Niso jih mogli miriti pred bolečino

Trije sošolci tik pred diplomo. Veronika je iz Trsta, Chris iz Tolmina in Žiga iz Nove Gorice. Študirajo dentalno medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. To, da so vsi trije Primorci, jim je očitno pomagalo, da so se takoj ujeli. “Se laže zastopiš,” pravi eden od njih. Pred zaključkom šestletnega študija so si zato zaželeli še skupno avanturo: prostovoljno delo v tujini.

“V poklicu zobozdravnika je odnos s pacientom omejen na njegovi dve vprašanji, ali bo bolelo in koliko bom plačal, tudi ne nujno v tem vrstnem redu,” pravi Veronika Veljak. “Hotela sem doživeti izkušnjo, s katero bi znanje z univerze uporabila za nekaj več kot samo to.”

Cunamijeva dežela

Običajnim kanalom, ki jih ponuja univerza, so se želeli izogniti. Kraj, kjer bi se preizkusili v prostovoljnem delu, so si poiskali sami. Jeseni so dolgo brskali po spletu in poslali več prošenj na razne konce planeta. Naposled so se jim odzvali iz ustanove Foundation of Goodness.

“Gre za organizacijo, ki obstaja samo v Šrilanki,” pojasni Žiga Tonkli. “Ustanovil jo je gospod, za katerega lahko rečeš, da je dobro situiran.” Dobrotniku je ime Kushil Gunasekera. V obmorski vasi Seenigama na jugozahodu Šrilanke je ustanovil center, ki krajevnemu prebivalstvu nudi najosnovnejše storitve. Tam ljudje dobijo marsikaj, kar jim lajša bivanje v nesrečni državi, kjer marsikje ni ne pitne vode ne elektrike.

Tudi sreče ni veliko. Med pogovorom v ljubljanski kavarni Veronika razkazuje fotografije iz Šrilanke. Na eni je primorska trojica slikana pred vrati neke sobe. Na fotografiji izstopa Žiga, ki bi po postavi sodil v košarkarsko ekipo. Nad njegovo glavo in nad okvirom vrat je na tej fotografiji videti črto. “To je znak, do kam je segla voda,” pojasni Veronika. “Mislim, da je prišla do treh metrov visoko,” oceni Žiga.

Bilo je konec leta 2004, ko je jugovzhod Azije prizadel uničujoči cunami. Tudi Šrilanka je plačala svoj davek. “Jug in zahod sta bila najbolj uničena,” pojasni Chris Vrčon. “V bistvu je bilo vse treba zgraditi na novo.”

Tudi center, ki ga je ustanovil dobrotnik Gunasekera, se ni mogel izogniti poplavni sili. Od njegove ustanovitve je takrat minilo le pet let. A so ga spet usposobili in danes uspešno služi svojemu namenu. Ljudem nudi osnovno medicinsko pomoč, a zlasti pouk, tečaje in perspektivo.

Zobozdravniki so skrbeli tudi za noge

Na pot do Seenigame se je primorska trojica odpravila dan po zadnjem izpitu v zimskem roku. Izpit so vsi trije uspešno opravili, v petek pa poleteli proti Šrilanki. Bil je 13. februar. In očitno drži, da kombinacija petka in trinajstice ni dobra.

“V Colombo, ki je največje mesto Šrilanke, smo prišli brez težav,” pove Veronika. “Od tam do Seenigame smo se vozili z avtobusi, ki so na Šrilanki zelo počasni. Ko smo prišli do centra, smo ugotovili, da med vikendi ne delajo in da je potem v ponedeljek po naključju še neki praznik. Šele v torek smo lahko začeli z delom.”

Nenapovedan dopust že ob začetku dvotedenskega bivanja v Šrilanki so izkoristili za odkrivanje države. Žiga in Chris sta že bila v Aziji, zato Šrilanko lahko primerjata z državama, ki sta ju že obiskala. Skupaj sta bila v Vietnamu, Žiga pa še v Indiji. “V primerjavi z Indijci te preseneti, kako veliko bolj odprti in prijazni so Šrilančani,” ocenjuje visoki Novogoričan. “Sploh niso vsiljivi,” doda Chris. Turistom ponudijo nekaj svoje šare, a če odkloniš, ne vztrajajo.

Prijazni pa so na vsakem koraku. To za Veroniko velja dobesedno: “Šli smo na Adam's Peak, ki je v Šrilanki sveta gora. Do vrha je 6000 stopnic. Hodili smo ponoči, ker je čez dan pretoplo. Čeprav nisem v slabi kondiciji, mi je zmanjkalo sape. Neka gospa me je prijela in mi hotela pomagati pri hoji.”

