Nemški zgled in dobrodošlica

Morda se bo v evropskem naboru mednarodno uporabljenih citatnih besed ob “blitzkrieg” kmalu znašla še ena nemška sestavljanka: “willkomenskultur”, dobesedno “kultura dobrodošlice”. Gospodarsko najmočnejša evropska država naj bi v letošnjem letu sprejela milijon beguncev. A ko gre za ljudi, skoraj vedno gre tudi za politiko in denar. S svojo moralno neoporečnostjo Nemčija poudarja in utrjuje vlogo vodilne evropske države, ugotavljajo analitiki. Statistika pa kaže: brez priseljencev je nemška ekonomija, že kratkoročno, obsojena na životarjenje.

“Germany, Germany,” torej Nemčija, je najpogostejši odgovor beguncev na balkanski poti na vprašanje, kam bi si želeli. Je status Nemčije kot obljubljene dežele mit? Bodo množice ljudi v akutni ekonomski in socialni stiski ob prihodu na tako želeni cilj doživele razočaranje? In ali bo nemška družba zmogla velik in nenadni pritok priseljencev tudi po tem, ko bodo ti zahtevali in pričakovali kaj več kot posteljo, plastenko vode in pločevinko paštete? Vse to so vprašanja brez preprostega odgovora, a dejstvo je, da je v tem trenutku Nemčija država z odprtimi vrati. Ter da se to dogaja iz množice med seboj prepletenih ekonomskih in političnih razlogov.

Nemška redoljubnost

“Ne obstaja definirana zgornja meja števila beguncev, ki jih država namerava sprejeti,” na vprašanje, kako dolgo bodo nemška vrata še odprta, na nemškem Zveznem ministrstvu za notranje zadeve odgovarja Tobias Plate: “Odvisno je od tega, kakšne bodo njihove potrebe po zaščiti.”

Nemčija je vzpostavila z mednarodnim redom usklajen in pregleden sistem ravnanja z begunci in prosilci za azil. Tujci, ki v državo vstopajo brez veljavnih dokumentov ali brez vizumov, običajno zaprosijo za mednarodno zaščito.

Prosilce za azil razvrstijo po vseh nemških zveznih državah v skladu s ključem, ki ni povezan le z velikostjo, temveč številom prebivalcev in davčnimi prihodki, torej socialnimi in ekonomskimi razmerami v posamezni zvezni deželi. Po tem ključu je največ prosilcev za azil v Westfaliji, na Bavarskem in v pokrajini Baden Wurttenberg, najmanj pa v pokrajini Bremen na zahodu države.

Ko zaprosijo za azil, tujci, ki so nastanjeni v tako imenovanih azilnih hotelih, dobijo začasno dovoljenje za bivanje. To jim omogoči, da ostanejo v državi, vendar je njihovo gibanje omejeno na območje, kjer so začasno nastanjeni, čeprav to restrikcijo v nekaterih zveznih deželah že umikajo. Ko čakajo na odločitev, imajo begunci pravico do hrane, nastanitve, osnovnih življenjskih dobrin, žepnine in prejemkov pri bolezni, nosečnosti in izjemnih življenjskih okoliščinah.

Ključen v postopku je razgovor oziroma intervju, v katerem prosilci pojasnijo in utemeljijo, zakaj potrebujejo mednarodno zaščito. “Določujoča za odločitev o azilu je posameznikova osebna zgodba in ne razmere v državi, iz katere prihaja, čeprav te lahko pomenijo vsebinski kontekst,” poudarjajo na nemškem notranjem ministrstvu.

Odločitev sprejmejo uradniki, “visoko usposobljeni,” zagotavljajo na ministrstvu, Zveznega azilnega urada. Prosilci se zoper zavrnitev lahko pritožijo na štiri nemška in dve evropski sodišči. Če njihovi prošnji ugodijo, se socialna in ekonomska emancipacija pribežnikov lahko pričneta takoj. Pripade jim dovoljenje za začasno bivanje in delo, lahko pripeljejo svoje družine, se udeležijo tako imenovanega integracijskega tečaja, potujejo in predvsem - dobijo enakovreden dostop do trga delovne sile.

Za Sirijce, Eritrejce ter kristjane in jazide iz Iraka so novembra 2014 v Nemčiji uvedli pospešeno proceduro reševanja vlog za azil. To pomeni predvsem, da prosilci iz teh držav preskočijo fazo osebnega intervjuja in lahko začnejo takoj načrtovati svojo dolgoročno prihodnost v državi.

Po treh letih za begunce in po enem letu za upravičence do ostalih oblik zaščite Zvezni azilni urad presoja, ali razlogi za zaščito še obstajajo. Če je temu tako, po treh letih začasno dovoljenje avtomatično postane stalno dovoljenje za bivanje. Tudi če Azilni urad ugotovi, da bi se posameznik lahko varno vrnil domov, pa se sme priseljenski urad odločiti, da oseba ostane v Nemčiji. “V nasprotju z razširjenim prepričanjem azilni urad ne sprejema dokončne odločitve o tem, ali nekdo sme ostati v državi, temveč le pošlje ugotovitve svoje presoje pristojnemu imigracijskemu uradu,” poudarjajo na ministrstvu.

Tujci, ki jim uspe pridobiti stalno dovoljenje za bivanje, so lahko na poti k naturalizaciji. Zanjo lahko zaprosijo po osmih letih dejanskega bivanja v Nemčiji in jo dobijo, če opravijo test, znajo jezik, se preživljajo, obljubijo, da bodo spoštovali nemško ustavo, in niso storilci kaznivih dejanj. Ter seveda, če se (razen v redkih izjemah) odpovedo prvotnemu državljanstvu.

Postopki in zakoni so v Nemčiji zelo podobni kot v drugih državah članicah EU, tudi Sloveniji. Največja razlika je torej očitno v odprtosti, velikosti in potrebah trga delovne sile.

Hitro, a ne dovolj hitro

Posodobitev azilne zakonodaje, o kateri razmišljajo v državi, odgovarja predvsem na želje delodajalcev, ki si želijo, da bi tujci ob prihodu v državo čim prej začeli delati. “Nima smisla, da ljudje, ki si želijo delati, izgubljajo čas v azilnih domovih,” ocenjuje Zveza nemških društev delodajalcev.

In tu se ponovi zgodba, ki je bila značilna za skoraj vse velike migracijske tokove v zgodovini človeka: humanost se prekriža z gospodarskimi interesi. Ter se začne statistika, ki Nemčijo, v nasprotju z nekaterimi drugimi državami, tudi našo, uvršča na begunski seznam upanja. Časopis New York Times v teh dneh navaja, da je brezposelnost v Nemčiji rekordno nizka - znaša le 4,6 odstotka in je torej približno enkrat nižja od slovenske. Ocena je, da nemški trg ponuja 600.000 prostih delovnih mest.

“Kljub temu, da je uradno brez dela 2,8 milijona Nemcev, država nujno potrebuje delavce,” ugotavlja tednik Der Spiegel. Predvsem na področjih in v strokah, kjer doma primanjkuje usposobljenih kadrov ter za dela, ki jih nemški državljani ne želijo opravljati.

Prišleki pomladijo družbo

Leta 2011 je bilo v Nemčiji 45 milijonov delovno sposobnih ljudi, leta 2030 naj bi jih bilo, upoštevaje le demografske trende in brez migracijskega priliva, le še 36 milijonov, po nekaterih ocenah celo manj.

Manjša delovna sila pomeni manj vplačil v pokojninsko blagajne in sklade prispevkov za socialno varnost in zdravstveno oskrbo, manj potrošnje in proizvodnje ter manj davčnih prihodkov. Že srednjeročno pa tudi okrnjen razvojni potencial družbe, ugotavljajo analitiki. Nizka nataliteta je demografska past, ki skozi desetletja ustvarja negativno spiralo. S padanjem števila prebivalcev se soočajo vse evropske države. Tudi Slovenija, kjer naj bi bilo leta 2060 približno 13 odstotkov manj prebivalcev kot danes.

Ekonomist Lutz Schneider, soavtor študije fundacije Bertelsman o prihodnosti trga delovne sile v Nemčiji, ugotavlja: “Če se tok priseljevanja ustavi, bo starajoča se družba postala resna grožnja socialni varnosti in javnofinančni stabilnosti.”

Ne potrebujejo le inženirjev

“Ne smemo pozabiti, da beguncev ne bi smeli sprejemati zaradi njihovih kvalifikacij, temveč iz humanitarnih razlogov. To, da se vključijo na trg delovne sile, je drugotna posledica,” razmišlja predstavnik civilnodružbene organizacije Bertelsman Schiftung Matthia Mayer.

A ne le begunci, tudi delodajalci imajo svoje sanje. Na kar dvanajstih lokacijah v Nemčiji intenzivno delajo iskalci talentov, ki iščejo najbolj izobražene in usposobljene med pribežniki. In čeprav potrebujejo strojne inženirje in informatike, je prostor tudi za manj izobražene. V zadnjih štirih letih so v Nemčiji odprli milijon delovnih mest, ki ne zahtevajo posebne izobrazbe, temveč le poklicno kvalifikacijo. Še posebej veliko, kar je glede na pregovorno demografsko sliko nemške družbe povsem logično, v negi starejših. Pa tudi v gostinstvu in v gradbeništvu.

Afganistanski ali sirijski vajenec je torej v nemških mestih že običajna slika. Bodo kdaj tudi v Sloveniji? VESNA HUMAR

---