Nervoza

Čas kislih kumaric je najverjetneje mimo, kolone na naših (avto)cestah pa bodo vsekakor vztrajale še naslednjih nekaj koncev tedna. Pomaga nam pravzaprav lahko le vreme ali ureme, kot bi rekli na nacionalnem radiju in televiziji.

Ja, vreme (beri ureme) je tisto, ki bo počasi spravilo nervozo s cest. Vsaj začasno. Tja do novembra ali decembra. Takrat zna naše odgovorne za avtoceste, ceste, poti in kolovoze presenetiti kakšen sneg ali kaj podobnega. Ne bi bilo prvič. Pravzaprav se včasih zazdi, da je “Pustimo se presenetiti” njihov moto. A o tem morda čez kakšne tri mesece, ko bo, kot rečeno, aktualna tista, s katero je znanec na smučanju vsak večer sproti klical sneg - “Snegec beli, vse pobeli, gor in dol in vse naokol”. In je ponoči snežilo, zjutraj nas je pa pričakalo jasno nebo.

A to je bilo pred mnogimi leti. Takrat smo imeli na planetu Zemlja še hladno vojno, v Evropi železno zaveso in tam, nekje za obzorjem, tretji svet. Takrat so bile zadeve na tem svetu bolj ali manj urejene in se je vedelo, kdo je kje in kaj mu je početi. Takrat so bili, na primer, Afričani v Afriki in so bolj ali manj mirno gledali, kako jim za par zrcalc in kokakolo odnašamo najvrednejše, kar je ležalo pod zemljo in kar je raslo nad njo. No, poleg zrcalc in kokakole smo jim prodali še kakšno puško, da so se med seboj lažje prepričevali, kdo je tam glavni in kdo ima lahko vse in kdo ne sme imeti niti “drekca pekca”. Na sme imeti za burek, bi rekli danes.

Na splošno sta bili dve vrsti glavnih. V vsakem primeru je šlo za bolj ali manj prikrite ali odkrite samodržce. Razlika je bila le v tem, da so nam bili eni všeč - ene smo celo sami postavili -, druge je bilo pa potrebno naučiti demokracije. Zlepa ali zgrda. V glavnem zgrda. In tako smo počasi, počasi, iz leta v leto, od puške do kanona, obrnili na glavo velik del Afrike in celoten Bližnji vzhod. Če so bile pred četrt stoletja težave bolj ali manj tam okoli Izraela in Libanona, se je danes nervoza razširila na celotno območje, od Sirije do Maroka. Ja, temu lahko res rečemo “Good job!” ali kot bi rekel Katanec, “Kapo dol!”

Kdor zna, zna. In Zahod nedvomno zna. In ker zna in zmore, je seveda vabljiv. Obljubljena dežela! Amerika! “Senza andare in là, l'America è quà” je pred kakšnima dvema ali tremi desetletji pel sosedov Adriano Celentano. Znan tudi kot “il Molleggiato”. Šušta, po naše. Ja, to, kar je bila Amerika za lačne in obubožane Evropejce prve polovice prejšnjega stoletja, je za današnje lačne in obubožane begunce iz Afrike in Bližnjega vzhoda Evropa. A vse kaže, da ta le ne zna in ne zmore vsega.

Tako kot ni predvidela, kaj se bo s svetovnimi financami zgodilo leta 2008, tudi ni uspela razbrati, kaj se dogaja na njenih južnih morskih mejah. Tako kot se iz Ljubljane praviloma ne vidi do našega morja (pri čemer megla, tista v Ljubljanski kotlini, ni omejujoči dejavnik), tako tudi iz Bruslja pogled dolgo ni segel tja do voda Lampeduse, Lesbosa, Kosa in drugih otokov na južni meji Evropske Unije. Tako se zdi, kot da bi imeli v evropski prestolnici enak moto kot naši odgovorni za avtoceste, ceste, poti in kolovoze. “Pustimo se presenetiti!”

No, presenečenja ni več, je pa nekaj nervoze. Še več je bo, saj najbrž ni valobrana, ki bi ustavil te valove, ki podnevi in ponoči pljuskajo z južnih morij. Obstaja velika verjetnost, da je način življenja, “uej of lajf”, ki smo ga še včeraj poznali v Evromeriki, nepreklicno mimo. Zato tudi ta nervoza, nekoliko prikrita, a vendar nervoza. No, morda se motim. Konec koncev se celo hiperobčutljivi finančni trgi še niso odzvali na begunsko krizo. Kar je vsekakor zanimivo. Nad Slovenijo pošljejo grom in strelo, točo in žled, če samo pomisli, da morda pa le ne bi privatizirala (beri podarila) enega “bogega” Telekoma, zaradi desettisočev beguncev, ki bodo dodobra premešali življenjske in kakšne druge vzorce stare celine, pa nič. Morda so pa begunci naložba, vredna zaupanja. To je namreč tisto, na kar padajo finančni trgi. Zaupanje. Zato, da lahko služijo denar, ne da bi mignili s prstom. No, s prsti že migajo. Po pametnih telefonih, tablicah in tipkovnicah. Pa kakšen kozarec hladne penine tudi objamejo. Previdno, da se ne segreje. Potem to ni več to.

Tako kot Kitajska ni več to, kar je bila še pred kratkim. Zaradi padanja njene proizvodne aktivnosti se je povečala globalna zaskrbljenost. Finančni trgi so izgubili zaupanje v kitajsko gospodarstvo. So nervozni in ne vedo, ali naj svoje dragocene novce še nalagajo vanj ali ne. Si lahko mislite! To, da je do pred kratkim kitajska proizvodnja rekordno rastla tudi zaradi tega, ker Kitajci (in še kdo na Daljnem vzhodu in njegovi bližnji okolici) delajo za skodelico riža ali dve na dan, ni skrbelo nikogar. Morda pa postajajo nervozni kitajski delavci. Morda niso več zadovoljni s skodelico riža ali dvema. Tako kot Afričani najbrž niso več zadovoljni z zrcalci in kokakolo. Kdo bi vedel.

ROBERT TURK

---