Nestrpnost straši po Evropi

Po začasni umiritvi ukrajinske krize in v pričakovanju predčasnih predsedniških volitev v Grčiji je naslovnice nemških in evropskih medijev preplavila Pegida (nem. Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes) - gibanje, katerega kratica v prevodu pomeni Evropski domoljubi proti islamizaciji Zahoda. Gotovo ga bo še okrepila pretresljiva novica, ki je predvčerajšnjim odjeknila po svetu: zamaskirana neznanca sta napadla pariški sedež satiričnega tednika Charlie Hebdo, ki je s svojo ostrino že večkrat razburil islamske skrajneže.

Gibanje Pegida se v prvi vrsti bori proti nadaljnji islamizaciji, izkoriščanju azila in propagiranju islamske kulture. Kot pravijo, so zaskrbljeni za svojo nemško deželo. Sodeč po raziskavi nemškega Spiegla okoli 34 odstotkov državljanov deli mišljenje Pegide, da Nemčija postaja čedalje bolj islamizirana država. V organizacijskem odboru gibanja naj bi sedelo dvanajst članov, od katerih je v javnost prišla le identiteta Lutza Bachmana, 41-letnika, sicer lastnika fotografske in PR agencije. Po pisanju Sächsische Zeitunga ima Bachmann debelo policijsko kartoteko za dve kraji, krivo pričanje, vožnjo pod vplivom alkohola in povzročitve težkih telesnih poškodb. Kakršnihkoli povezav, ki bi ga povezale z neonacističnimi gibanji, niso našli.

“Zgodovinski” protesti ob ponedeljkih

Protesti so se pričeli sredi novembra v Dresdnu, ko se je zbralo nekaj sto protestnikov. Na prednovoletnem zborovanju je bilo na ulicah že 17.000 ljudi. Protestniki svojih ciljev ne izražajo z rasističnimi simboli, temveč s transparenti, kakršen je: “brez nasilja in združeno proti verskim vojnam na nemškem ozemlju”. Pegida se je medtem organizirala tudi v drugih mestih, kjer so se gibanja poimenovala z variacijo na izvirno ime: v Bonnu so jo poimenovali Bogida, v Kölnu je nastala Kögida, v Düsseldorfu Dügida in v Berlinu Bärgida, pri čemer predpona Bär (v prevodu: medved) predstavlja simbol glavnega mesta Nemčije. Gibanju odmevnejših protestov v drugih mestih ni uspelo organizirati, a kljub temu ostajajo oči nemške javnosti uprte v polmilijonsko mesto na vzhodu Nemčije. Namreč, na prvi ponedeljek novega leta 2015 so predstavniki gibanja Pegida v Dresdnu organizirali že enajste proteste, na katerih se je zbralo 18.000 ljudi.

Po pisanju münchenskega časnika Süddeutsche Zeitung je Pegida organizirala proteste ob ponedeljkih, da bi ustvarila zgodovinsko sorodnost z zrušitvijo diktatorskega režima pred 25 leti. Danes protestniki enako, kakor so v preteklosti počeli prebivalci Nemške demokratične republike, vzklikajo: “Mi smo narod!” Hkrati so protestniki Pegide sila nezaupljivi do medijev, zaradi česar redko dajejo izjave za javnost. Prepričani so o enoumju medijev, ki ga primerjajo z enoumjem nacističnih časov. Pri tem jih je na zadnjih protestih podprl bivši novinar Frankfurter Allgemeine ZeitungUgo Ulfkotte, ki je v minulem letu s knjigo Kupljeni novinarji v nemški javnosti dvignil veliko prahu.

Nemška politika je zaskrbljena

Nemška politika je vidno presenečena nad pojavom gibanja Pegida, zato se v medijih vrstijo različne nasprotujoče si izjave. Zaskrbljenost je toliko večja, ker so v prvih desetih mesecih prejšnjega leta na območju celotne Nemčije organizirali več kot dvesto protestov, usmerjenih proti nastanitvam azilantov v azilnih domovih. Še bolj zaskrbljujoče je, da so desničarske skupine azilne domove v istem času napadle kar dvakrat tedensko. Nasilje je doseglo vrhunec, ko so 11. decembra v bavarskem mestecu Vorra zažgali tri stanovanjske objekte, namenjene beguncem.

Šef parlamentarne skupine SPD (socialni demokrati) Thomas Oppermann je Pegido označil za nevarno združbo nacionalističnih moči in dodal, da uporablja “surovo mešanico desničarsko populističnih, zoper tujce usmerjenih sloganov”. Nemški notranji minister Thomas de Maizière je v ponedeljek za televizijsko hišo CNN izjavil, da je Pegida originalni fenomen in da je ne gre podcenjevati. Ne smemo dovoliti, je poudaril, da bi Nemčijo usmerjala Pegida. Nemška kanclerka Angela Merkel je v novoletnem nagovoru protestnike pozvala, naj ne sledijo vodjem protestov, saj “so v njihovih srcih prepogosto predsodki, hladnost in celo sovraštvo”.

