Nesmiselna dvoumja pri predlogih

Čez sedem let vse prav pride, nas uči pregovor, ki ga vsi poznamo. Manj pa je poznan podoben pregovoru, da v sedmih letih vse ven pride, pri čemer 'pride ven' pomeni, da skrivnost postane znana in da še takó zavozlano goljufijo ljudstvo hitro razvozla, a je oblast kljub temu ne postavi pred zatožno klop. Ni popolne laži, ki bi bila tako zvita, da je ljudstvo ne bi prepoznalo in se ji smejalo: Glej jo, glej, to golo laž!

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar  

Med drugo svetovno vojno je ugleden kapitan japonske križarke verjel, da ne bo nihče izvedel za njegov zločin, in je pregazil brodolomce potopljene ameriške podmornice v Tihem oceanu, ki bi jih po pravu moral dvigniti na krov in jih rešiti iz krempljev smrti. Vsi so utonili, le eden je še živ lebdel v rešilnem pasu. Odkrilo ga je ameriško izvidniško letalo, poklicalo pomoč, in so ga na vrvi potegnili v helikopter. Na sodišču je po vojni pričal, kaj se je zgodilo. Ugledni kapitan je bil obsojen. Njegova laž ni bila popolna.

Jezikovna vprašanja pošiljite na joze.hocevar@primorske.si , Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si).

Podobno kot ljudje takoj zaslutijo prikrito laž, nas tudi jezik hitro opozori, če se v njem dogaja kaj proti njegovim pravilom, ki jih bolj kot slovnica zaznava naravni jezikovni čut, vsajen v človeka. Jezik ne dovoli goljufije in laži.

Da to spoznamo, spoštovane bralke in dragi bralci, ni potrebno listati vse slovnice. Zadoščalo bo, da se zaustavimo pri predlogih in med njimi najdemo ustrezne zglede. Obenem bomo lahko odgovorili tudi na vprašanje, ki ga je zastavil Roland Tischer iz Volčje Drage:

“Tokrat se vam, spoštovani profesor, oglašam z vprašanjem o predlogih. Najbolje bo, da navedem kar primere. Na športni strani časopisa sem prebral članek o nogometnem tekmovanju za pokal Slovenije. Končal se je z izjavo nekega trenerja: 'Klubu Gorica čestitam na osvojenem pokalu.' Zakaj novinarji ne popravijo takih napačnih stavkov v pravilno slovenščino? Zakaj zapišejo vsako besedo (tukaj predlog na) tako, kot jo kdo narobe izreče? Lepše bi bilo, če bi zapisali: Klubu Gorica čestitam za osvojeni pokal.

Še en tak primer: pozimi je na opozorilni tabli v Ljubljani pisalo, naj pešci pazijo na sneg, ki pada iz strehe. Takoj sem se vprašal, ali sneg pade iz strehe ali s strehe.

Dalje: v času razprodaj imajo trgovine popuste na vse izdelke na zalogi. Ali res popust na izdelke, ne pa pri izdelkih? Po mojem bi bilo bolj prav: popust pri ceni vseh izdelkov na zalogi.

Večkrat me zmotijo tudi predlogi pri krajevnih imenih. Kako je bolj prav: na Planini ali v Planini? Saj smo vendar na planem, na planini. Morali bi reči: na Črni Vrh, a ne v Črni Vrh. Kako je torej s predlogi pri krajevnih imenih?

To so moji dvomi in vprašanja. Ne zamerite, da sitnarim s takimi malenkostmi. Lepo vas pozdravljam iz sončne Goriške.”

Roland Tischer je že sam odgovoril skoraj na vsa svoja vprašanja, saj je povedal, kako bi bilo prav zapisati po njegovem jezikovnem čutu. Dopolniti ga smemo le pri predlogih ob krajevnih imenih in pri vprašanju, zakaj novinarji ne popravljajo jezika. Odgovor na vprašanje, ali gremo na kraj in pridemo s kraja, ali pa gremo v kraj in prihajamo iz kraja, je preprost: zmerom upoštevamo govor ljudi v kraju samem in uporabimo tisti predlog, ki ga uporabljajo domačini.

Zakaj novinarji ne popravljajo jezikovnih napak v intervjujih? Novinar ne sme spreminjati vsebine odgovorov v intervjuju, dolžan pa je popraviti jezikovne napake v njih. S tem izboljšuje (ne spreminja) vsebino intervjuja.

Dodajmo še kak zgled neprimerne ali dvoumne rabe predlogov in utemeljimo, zakaj je taka raba slaba:

> Ura je od brata. Ta oznaka je slaba, ker je v njej dvoumje z dvema pomenoma: 1. ura je bratova (last); 2. ura je lahko prišla od brata, smo jo dobili od njega.

> Odporen na mraz. Boljše in pravilno: odporen proti mrazu ali odporen za mraz.

> Borili smo se z Nemci. Stavek ni dober, ker je dvoumen, saj ima lahko dva pomena: 1. borili smo se skupaj z Nemci, z ramo ob rami kot domobranci; 2. borili smo se proti Nemcem kot partizani.

> Pred in po vojni. Ta časovna opredelitev ni dobra, ker se predloga pred in po vežeta z različnima sklonoma; s pravim sklonom je tu povezan le predlog po (po vojni), ne pa predlog pred (pred vojni). Prav je, če zapišemo: pred vojno in po njej.

> Končali so s pretepom. Spet dvoumje z dvema pomenoma: 1. končali so pretep (nehali so se pretepati); 2. sestanek so začeli s prepirom, končali pa s pretepom, da so tri peljali v bolnišnico, pet pa policija v pripor.

> Prekupčevali so z mamili. Najbrž so trgovali z mamili, mamila so prekupčevali.

> Upravljali so s premoženjem. Prav: upravljali so premoženje.

> In še, zakaj ni dober stavek: brez da bi odgovoril, dober pa: ne da bi odgovoril? Zato, ker nikalnico »ne« uporabljamo pri glagolu (ne govoriti); predlog brez pa pri samostalniku (brez govora, ne pa: brez govoriti).

Dvoumja v jeziku so smiselna in dobrodošla takrat, ko zavijejo v smeh in šalo, drugače pa povečini ne. Dve anekdoti, nastali iz dvoumja, mi je sporočila Rozalija Pečarič s Škofij pri Kopru.

Prva. Ko je njena mama iz Prekmurja prvič prišla na obisk na Škofije, je Ružin tast, astmatik, strahovito kašljal. Tašča pa: 'Vidite, to je pošast!' Prekmurka je ostrmela, kot bi padel komet. Kako lahko tašča reče o svojem možu, da je pošast, se je začudena spraševala, ker ni vedela, da pošast v nekaterih narečjih ni samo grda prikazen, ki se je vsi bojijo, vsaj otroci, ampak je lahko tudi hud prehlad, nahod, naduha, kašelj, astma.

In druga. Na šolo, kjer je Ruža učila, je prišel nov učitelj iz Ljubljane. Čez nekaj dni je v zbornici povedal, da imajo pri hiši, kjer stanuje, psa od race. Ne ve pa, kakšen je ta pes. To je bilo smeha v šoli zaradi psa od race, ki je bil samo pes 'od rase', italijansko cane di razza, pes čiste rase.

Pošljite mi še kako tako zgodbico, da bodo naše Minute čim bolj vedre, spoštovani bralke in bralci. Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano