Nekje onkraj mavrice

Društvo slovenskih pisateljev se je oglasilo z javno izjavo proti prodaji državnega premoženja. Kakšna je družba, v kateri pesniki, dramatiki in romanopisci razmišljajo o tem, kdo mora biti lastnik tovarne pralnih praškov? Čudna. Ali pa tudi ne.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Ekonomija je v resnici tema, ki v blagostanju ne briga nikogar. V tem je Slovenija svojevrstna izjema, a zanimanje za ekonomska vprašanja v obdobju konjunkture ima jasen in zlahka opredeljiv razlog: lastniške vojne in vzpon gospodarskih imperijev smo spremljali, ker smo bili sredi procesa prerazporejanja bogastva. Pri pivovarni Union in gradnji avtocestnega križa nas torej niso toliko zanimala ekonomska vprašanja, kolikor nas je privlačilo načelo moči in vpliva. Iskali smo zadnje skrivnosti novega razreda bogatih. In Dušan Črnigoj, Boško Šrot, Darko Južna ali Andrijana Starina Kosem niso bili liki iz gospodarstva, temveč iz družabne kronike. Takšni so tudi ostali, le da smo jih prebarvali iz rožnate in rumene v črno.

Če odštejemo to posebnost, smo Slovenci zelo podobni ostalim prebivalcem tako imenovanega zahodnega sveta. Naš ekonomski horizont je omejen z obrisom lastnega udobja. Zanima nas, koliko stane bencin, ne pa, kako se uravnava cena naftnih derivatov na nacionalnem in svetovnih trgih. Radi bi poceni kredit in visoke obresti na vezane vloge, ampak niti slučajno ne želimo razmišljati o temeljih za določanje obrestnih mer. Hočemo kakovostno javno šolo in dober zdravstveni sistem, ampak nimamo volje, da bi razumeli, kolikšni in kakšni so proračunski prihodki ter od kod prihaja denar za pokrivanje javnofinančnega primanjkljaja. Smo kot lik iz ameriške odvetniške serije Boston legal, ekscentrični in provokativni odvetnik Danny Crane, ki med lovom na losose na Aljaski svojemu mlademu kolegu, idealističnemu zagovorniku omejitev pri črpanju nafte, jezno zabrusi: “Ne utrujaj me s tem ekološkim sranjem. Tu sem, da bi v miru užival v naravi.”

Ampak vrnimo se k pisateljem. Lyman Frank Baum je leta 1900 v Chicagu izdal knjigo Čarovnik iz Oza. Sodobna ameriška pravljica je bila uspešnica v knjigarnah ter na Broadwayu in v kinematografih, kjer je Doroteja pela legendarno Somewhere over the rainbow (Nekje onkraj mavrice) in je še danes zelo živa. Pravkar jo, denimo, uprizarjajo v Novi Gorici. Posebnost te zgodbe je, da so nekateri v njej našli skrito ekonomsko-politično sporočilo. Nastala je namreč v času vroče razprave, ali ohraniti vezanost dolarja na zlato. Ta dilema je bila takrat zelo pomembna in odločitev o razvezi valute in plemenite kovine je vzpostavila sodobni, abstraktni koncept denarja kot nečesa, kar ima povsem nesnovno vrednost. Čarovnik naj bi bil predsednik ZDA, zlobne čarovnice z vzhoda in zahoda pa industrijski in finančni lobi. Oz. je kratica za besedo “ounce”, unčo, ki je najobičajnejša merska enota za zlato.

Pisatelji, ki se vmešavajo v ekonomsko politiko, torej niso nič čudnega. Veliko bolj čudni so politiki in ekonomisti, ki pripovedujejo pravljice. In še najbolj čudni so ljudje, ki tem pravljicam nasedajo. Izbirajo strani, se priključujejo taborom in ravno tako slepo sledijo ideologiji nacionalnega interesa kakor krilaticam o čudodelnih tujcih, ki nas bodo rešili pred nami samimi.

Živimo v državi z dvomiljonskim trgom in javnim dolgom, skoraj tako velikim, kot je letni bruto domači proizvod.

Prej ali slej si bomo morali izmisliti način, kako trošiti manj, torej prilagoditi obseg javnega sektorja svojim realnim možnostim, in zaslužiti več, torej razviti inovativno proizvodnjo, ki bo prodajala kakovostne izdelke na tujih trgih. Ne z enim ne z drugim se nihče nima prav velikega veselja ukvarjati. Čeprav sta ravno ti dve dilemi edini pravi ekonomski vprašanji. Vse drugo je, če se vrnemo k Doroteji, Kansas.

VESNA HUMAR


Najbolj brano