Notranji minister saške regije Markus Ulbig pa je dejal: “Ne moremo 10.000 ljudi proglasiti za desničarske ekstremiste. To ustvari več težav kot rešitev.” Po njegovem mnenju je med protestniki v Dresdnu veliko pripadnikov nemškega srednjega razreda, ki jih “ne moremo všteti v neonacistični lonec”. Med protestniki je vsekakor opaziti obritoglavce in člane navijaških skupin, ki imajo svojo utemeljitev v ekstremni desnici. Pa vendar je sedaj očitno, da dobršen del ljudi na protestih predstavlja prebivalstvo, ki se boji izgube nemške nacionalne države, utemljene v gospodarstvu, politiki in kulturi. Večinoma so to pripadniki nižjega sloja prebivalstva, kamor po uradnih statistikah sodi 16,5 milijona Nemcev. Zgovorno je namreč, da so se protesti proti islamizaciji pričeli v Dresdnu, kjer živi le 0,2 odstotka tujcev, medtem ko v Berlinu živi 13,4 odstotka tujcev. Prav gotovo so proteste okrepili tudi negativni odzivi na vojno divjanje pod masko islamske države ISIS na Bližnjem vzhodu, kar je botrovalo ogromnemu prilivu beguncev iz Libije, Iraka in Sirije.

Kruto maščevanje za karikaturo kalifa?

Protesti v Dresdnu so iz lokalnih postali najprej nemški, krepijo pa se strahovi, da se bodo sprevrgli v evropski fenomen. V dobrih dveh mesecih jim je uspelo ohraniti kontinuiteto zborovanj, število njihovih privržencev pa le narašča. Na socialnem omrežju facebook je skupini v slabih dveh mesecih uspelo zbrati že več kot 110.000 simpatizerjev. Zanimivo je, da jih medtem ni podprla nobena od političnih strank, saj Pegide ni mogoče poistovetiti z nobeno. Nekaj poizkusov nabiranja političnih točk je bilo zaznati pri nemški Afd (Alternativa za Nemčijo), ki ji je na prejšnjih volitvah uspeli v saški regiji zbrati deset odstotkov volivcev, a je Pegida sodelovanje z njo odklonila.

Novi protesti Pegide bodo v Dresdnu že čez tri dni, zanimivo pa bo videti, ali se bodo protestom pridružila tudi druga nemška mesta. Isto vprašanje visi tudi nad drugimi evropskimi državami, ki so v mnogo hujši ekonomski krizi kakor Nemčija. Francija in Italija imata poleg slabe ekonomske slike, ki se je s “sankcijsko” vojno Evropske unije in Rusije še dodatno poglobila, težave tudi z velikim številom beguncem, ki iščejo zatočišče. Prav v takšnih okoliščinah raste nezadovoljstvo državljanov, ki se na zunaj kaže kot nestrpnost do radikalnega islamizma. Tega v vsesplošni epidemiji krize mnogi zamenjujejo z islamsko religijo in kulturo, ki pa s skrajneži nimata nobenih skupnih točk.

Voda na mlin tovrstnim silnicam v Evropi in gibanjem, sorodnim Pegidi, je prav gotovo tudi teroristični napad na satirični tednik Charlie Hebdo, v katerem je bilo po doslej znanih podatkih ubitih dvanajst ljudi, več pa jih je v kritičnem stanju. Sredi Pariza so v prostore uredništva vpadli maskirani moški in naredili masaker, pri čemer sta bila ubita tudi dva policista. Tednik je bil tudi v preteklosti deležen napadov, ker je objavljal karikature muslimanskega preroka Mohameda. Sodišče je takrat odločilo, da tovrstne upodobitve za islamsko skupnost niso žaljive, neznanci pa so v novembru leta 2011 vrgli zažigalno bombo in povzročili veliko razdejanje. Malo pred napadom je satirični tednik na svojem twitter profilu objavil karikaturo Abu Bakr al-Baghdadija, kalifa, vodjo samooklicane Islamske države.

Že zdaj je jasno, da vse močnejši glasovi o težavah na evropskem kontinentu ne bodo kar tako utihnili. Duha, ki je pobegnil iz steklenice, je najavila že nemška kanclerka, ko je oktobra 2010 izjavila, da izgradnja multikulturne družbe v Nemčiji ni uspela. Po sredinem poboju novinarjev sredi Pariza je jasno, da bo potrebno odpreti široko javno razpravo o vzrokih za nastanek gibanja Pegida in sporočilih, ki jih nosi.

NENAD VLADIĆ

---