Prijaznost so nato skušali vrniti s svojim delom. A ni bilo vedno lahko. “Glavni problem je bil jezik,” pove Žiga. “Zato recimo pacientov nismo mogli tolažiti ali miriti pred nečim, kar lahko boli. Nismo jim mogli povedati, da bo za trenutek zapeklo ali zabolelo.”

Na začetku svojega dela je primorska trojica takoj ugotovila, da manjka marsikaj, kar je v Evropi osnovna zobozdravniška oprema. Prostore - “V bistvu je šlo za eno sobico,” pojasni Veronika - jim je prvi dan razkazala edina tamkajšnja zobozdravnica. Domačinka. “Njeno poznavanje poklica je bilo zelo dobro, primerljivo standardu, ki ga poznamo pri nas,” pravi Žiga. “Delala je zelo hitro, mi pa smo prve dni imeli nekaj težav. Nismo se znašli brez orodja, ki ga pri nas dobiš v vsaki ordinaciji.”

V Šrilanki na primer nimajo sesalca, ki odstranja motečo slino. Brez te cevke si v Evropi ni mogoče predstavljati zobozdravniškega posega. A v Šrilanki je počasi šlo, kljub prvotni zbeganosti. “Higiena!” rečejo vsi tri v en glas. V Šrilanki je pač tako, da ni najosnovnejših higienskih navad. Zdravniške prostore - v bistvu dve sobi - so stalno čistili, a domačini so jih nehote stalno mazali, že ko so stopili na tla.

“Če si pri nas kdo laže rani nogo, razkužiš in daš obliž,” ponazori Veronika. “Tam pa moraš upoštevati, da je 90 odstotkov otrok bosih in da bo rana izpostavljena okužbam. Rano moraš zato sprati z vodikovim peroksidom, uporabiti jodovo tinkturo in potem še skrbno poviti.”

A kako to, da študenti dentalne medicine govorijo o ranah na nogi? “Začeli smo tako, da smo zdravili samo zobe, potem smo dobili eno našo sobico, kjer smo delali vse, kar spada k prvi pomoči,” pravi Veronika. Primorska trojica se je tako pri zdravniški in zobozdravniški pomoči pridružila celotni zdravniški ekipi centra v Seenigami. Ta pa šteje ... štiri osebe. Zdravnika, zobozdravnico in dve medicinski sestri.

Brez znanja (in kariesa)

“Drugače je tam zelo velik objekt, v bistvu je ograjena vas znotraj večje vasi,” nadaljuje Veronika. “Poleg te majhne ordinacije imaš vrtec in veliko šolo, kjer skrbijo tako za otroke kot za odrasle. Videli smo podelitev diplom in zdelo se nam je kar zabavno, da so isti razred obiskovali otroci in odrasli ljudje. Pomanjkanje izobrazbe je tam zelo razširjen problem.”

Primorska trojica se je srečala tudi z ustanoviteljem centra. A zanj so bili to dnevi, ko je bilo veliko obveznosti, zato ni bilo priložnosti za daljši pogovor. Vedo, da center delno financira s prostovljnimi prispevki, več od tega pa ne. Jim je pa precej znan koncept njegovega dela. Pri tem ponudijo primer potapljanja: ko se (redki) turisti pridejo potapljat, morajo plačati. Ta zaslužek v Seenigami uporabijo za to, da domačine naučijo potapljanja. Bodoči potapljači bodo zato svoje znanje uporabljali pri delu s turisti, kar jim bo zagotavljalo zaslužek. Denar torej investirajo v izobraževanje domačinov, ki bodo čez čas sami znali poskrbeti zase.

Zato so Chris, Veronika in Žiga med dvotedenskim delom v Seenigami srečali tudi druge prostovoljce iz tujih držav, recimo Francije. “Niso bili zdravniki, v glavnem so bili ljudje, ki so pomagali pri projektu trajnostnega razvoja ruralnih območij,” pravi Žiga.

Potem se pogovor vrne k zobom. Primorska trojica postreže z zanimivo ugotovitvijo, da v okolici Seenigame ni nujno slabše kot v Evropi. Naši, “zahodnjaški” zobje so, na primer, veliko bolj izpostavljeni sladkorju in nezdravi hrani. V Šrilanki je voda fluorirana, kar je učinkovit ukrep proti kariesu.

S tem pogovor zaide v poznavalsko razpredanje o zdravju zob. Trojico je nekoliko zaneslo, a se tega takoj zave. V hipu so pri predvidljivem vprašanju, kakšen je obračun prostovoljnega dela v daljni Aziji. Pozitiven, kajpak, izkušnjo bi takoj ponovili.

In kaj sledi? Hja, “se zastopi” ... Čimprej končati študij.

PETER VERČ

---