tako želel. Takrat, pri petinosemdesetih, je o medijih še vedno govoril z žarom v očeh, z mano pa klepetal povsem sproščeno in odkrito.

Poklicna in kasneje tudi prijateljska naveza, kakršno sta na ameriški medijski sceni predstavljala Bradlee in založnica ter lastnica Washington Posta Katharine Graham, je danes sila redka. On je sanjal o velikem Postu, ona mu je dajala denar in podpirala njegove zamisli. Skupaj sta Washington Post iz obskurnega časopisa pripeljala do svetovno prepoznavne medijske hiše. “Predstavljajte si, da delate za nekoga, ki ima tako rad ali še rajši od tebe obrt, v kateri delaš. Ni boljšega,” mi je dejal o svoji dolgoletni šefici. Vedno mu je stala ob strani, tudi ko je bilo najhuje.

In vroče je bilo leta 1971, ko so poleg New York Timesa, ki je zgodbo razkrinkal, tudi v Postu kasneje objavljali izvlečke iz zaupnih Pentagonovih papirjev. To so tisti “javnost nima pravice vpogleda” dokumenti o politični in vojaški zablodi ZDA v Vietnamu, ki so razgalili resnične razloge za vojaško posredovanje in razkrili vrsto laži, s katerimi je ameriški politični vrh sistematično zavajal javnost in Kongres. Nadaljevanje je sledilo že naslednje leto - afera Watergate.

Prav ta, ki predstavlja neke vrste začetek modernega preiskovalnega novinarstva, je bila največja in najodmevnejša zgodba Bradleejeve ere za uredniško mizo Washington Posta. Reporterja Bob Woodward in Carl Bernstein sta v začetku sedemdesetih razkrinkala, kako so člani odbora za ponovno izvolitev Richarda Nixona za predsednika ZDA v washingtonskem hotelu Watergate prisluškovali Nacionalnemu demokratičnemu odboru. Škandal se je končal z doslej edinim odstopom ameriškega predsednika v zgodovini.

Bradlee je bil eden od štirih ljudi, ki so vedeli za identiteto Globokega grla, pomočnika direktorja FBI Marka Felta, skrivnega vira v aferi Watergate.

In kakšen je bil po Bradleejevem mnenju prispevek afere Watergate k razvoju novinarstva? “Lastnike nekaterih medijev je pomagala prepričati, kako čudovito je objaviti zgodbo, kakršna je bil Watergate. Pomagala jim je odpreti oči, da je novinarstvo lahko ne le uspešna, temveč tudi zelo vplivna, močna sila za dosego nečesa dobrega v tej državi.”

Bradlee je bil urednik, kakršnega si lahko le želiš. Človek, ki mu je bilo jasno, zakaj mediji na svetu so, kakšna je njihova naloga in za koga delajo. In kako zelo pomembno je, kdo je lastnik časopisa in kaj želi z njim narediti, kar je sam večkrat poudaril med najinim pogovorom pred sedmimi leti.

Bil je vodja, kakršni s svojo osebnostjo zapolnijo prostor, v katerega stopijo. Užival je spoštovanje tako med novinarji kot tistimi, o katerih so poročali. In niso se mu zatresla kolena vsakič, ko ga je poklical še tako vpliven politik, da bi preprečil to ali ono objavo.

Bil je gospod aristokratskega porekla, iz bogataške družine Crowningshieldov, ki veljajo za ustanovitelje mesta Boston. Študiral je na Harvardu, med 2. svetovno vojno pa je služil kot obveščevalec na rušilcu v Pacifiku. Pri iskanju služb v medijih so mu družinske vezi nedvomno pomagale, a kar je v karieri dosegel, je vendarle posledica izjemnega občutka za medije, talenta, drznosti in ambicij. Znal je prepoznati velike zgodbe. Užival je v soju žarometov in zvezdniškem statusu, kakršnega doživi sila malo časopisnih urednikov. Je eden redkih, po katerem je posnet celo film, uspešnica Vsi predsednikovi možje, ki govori o aferi Watergate. Kot urednik je imel tudi dostop do najmočnejših ljudi v ZDA. Osebno je bil prijateljeval z Johnom F. Kennedyjem, s tretjo soprogo, novinarko Washington Posta Sally Quinn, pa je bil tudi redni gost na VIP sceni v ameriški prestolnici.

Pod njegovim vodstvom so bili Washington Post in njegovi novinarji nagrajeni z 18 Pulitzerjevimi nagradami; eno je bil sicer primoran vrniti, leta 1981, ko si je mlada novinarka Janet Cooke enostavno izmislila dobro brano zgodbo o osemletnem odvisniku od heroina.

Vsekakor se zdi, da se z Bradleejevim odhodom dokončno poslavlja medijska elita iz časov, ko je imel časopis še osrednje mesto v političnem življenju.NATAŠA BRIŠKI

---