Nič več ne zardevamo

Streljaj ali dva proč od starega mesta se z bednega ostanka nekdanjih solin in pod tlakom nekakšne promenade v plitvo morje izteka kanal: rjavkasta, kalna voda se ob oseki lenobno pomika proti morju, v času plime pa v nasprotni smeri. Bregova prekriva debela plast lepljivega in v toplem vremenu neznansko zaudarjajočega blata; v to vodo so se desetletja iz bližnjih delavnic in avtoservisov zlivale mastne odplake s strupenimi kemikalijami, bržkone tudi z ostanki težkih kovin.

V tako umazani vodi je sčasoma zamrlo tudi najtrdovratnejše življenje; preživeli so le roji komarjev in žabe. Toda po dolgih letih - in tudi zato moremo v kanalu zreti jedko prispodobo človekovega bivanja (bolje: samodejnega vztrajanja) v čedalje bolj onesnaženem okolju - se je življenje začelo obotavljivo in vendar neodjenljivo vračati v strupeno usmrajeno strugo. Zdaj morete v sluzasti vodi ugledati ribe - če zaidejo v morje, seveda prej ali slej končajo na krožnikih, kot okusna in zdrava jed, se razume - v trsju ob bregu gnezdijo race, spomladi opazite grozde žabjega mresta, včasih iz Škocjanskega zatoka prileti par čapelj, ponoči sem ter tja švigajo podgane, nutrije in drugi glodavci. Živali in rastline so se skozi številne rodove postopoma privadile življenju v umazaniji in svinjariji; že zato, ker je hrane in zavetja pred nadležnim človekom na pretek.

In podobno je tudi s človekom, strašljivo prilagodljivim bitjem, ki že od nekdaj živi, marsikdaj resda zgolj životari, v umazaniji - nikakor ne le v tisti, ki jo je moč zaznati, “razbrati” s čutili. Ta je povsem nedolžna v primerjavi s tisto, ki slednji trenutek prihuljeno, domala nevidno vdira v človeško (pod)zavest, se je polašča in jo gnete, razoblikuje, iznakaža v srhljivo razpoložljivo in docela brezvoljno gmoto, ki se kaj kmalu more brez omembe vrednega odpora sprijazniti z vsem, kar je še včeraj odločno in strogo pojmovala in zavračala kot nezaslišano in skrajno nesprejemljivo.

In “poligon”, kjer se ta preobrazba dogaja v največji možni meri in odkoder nato metastazno seva v razmrcvarjeno, pogubno scefrano (pod)zavest sprva še zbeganega slehernika, je politika, neskončno zaporedje navidez neznatnih, vendar vselej natanko premišljenih in preračunanih korakov in potez: od sklepanja skrajno nepričakovanih kompromisov do kovanja še včeraj nepredstavljivih zavezništev. Toda na to, da so nepričakovani kompromisi in še pred kratkim nepredstavljiva zavezništva brezsramna in naduta izdaja našega zaupanja - zaupanja volivcev -, nočemo misliti, vsaj na glas ne. “Se bodo že koristno dogovorili,” mimogrede pravimo o izmuzljivih politik(ant)ih, “bodo že poiskali pravo pot za vse nas, bodo, brez skrbi, poskrbeli za narodov blagor ...”

Za vse nas, za narod? Ne morda predvsem zase? Izključno za svojo gmotno korist, za svoje predpravice (privilegije), sebično misleč le na svojo prihodnjo kariero, na ogrevane garaže, na okusna kosila za tri, štiri evre, na svojce in znance, katerim bi radi nemudoma priskrbeli udobne sinekure, v isti sapi pa se ognjevito (kajpak ob izdatni pomoči zvečine nezaslišano kupčarskih in bojazljivih medijev) zavzemajo za izkoreninjenje vsakršnega klientelizma in nepotizma? A če je res tako (in nemalokrat je), zakaj jih ne odpokličemo, zakaj ne zahtevamo njihovega odstopa? Zakaj neki smo take pokrite rihte, bojazljivi potuhnjenci?! Ali ne morda prav zato, ker so politik(ant)i natanko to, kar bi mi sami bili, ko bi bili na njihovem mestu? Bentimo čez njihove fige v žepih, za tisto v svojem žepu pa niti v sanjah nočemo vedeti. A oni, politik(ant)i, nas berejo kot odprto knjigo, nas poznajo do obisti; prav zato so brez strahu, naduteži.

Za nameček pa še brezmejno domišljavi. Kar poglejte jih, kako se zdajle prerivajo, kako drug drugega suvajo s komolci, kako se potegujejo za to ali ono komisarsko funkcijo v Bruslju! Se šopirijo in ponašajo s svojo dozdevno pravšnjostjo in nadarjenostjo - brez slehernega sramu! Nihče ne zardeva!

Sleherniki (volivci) smo se pač že zdavnaj navadili živeti v laži in brezdanji umazaniji. Smo se dozdevno neopazno sprijaznili s čemenjem v kloaki, s preživetjem v kužnem in usmrajenem kanalu, kjer je dovolj hrane in udobnega zavetja. Kot ribe. Le da ribe niso imele in nimajo izbire. Ali se prilagodijo izrojenemu biotopu ali pa gredo rakom žvižgat.

Ja, res je: motni in blatni kanal je prispodoba slehernikove bojazljivosti in preračunljivosti. Dedalov sin si je drznil pobegniti iz hromečega blodnjaka, mi si o pobegu in uporu ne drznemo niti sanjati. In smo se mirne duše docela sprijaznili celo s tem, da niti zardevamo ne več. Le kaj nam bo sram?

TOMO VIDIC

---